Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Pohvale Celjanom

Andrej Inkret, Delo, 24. 4. 1976

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Pohvale Celjanom Za okroglo mizo na Sterijinem pozorju je bil Jovanovićev »Tumor v glavi« deležen prav izjemnih priznanj NOVI SAD, 23. aprila — Takole je mogoče na kratko povzeti dogodke včerajšnjega dne na Sterijinem pozorju: vse do večera je zasedal simpozij z mednarodno udeležbo kritikov in teatrologov, ki so poslušali referate o gledališču in njegovih razmerjih z občinstvom (simpozij se danes nadaljuje). Popoldne je bila na sporedu običajna razprava za okroglo mizo, posvečena celjski uprizoritvi Jovanovićevega »Tumorja v glavi...« To je bila po dolžini in udeležbi — vsaj 200 navzočih — rekordna okrogla miza, in celjski gledališčniki so bili deležni prav izjemnih pohval za svojo predstavo. Zvečer pa se je sklenil praktični oziroma osrednji del letošnjih jugoslovanskih gledaliških iger. Narodno pozorište iz Beograda je pokazalo zadnjo predstavo v konkurenci za Sterijine nagrade, dramo Vaska Ivanovića »Zvonec za našega profesorja« v režiji Bore Gligorovića. Nemara uprizoritev za zaključek ni bila dovolj učinkovita, saj je po dveh intenzivnih gledaliških večerih zapustila za seboj kaj blede sledove, nekateri pa smo se spraševali tudi o razlogih, ki so selektorju Stevu Žigolu odpreti besedila: kljub zakonu narekovali, da je uprizoritev sploh pripeljal na Pozorje. Ivanovićevo besedilo uprizarja dvoje očitno reprezentativnih odlomkov iz sodobnega življenja v črnogorskem Cetinju. Oba odlomka sta očitno postavljena v igro predvsem s tem namenom, da bi ujela in satirično ironizirala čisto posebno mentaliteto, vsajeno globoko v to »cetinjsko življenje«. Mentaliteto namreč, v kateri se v presenetljivih oblikah prepletata patriarhalna normativna misel z današnjimi vse bolj odprtimi načini medčloveških komunikacij, mentaliteta, ki je represivno naravnana zoper vse, kar si poskuša ustvariti lastno, izvirno svobodno življenje, ki povzroča, da se sleherni posameznik še zmerom meri in potrjuje nenehoma v bojevitih spopadih z bližnjiki, saj »že tako dolgo ni bilo vojske« kot pripoveduje besedilo. Skupnost, ki jo uprizarja Vasko Ivanović najprej v gostilni, nato pa v noči, ko je zbrana okrog mrtvaškega odra, je povezana z mnogimi čvrstimi vezmi, obenem pa so odnosi med njenimi pripadniki vseskoz napeti in agresivni.. Vendar so posamezni junaki med seboj spet vse premalo izdiferencirani, da bi mogli v njihovih medsebojnih odnosih odkrivati vsebine globljih dramatičnih nasprotij. Uprizoritev ni uspela niti z zanimivi igri Mije Aleksića, nekakšnega »božjega otroka«, ki pa je seveda lucidnejši od vseh drugih, zdravorazumskih ljudi v igri, je ostala komaj mehanična ilustracija že tako dovolj »tankega« Ivanovićevega besedila. Drevi pričakujemo v največjem novosadskem kinematografu jugoslovansko premiero filma »Življenjepis idealista«, ki ga je po Cankarjevem Martinu Kačurju posnel režiser Igor Pretnar. ANDREJ INKRET

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.