Režiserji se menjajo, Hlapci pa ostanejo …

0. Uvod

Krstno uprizoritev so Hlapci doživeli maja 1919 v Slovenskem gledališču v Trstu v režiji Milana Skrbinška, ljubljansko premiero pa nekaj mesecev pozneje. Od tedaj so se na slovenskih poklicnih odrih pojavljali z izjemno kontinuiteto. Ciril Debevec, ki je Hlapce režiral leta 1934 in jih obnovil leta 1939, je menil, da ima za Slovence Cankar takšno vrednost, kakršno ima za Angleže Shakespeare. O nadčasovnosti Hlapcev gotovo priča njihova prisotnost na repertoarjih gledališč; po njihovem odrskem krstu ni minilo desetletje, ko ne bi doživeli vsaj ene uprizoritve.

Drama je bila pogosto igrana ob obletnicah, večkrat so uprizoritve Hlapcev odpirale gledališke sezone, nekajkrat pa se je tudi zgodilo, da sta v časovnem razmiku kakšnega tedna premiero doživeli dve različni postavitvi.

Režiserji so Hlapce sprva uprizarjali predvsem zvesto izvirniku, pozneje pa v njih prepoznavali vedno nova vprašanja ter iskali drugačne režijske in estetske pristope. Od povojnih uprizoritev in gledališkega modernizma do izrazitih režijskih posegov v osemdesetih letih ter sodobnih aktualizacij so Hlapci tako postajali zrcalo časa, v katerem so bili uprizorjeni. Spreminjala se ni le podoba Jermana – od idealističnega upornika do tragičnega posameznika, ki se sooči z mejami lastnega delovanja –, temveč tudi njegova razmerja z Župnikom, Materjo, Kalandrom in drugimi liki.

Zgodovina uprizarjanja Hlapcev je zato tudi zgodovina iskanja novih gledaliških izrazov. Cankarjeva drama je skozi stoletje in čez postajala prostor za preizpraševanje slovenskega gledališča in družbe ter našega odnosa do lastne preteklosti in sedanjosti.

Kako so različni časi razumeli Cankarjevo kritiko hlapčevstva? Kako se je spreminjala podoba Jermana in njegov odnos do oblasti? In katera vprašanja Hlapci odpirajo danes?

1. Od rokopisa do odra

V danes kanonizirani drami Ivana Cankarja kar mrgoli znamenitih replik, kakršna je »Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj«. Nemalo jih je že ob nastanku sprožilo burne odzive, kar je vplivalo na samo uprizarjanje dela. Pravzaprav je Cankar zaplete napovedal že ob zasnovi Hlapcev. Svojemu založniku je septembra 1909 pisal: »Drama bo napravila večji kraval nego 'Za narodov blagor'. Naredil sem veren portret naših sedanjih nadvse umazanih političnih razmer. Če pride na oder, bodo tulili; in priti mora!«

Vladna cenzura je, kot zapiše drugje, »osumila celih – 62 mest«, »odstavkov, ki so bajè nevarni za javni mir in red«, in tako preprečila načrtovano uprizoritev v Ljubljani. Ob izidu drame konec januarja 1910 se je še zaostrilo: eno izmed neugodnih kritiških mnenj je spodbudilo klerikalno učiteljstvo k objavi protesta z javnim pozivom deželni vladi, »naj zabrani, da se omenjeno grdenje učiteljstva ne bo smelo javno uprizarjati«. Vrstili so se polemični odzivi in usoda Hlapcev je bila odločena: še dolgo niso ugledali luči odra.

Uprizoritve Cankar za časa življenja ni doživel pa tudi ljubljansko gledališče, katerega svež začetek je zaznamovala preselitev delovanja iz stavbe današnje Opere v današnjo Dramo, se v prvi povojni sezoni ni odločilo zanjo. Hlapci so odrski krst naposled dočakali v obnovljenem Slovenskem gledališču v Trstu maja 1919 v režiji Milana Skrbinška.

