Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Deset žebljic

Miloš Poljanšek, Delo, 28. 11. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
DESET ŽEBLJIC Nedeljski pomenki s sodobniki Morebitni ugovori zaželeni v istem okviru Sprašuje DELO, danes od- govarja: MILOŠ POLJANŠEK VPRAŠANJE: Je skrb za kulturo, kakr šna vam je zaupana, resna reč? ODGOVOR: Resna vsekakor; ker pa ima kultura številne skrbnike, je moj delež nekoliko skromnejši. VPRAŠANJE: In kako gledate tedaj na prihodnost? ODGOVOR: Nekako tako: Če ne bomo nekaterih »podvigov« materi alne narave pravočasno ukrotili, bo ta prihodnost še manj kulturna. VPRAŠANJE: Za kaj je naša kultura še zmeraj prikrajšana, česa ji že danes ne manjka? ODGOVOR: Prav gotovo (tega bi se morali vsi zavedati) — ustrezni delež narodnega dohodka in še za dinamiko, ki jo dohodek doživlja. Glede drugega pa: veliko priporočil je že napisanih, kultura pa ne živi samo od njih. VPRAŠANJE: Zdaj, ko bo pri občinah nekaj več sredstev, bo gotovo laže? ODGOVOR: Laže, pa tudi ne! Pri ljudeh je veliko dobre volje, »odeja« pa vselej prekratka. Kaj vse spravi. ti podnjo in v kolikšni meri, to je zamotana in že kar nedosegljiva modrost. Vsi silimo naprej, vsakdo pa meni, da ima pravico prvega in pomembnejšega. Sam sem za ra- zumna in nekoliko trajnejša raz- merja, pa tudi za skromnejše ambi- cije, če ne gre drugače; nikakor pa ne za pravico močnejšega. VPRAŠANJE: Ko smo že pri materialni skrbi za kulturo, imate pri tem kakšno po- sebno željo? ODGOVOR: Želja je zmeraj do- sti, saj živimo od njih. To pot pa že kar novoletna: Ker sem tudi fiz-kulturnik, sem vesel, da raste športna dvorana v Tivoliju med Muzejem ljudske revolucije in hote- lom Bellevue (čeprav je lokacija »zgodovinska« poteza). Pri tem si želim — ker sem pač za »razmerja« tudi med fiz in kulturo — da dobita Ljubljana in Maribor s prav tako mogočnim milijardnim zamahom prvi povojni kulturni objekt za veli- ke odrske in glasbene prireditve. Če je za to potrebno uprizoriti svetov- no prvenstvo, bi pač tudi v kulturi spočeli in uprizorili kaj podobnega. VPRAŠANJE: Mislite, da je to vse, kar je potrebno? ODGOVOR: Ne! Bojim se, da do- življamo še pomanjkanje nečesa vrednejšega: Brez nostalgije po sta- rem si želim več odkritega, člove- škega in možatega, česar je med na- mi prav gotovo premalo. Želim si tudi, da ne bi razmišljali predvsem ali samo o tem, kako bi lahko imeli posamezniki in vsi česa še več, marveč tudi o potrebah preproste sorte — kruhu in strehi — česar vendarle še nimajo vsi, in o tistih rečeh, ki jih ni mogoče dobiti za denar. Rad bi, da bi razmišljali o ljudeh, ki so si bolj narazen kot včasih, ko je bilo trše. VPRAŠANJE: Ali je to tudi kultura? ODGOVOR: Materialna sicer ne, zato pa ona druga... Na primer: Delamo veliko koristnih in veliko- poteznih reči, pri tem pa tudi velike in male neumnosti in velike in male krivice. Ali jih zmoremo vsaj prizna- ti, če že ne popraviti? VPRAŠANJE: Vam kaj pri žebljicah ni všeč? ODGOVOR: Samo to: da tudi res- nih ne jemljemo resno! VPRAŠANJE: Imate kakšno praznično misel? ODGOVOR: Voz, katerega konji preveč dirjajo, poskakuje in ga rado zanaša. VPRAŠANJE: Koga priporočate za na slednjo žrtev našega intervjuja in zakaj? ODGOVOR: Ker se pojavljajo žebljice na kulturni strani vašega lista, predlagam za sobesednika lo- jalno konkurenco: kulturno redakci- jo RTV Ljubljana, oziroma njenega urednika. Prihodnjič odgovarja: MITJA MEJAK

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1964-11-3101-3200_3295
Javi napako na oder@slogi.si.