Pohvale Celjanom
Andrej Inkret, Delo, 24. 4. 1976
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Pohvale Celjanom
Za okroglo mizo na Sterijinem pozorju je bil Jovanovićev »Tumor v glavi« deležen prav izjemnih priznanj
NOVI SAD, 23. aprila — Takole je mogoče na kratko povzeti dogodke včerajšnjega dne na Sterijinem pozorju: vse do večera je zasedal simpozij z mednarodno udeležbo kritikov in teatrologov, ki so poslušali referate o gledališču in njegovih razmerjih z občinstvom (simpozij se danes nadaljuje). Popoldne je bila na sporedu običajna razprava za okroglo mizo, posvečena celjski uprizoritvi Jovanovićevega »Tumorja v glavi...« To je bila po dolžini in udeležbi — vsaj 200 navzočih — rekordna okrogla miza, in celjski gledališčniki so bili deležni prav izjemnih pohval za svojo predstavo.
Zvečer pa se je sklenil praktični oziroma osrednji del letošnjih jugoslovanskih gledaliških iger. Narodno pozorište iz Beograda je pokazalo zadnjo predstavo v konkurenci za Sterijine nagrade, dramo Vaska Ivanovića »Zvonec za našega profesorja« v režiji Bore Gligorovića.
Nemara uprizoritev za zaključek ni bila dovolj učinkovita, saj je po dveh intenzivnih gledaliških večerih zapustila za seboj kaj blede sledove, nekateri pa smo se spraševali tudi o razlogih, ki so selektorju Stevu Žigolu odpreti besedila: kljub zakonu narekovali, da je uprizoritev sploh pripeljal na Pozorje.
Ivanovićevo besedilo uprizarja dvoje očitno reprezentativnih odlomkov iz sodobnega življenja v črnogorskem Cetinju. Oba odlomka sta očitno postavljena v igro predvsem s tem namenom, da bi ujela in satirično ironizirala čisto posebno mentaliteto, vsajeno globoko v to »cetinjsko življenje«. Mentaliteto namreč, v kateri se v presenetljivih oblikah prepletata patriarhalna normativna misel z današnjimi vse bolj odprtimi načini medčloveških komunikacij, mentaliteta, ki je represivno naravnana zoper vse, kar si poskuša ustvariti lastno, izvirno svobodno življenje, ki povzroča, da se sleherni posameznik še zmerom meri in potrjuje nenehoma v bojevitih spopadih z bližnjiki, saj »že tako dolgo ni bilo vojske« kot pripoveduje besedilo.
Skupnost, ki jo uprizarja Vasko Ivanović najprej v gostilni, nato pa v noči, ko je zbrana okrog mrtvaškega odra, je povezana z mnogimi čvrstimi vezmi, obenem pa so odnosi med njenimi pripadniki vseskoz napeti in agresivni.. Vendar so posamezni junaki med seboj spet vse premalo izdiferencirani, da bi mogli v njihovih medsebojnih odnosih odkrivati vsebine globljih dramatičnih nasprotij. Uprizoritev ni uspela niti z zanimivi igri Mije Aleksića, nekakšnega »božjega otroka«, ki pa je seveda lucidnejši od vseh drugih, zdravorazumskih ljudi v igri, je ostala komaj mehanična ilustracija že tako dovolj »tankega« Ivanovićevega besedila.
Drevi pričakujemo v največjem novosadskem kinematografu jugoslovansko premiero filma »Življenjepis idealista«, ki ga je po Cankarjevem Martinu Kačurju posnel režiser Igor Pretnar.
ANDREJ INKRET
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Dušan Jovanović Igor Pretnar
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1976-04-21-24_799-11