»'Resnica pač v oči kolje,' in težko je človeku gledati svoje grehe v javnem zrcalu gledališkega odra!« Tako je o – v Ljubljani še vedno nezaželeni – drami po tržaški premieri zapisal kritik Milan Ekar, ki se mu je igra zdela »lepo zaokrožena in je tako tudi dosegla popoln uspeh«. Neznani kritik revije Njiva pa je med drugim menil, da se »menda drugod še dolgo ne bo uprizorila«, ter k temu podal argumente: »Seveda, 'razmere', 'oziri', pa tisto 'pohujšanje', ki ga taka igra lahko rodi, ne moralnega pohujšanja, temveč strankarsko-politično itd.«

Vendar pa sta krstni uprizoritvi še isto leto sledili najprej zagrebška in nato ljubljanska, ki je bila sicer načrtovana kot otvoritvena uprizoritev sezone, a je »iz tehničnih ozirov« premiero doživela na dan prve obletnice Cankarjeve smrti in desetletje po prepovedi postavitve drame na oder. Za tiste čase se je zvrstilo izjemno veliko število ponovitev; skupaj je bila odigrana devetnajstkrat. O predstavi v režiji Osipa Šesta je sicer France Bevk podal kritiško mnenje, da »drama kot taka na odru nima velikega uspeha, ker nima močnih efektov in scen, ki bi se nam vtisnili z vso silo v dušo«, čeprav je bil uprizoritvi, posebno uresničitvi melodičnosti Cankarjevega jezika, tudi naklonjen.

2. Hlapci na slovenskih poklicnih odrih

Od prve uprizoritve leta 1919 so Hlapci stalnica repertoarjev slovenskih poklicnih gledališč. Spodnji seznam prikazuje premiere in priča o več kot stoletni uprizoritveni tradiciji velike Cankarjeve drame. (Pregled ohranja zgodovinska uradna imena gledališč.)

31. maj 1919 – Slovensko gledališče v Trstu, režija Milan Skrbinšek

11. december 1919 – Kraljevsko slovensko gledališče Ljubljana, režija Osip Šest

8. februar 1920 – Slovensko gledališče v Trstu, režija Emil Kralj

4. junij 1920 – Mestno gledališče Celje, režija Milan Skrbinšek

18. september 1920 – Narodno gledališče v Mariboru, režija Valo Bratina

23. september 1922 – Narodno gledališče v Mariboru, režija Valo Bratina

18. oktober 1922 – Narodno gledališče v Ljubljani, režija Osip Šest

4. oktober 1926 – Narodno gledališče v Ljubljani, režija Milan Skrbinšek

25. oktober 1926 – Okrajno gledališče v Ptuju, režija Valo Bratina

6. oktober 1927 – Mestno gledališče Celje, režija Valo Bratina

6. oktober 1928 – Narodno gledališče v Mariboru, režija Jože Kovič

15. oktober 1933 – Delavski oder v Ljubljani, režija Ferdo Delak (dramaturška priredba Ferdo Delak)

4. oktober 1934 – Narodno gledališče v Mariboru, režija Jože Kovič

9. oktober 1934 – Narodno gledališče v Ljubljani, režija Ciril Debevec

2. februar 1939 – Narodno gledališče v Ljubljani, režija Ciril Debevec

9. april 1946 – Okrožno ljudsko gledališče Celje, režija Fedor Gradišnik

11. november 1948 – Drama SNG v Ljubljani, režija Slavko Jan

17. december 1948 – Slovensko narodno gledališče za Svobodno tržaško ozemlje, režija Jože Babič

27. marec 1952 – Ljudsko gledališče Celje, režija Fedor Gradišnik

25. september 1953 – Prešernovo gledališče Kranj, režija Slavko Jan

1. julij 1956 – Drama SNG v Ljubljani, režija Slavko Jan (obnovljena uprizoritev iz leta 1948)

20. november 1958 – Drama SNG Maribor, režija Vladimir Skrbinšek

2. december 1965 – Slovensko gledališče v Trstu, režija Branko Gombač

7. oktober 1967 – Drama SNG v Ljubljani, režija Slavko Jan

20. oktober 1967 – Slovensko ljudsko gledališče Celje, režija Mile Korun

15. oktober 1976 – Drama SNG Maribor, režija Igor Pretnar

11. oktober 1980 – Mestno gledališče ljubljansko, režija Dušan Jovanović

17. oktober 1980 – Drama SNG v Ljubljani, režija Mile Korun

28. september 1990 – Slovensko ljudsko gledališče Celje, režija Mile Korun

12. oktober 1990 – Slovensko stalno gledališče v Trstu, režija Boris Kobal

29. september 1995 – SNG Drama Ljubljana, režija Mile Korun

13. maj 2005 – Drama SNG Maribor, režija Samo M. Strelec (igrano pod naslovom Hlapci.pdf, z mislijo na dramo Ivana Cankarja)

15. marec 2010 (Novo mesto) in 20. marec 2010 (Kranj) – Anton Podbevšek Teater in Prešernovo gledališče Kranj, režija Matjaž Berger (igrano pod naslovom Hlapci / Komentirana izdaja z dodanimi besedili avtorjev: Blaise Pascal, Étienne de la Boétie, G. W. F. Hegel, Louis Althusser; koncept Matjaž Berger)

6. oktober 2011 – SNG Nova Gorica, režija Miha Golob

20. marec 2015 – Slovensko stalno gledališče v Trstu, režija Sebastijan Horvat (priredba Milan Marković Matthis)

23. september 2017 – SNG Drama Ljubljana, režija Janez Pipan (avtor priredbe Janez Pipan)

30. april 2020 – Gledališče Koper, režija Jaka Ivanc (bralna uprizoritev v živo – prek spletne aplikacije Zoom in YouTube kanala Gledališča Koper – v okviru projekta Gledališče za maturo; avtorica priredbe Ira Ratej)

29. junij 2021 – Slovensko mladinsko gledališče (v sodelovanju s Pionirskim domom – Centrom za kulturo mladih), režija Maja Kleczewska (po motivih Hlapcev Ivana Cankarja)

9. januar 2026 – Slovensko ljudsko gledališče Celje, režija Jan Krmelj (igrano pod naslovom Hlapci, dokumentarec za prihodnost; soavtorji priredbe besedila Jan Krmelj, Dijana Matković, Lučka Neža Peterlin in igralska ekipa)

3. Vedno nova branja

Več kot stoletje uprizarjanja kaže, da so Hlapci drama, ki dopušča številna in vedno nova branja. Vsaka generacija ustvarjalcev je v njej prepoznavala vprašanja svojega časa ter jih izražala z lastnimi uprizoritvenimi poudarki, estetskimi pristopi in igralskimi interpretacijami. V nadaljevanju so predstavljene izbrane uprizoritve, ki ponazarjajo spreminjanje režijskih pogledov na Cankarjevo dramo.

3.1. Od zvestobe besedilu k novim odrskim prijemom

V desetletju po prvih dveh slovenskih postavitvah je sledilo kar devet novih uprizoritev Hlapcev. Ponovno sta se jih režijsko lotila Skrbinšek in Šest, tudi drugi ustvarjalci so se k drami vračali, ponekod v spremenjenih vlogah: Emil Kralj, denimo, ki je v Trstu leta 1919 nastopil kot prvi Jerman, se je tam že naslednje leto s Hlapci spopadel kot režiser. Sicer pa je bila v smislu uprizarjanja za to obdobje – torej čas, ko se je gledališka umetnost pri nas šele razvijala – značilna zvestoba dramskemu besedilu oziroma ustaljenim interpretacijam.

Kritik France Koblar je ob Šestovih drugih Hlapcih leta 1922 ugotavljal, da je režiser podal smernice, a »za bodočnost, za enkrat jih je uprizoril po starem«. Medtem pa je Fran Albreht ob Skrbinškovi tretji režiji besedila leta 1926 zatrdil, da je presegla dotedanje uprizoritve, čeprav je pogrešal homogenost v spajanju stiliziranih in realističnih prizorov; a ti Hlapci so izpričali »v večji meri, kako bujno in polnovredno življenje utriplje v tej drami«.

Po prvem desetletju številčno gostega uprizarjanja je bilo postavitev postopoma manj. V režijskih pristopih je opaziti usmeritev k notranjosti oziroma intimi, do katere je prišlo z osredotočenjem na Jermanov problem, izstopati pa so začeli tudi svojevrstni prijemi.

Leta 1933 je avantgardist Ferdo Delak v priredbi, označeni za »fragmente« Cankarjeve drame, intimnejše dele opustil in zanimanje usmeril k izključno satirični ali družbenokritični ravni besedila. »Iztrgal sem iz vsega dejanja le moment hlapčevstva,« je povedal o izvedbi tega »poskusa«, ki ga je zaključil prizor s Kalandrom kot vodjem proletariata.

Ciril Debevec, dejaven akter druge faze evropeizacije slovenskega gledališča in, kot v kritiki leta 1939 zapiše Jože Peterlin, »najboljši režiser notranje, miselne strukture iger«, se je konec tridesetih let ob obnovitvi postavitve Hlapcev iz leta 1934 moral soočiti s ponovno zaostritvijo cenzure. Prvotno nerazumevanje Cankarjeve drame je namreč v tem obdobju prešlo v fazo prebujanja zavesti, avtorjeve besede so spodbudile aplavze na odprti sceni – od tod prepoved ploskanja!

3.2. Med realizmom in modernizmom

Med odmevnejšimi uprizoritvami po drugi svetovni vojni je najprej postavitev režiserja Slavka Jana ob tridesetletnici Cankarjeve smrti leta 1948, ki je postala posebej znamenita po uspešnem gostovanju v Parizu leta 1956, saj je s tem dokazala evropski primerljivo raven slovenskega gledališkega ustvarjanja. Podatek o številu ponovitev – zvrstilo se jih je preko sto – pa govori tudi o veliki priljubljenosti predstave pri občinstvu.

Jan si je zadal »ustvariti žive, naše odrske podobe« in poudaril Kalandrovo poslanstvo. Ko se je ob praznovanju stoletnice slovenskega gledališča leta 1967 v ljubljanski Drami k Hlapcem vrnil, je obdržal realistično gradnjo prve postavitve, a vnesel sodobnejše prijeme, kar je prispevalo h kritiškim vtisom neenotne uglašenosti celote. Ti so se dotaknili tudi scenske podobe, ki je bila osnovana na simbolnih elementih, kakršna sta skrinja (domačijskost) in klečalnik (ponižnost).

Ob Janu se je leta 1967 v celjskem gledališču Hlapcev prvič lotil Mile Korun; njegova uprizoritev že nakazuje drugačen, sodobnejši režijski jezik. Medtem ko Janova uprizoritev leta 1948 predstavlja izrazito realistično in idejno izčiščeno branje, Korunova leta 1967 pomeni prelom s to tradicijo in zaznamuje razjunačenje Jermana.

3.3. Dvoje Hlapcev: dva pogleda na Jermana

Mile Korun je Hlapce ponovno režiral v ljubljanski Drami leta 1980, ko je istočasno nastajala postavitev Dušana Jovanovića v Mestnem gledališču ljubljanskem. Soočenje občinstva z izrazitima, v razmerju do besedila samostojnejšima interpretacijama je sprožilo val odzivov. Jovanović je dramo dopolnil, v besedilo je denimo vključil odlomke iz tedanjih učnih gradiv, v igro otroke, ki so v enotnem prostoru zamrežene predavalnice deležni vzgoje hlapčevskih učiteljev; s še drugimi posegi je bilo po mnenju kritika Andreja Inkreta Hlapce gledati »kot dokumentarni odrski esej« in »hkrati kot dramo razočaranega, samouničevalnega moralno političnega aktivizma«. Tudi Koruna je zanimala Jermanova drama, ki se je prav tako razpletla brez življenjskega izhoda. Vendar je bilo to – kot tudi celotno dramsko dejanje – podano na drugačen način (Jermana v umobolnici zadušijo tercijalke, medtem ko se pri Jovanoviću ustreli); Korunovo je bilo, po Inkretu, »silovito, grozljivo, do kraja odčarano gledališče«.

Avtorska pečata, ki sta korenito uresničila siceršnje režisersko iskanje lastnega gledališkega izraza, sta potrdila smotrnost postavljanja istega besedila. Ker pa uprizarjanje vselej zaznamuje konkretni čas nastanka, ni zanemarljivo, v kakšnih družbenopolitičnih kontekstih nastopijo posamezna odrska branja Hlapcev; na pragu osemdesetih let je gotovo vel duh gospodarske in politične krize.

3.4. Novi dialogi s Cankarjem

Mile Korun je Hlapce režiral še dvakrat, najprej pol leta po izvedbi prvih povojnih večstrankarskih volitev v Sloveniji (1990), nato že v osamosvojeni državi, nekaj let po padcu berlinskega zidu (1995), izhajajoč iz razmisleka o stanju levičarstva.

Leta 1990 je nastala tudi uprizoritev režiserja Borisa Kobala, ki je bila del repertoarnega niza uprizoritev celotnega Cankarjevega opusa v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, izvedenega v obdobju 1986–1992. Ena od posebnosti interpretacije je bila podvojitev osrednjega lika: upodobila sta ga mladi in ostareli Jerman.

Prvi uprizoritvi v novem tisočletju sta posege v izvirnik označili že z naslovom: v primeru režiserja Sama M. Strelca je šlo pri Hlapcih.pdf (2005) za izdatno aktualizacijo, Hlapci / Komentirana izdaja Matjaža Bergerja (2010) pa so z vključevanjem filozofskih fragmentov obravnavali razmerje hlapec – gospodar v razširjenem okviru umestitve.

Ko sta se leta 2015 Hlapcev lotila režiser Sebastijan Horvat in avtor priredbe Milan Marković Matthis, naslova drame sicer nista spreminjala, sta pa z njo vzpostavila dialoško razmerje. Ostareli Jerman dejavno opazuje mladega Jermana, z Radkom Poličem v vlogi prvega uprizoritev tke referenčne vezi z igralčevo upodobitvijo Cankarjevega Martina Kačurja v filmu Idealist (1976) in z njegovo interpretacijo Jermana v Korunovi režiji leta 1980. V večplastno prebiranje Hlapcev je Horvat vnesel preizpraševanje možnosti spremembe.

Janez Pipan, režiser uprizoritve iz leta 2017, sodobnega časa ni videl kot dobe revolucij, zato tudi Kalandrova roka v njegovi odrski postavitvi ni kazala dovolj čvrstosti, da bi lahko »kovala svet«. V priredbi besedila je uporabil odlomke iz političnih spisov, esejističnih zapiskov, dramskih fragmentov in poezije Ivana Cankarja, vendar po mnenju kritičarke Melite Forstnerič Hajnšek »ni šel v radikalizacije ali posodobitve niti desakralizacijo«, temveč je v besedilu »iskal univerzalnost, predvsem pa preverjal vseskozi njegovo moč danes«.

Poljska režiserka Maja Kleczewska je Hlapce leta 2021 preoblikovala v izrazito avtorsko in imerzivno oziroma potopitveno uprizoritev (občinstvo je prek slušalk in gibanja po prostoru postalo del dogajanja). Z uporabo elementov, kot so slovenska zastava, narodna noša in kurentova kapa, je kritično ost usmerila v kolektivno identiteto slovenstva. Najradikalnejši poseg je bil novi konec: Jerman je namesto samomora poskušal izvesti samosežig kot javni protest.

4. Jerman

Jerman je eden najkompleksnejših Cankarjevih dramskih likov. Njegov boj med idealizmom, etično odgovornostjo in razočaranjem je navdihoval številne igralce, ki so ga oblikovali v skladu z različnimi režijskimi poetikami in družbenimi okoliščinami. Video predstavlja izbor upodobitev Jermana od prvih uprizoritev do sodobnosti ter jih dopolnjuje s fotografijami, odlomki kritik in arhivskimi posnetki.

Posnetek je bil vključen v razstavo Mejniki gledališke igre, ki je bila na gradu Turjak na ogled od 28. septembra 2023 do 1. septembra 2024. Bil je del primerjalnega sklopa, v katerem so bile slogovne razlike v gledališki igri predstavljene na podlagi različnih odrskih upodobitev istega dramskega lika.

Avtorica: Ana Perne · Interpreta veznega besedila: Sara Dirnbek in Blaž Šef · Montažerka: Saša Škulj

V posnetku je uporabljeno gradivo iz zbirk Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja in avdiovizualno gradivo iz arhiva Toneta Stojka in arhiva Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Fotografije hrani, razen kjer je navedeno drugače, Ikonoteka SLOGI. Prikazani so (po vrstnem redu) prizori iz predstav:

• Emil Kralj ter Zvonimir Rogoz idr. v: Ivan Cankar, Hlapci, r. Osip Šest, Kraljevsko slovensko gledališče Ljubljana – Drama, 1919 oziroma 1922 (obnovljena uprizoritev). Foto: Veličan Bešter. (2 fotografiji)

• Jakob Isop idr. v: Ivan Cankar, Hlapci, r. Ferdo Delak, Delavski oder Ljubljana, 1933.

• Rado Nakrst, Maks Furijan idr. v: Ivan Cankar, Hlapci, r. Jože Kovič, Narodno gledališče v Mariboru, 1934. Foto: Mirko Japelj.

• Rado Nakrst in Jože Babič v: Ivan Cankar, Hlapci, r. Jože Babič, SNG za Svobodno tržaško ozemlje, 1948.

• Stane Sever, Milan Skrbinšek, Edvard Gregorin, Vida Juvan, Mira Danilova, Pavle Kovič, Fran Lipah in Ančka Levar v: Ivan Cankar, Hlapci, r. Slavko Jan, Drama SNG v Ljubljani, 1948. Odlomek iz dokumentarnega filma Jožeta Galeta, posnetega ob 30-letnici ljubljanske Drame (Triglav film, Ljubljana, 1949).

• Branko Grubar in Stanko Potisk v: Ivan Cankar, Hlapci, r. Mile Korun, Slovensko ljudsko gledališče Celje, 1967. Foto: Viktor Berk. Vir: Arhiv CTF UL AGRFT.

• Radko Polič ter Ivo Ban v: Ivan Cankar, Hlapci, r. Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1980. Foto: Jendo Štoviček. (2 fotografiji)

• Janez Hočevar idr. v: Ivan Cankar, Hlapci, r. Dušan Jovanović, Mestno gledališče ljubljansko, 1980. Foto: Tone Stojko. (2 fotografiji)

• Primož Pirnat idr. v: Ivan Cankar (Blaise Pascal, Étienne de la Boétie, G. W. F. Hegel, Louis Althusser), Hlapci/Komentirana izdaja, r. Matjaž Berger, Anton Podbevšek Teater in Prešernovo gledališče Kranj, 2010. Odlomek iz posnetka Toneta Stojka, Simona Stojka Falka in Patricie A. Cvetković.

• Radko Polič v: Ivan Cankar, Hlapci, r. Sebastijan Horvat, Slovensko stalno gledališče v Trstu, 2015. Odlomek iz posnetka.

• Marko Mandić idr. v: Ivan Cankar, Hlapci, r. Janez Pipan, SNG Drama Ljubljana, 2017. Odlomek iz posnetka Toneta Stojka in Simona Stojka Falka.

5. Jerman in Župnik: spopad z oblastjo

Od prvih uprizoritev dalje je bil odnos med Jermanom in Župnikom eno ključnih mest razumevanja Hlapcev. Kritika je lika pogosto dojemala kot nasprotna principa, njun konflikt pa kot soočenje upora z oblastjo. V interpretacijah med obema vojnama je Jerman prehajal od »hamletovske nature« do »idealista« in »borca za etično preobrazbo človeka«. Župnik je bil ob njem praviloma oblasten, v svojih načelih dosleden, vendar ne nujno enoplastno klerikalen. Ob ljubljanski uprizoritvi leta 1934 je Ludvik Mrzel ugotavljal, da je s »čisto novo interpretacijo« Milan Skrbinšek Župniku »odvzel tradicionalni patos in glorijolo nečesa izvenčloveškega in ga postavil v sredo reči in ljudi, človeka, kakršen konkretno živi pri nas«, medtem ko je za Cirila Debevca, ki je igral Jermana, zapisal, da je »dal glasovno in igralsko poudarek suhega, zagrenjenega razumnika – revolucionarja«.

Posebej izrazito je razmerje med Jermanom in Župnikom oblikovala Janova znamenita uprizoritev, nastala v poosvoboditvenem času, leta 1948. Jerman je bil v interpretaciji Staneta Severja po oceni Draga Šege »pokončen in ponosen, kadar stoji nasproti župniku«. Župnik – znova v interpretaciji Milana Skrbinška – pa je bil podan kot brezobziren predstavnik klerikalne oblasti, skorajda demonska in brezosebna figura, ki je utelešala neomajno idejo.

V poznejših uprizoritvah se je razmerje med Jermanom in Župnikom spreminjalo, skladno z novimi režijskimi pogledi na njuna značaja, njun konflikt in razmerje med posameznikom ter oblastjo. Izbor različnih podob njunega soočenja tako odraža tudi spreminjajoče se razumevanje Cankarjeve drame.

6. Hlapci danes

Več kot stoletje po nastanku ostaja Cankarjeva drama živo gledališko besedilo. Vprašanja o oblasti, poslušnosti in možnostih upora, ki jih odpira, se vedno znova izkažejo za aktualna.

Režiser Jan Krmelj je v najnovejši uprizoritvi, naslovljeni Hlapci, dokumentarec za prihodnost, Cankarjevo dramo prenesel v bližnjo prihodnost. Dogajanje je postavil v čas, ko politični preobrat, cenzura in nov družbeni red posežejo v vsakdanje življenje, Cankarjevi liki pa se postopoma prepoznavajo v svojih sodobnih različicah. Preplet snemanja dokumentarca, gledališča in projekcije povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost ter opozarja na ponavljanje družbenih vzorcev.

Kaj pomeni biti hlapec v sodobnem svetu? Do kolikšne mere smo se pripravljeni prilagoditi zaradi lastne varnosti? In kako v takšnih okoliščinah ohraniti kritično mišljenje?