Deset žebljic
Miloš Poljanšek, Delo, 28. 11. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
DESET ŽEBLJIC
Nedeljski pomenki s sodobniki
Morebitni ugovori zaželeni v istem
okviru Sprašuje DELO, danes od-
govarja:
MILOŠ POLJANŠEK
VPRAŠANJE: Je skrb za kulturo, kakr
šna vam je zaupana, resna reč?
ODGOVOR: Resna vsekakor; ker
pa ima kultura številne skrbnike, je
moj delež nekoliko skromnejši.
VPRAŠANJE: In kako gledate tedaj na
prihodnost?
ODGOVOR: Nekako tako: Če ne
bomo nekaterih »podvigov« materi
alne narave pravočasno ukrotili, bo
ta prihodnost še manj kulturna.
VPRAŠANJE: Za kaj je naša kultura
še zmeraj prikrajšana, česa ji že danes ne
manjka?
ODGOVOR: Prav gotovo (tega
bi se morali vsi zavedati) —
ustrezni delež narodnega dohodka
in še za dinamiko, ki jo dohodek
doživlja. Glede drugega pa: veliko
priporočil je že napisanih, kultura
pa ne živi samo od njih.
VPRAŠANJE: Zdaj, ko bo pri občinah
nekaj več sredstev, bo gotovo laže?
ODGOVOR: Laže, pa tudi ne! Pri
ljudeh je veliko dobre volje, »odeja«
pa vselej prekratka. Kaj vse spravi.
ti podnjo in v kolikšni meri, to je
zamotana in že kar nedosegljiva
modrost. Vsi silimo naprej, vsakdo
pa meni, da ima pravico prvega in
pomembnejšega. Sam sem za ra-
zumna in nekoliko trajnejša raz-
merja, pa tudi za skromnejše ambi-
cije, če ne gre drugače; nikakor pa
ne za pravico močnejšega.
VPRAŠANJE: Ko smo že pri materialni
skrbi za kulturo, imate pri tem kakšno po-
sebno željo?
ODGOVOR: Želja je zmeraj do-
sti, saj živimo od njih. To pot pa
že kar novoletna: Ker sem tudi
fiz-kulturnik, sem vesel, da raste
športna dvorana v Tivoliju med
Muzejem ljudske revolucije in hote-
lom Bellevue (čeprav je lokacija
»zgodovinska« poteza). Pri tem si
želim — ker sem pač za »razmerja«
tudi med fiz in kulturo — da dobita
Ljubljana in Maribor s prav tako
mogočnim milijardnim zamahom
prvi povojni kulturni objekt za veli-
ke odrske in glasbene prireditve. Če
je za to potrebno uprizoriti svetov-
no prvenstvo, bi pač tudi v kulturi
spočeli in uprizorili kaj podobnega.
VPRAŠANJE: Mislite, da je to vse, kar
je potrebno?
ODGOVOR: Ne! Bojim se, da do-
življamo še pomanjkanje nečesa
vrednejšega: Brez nostalgije po sta-
rem si želim več odkritega, člove-
škega in možatega, česar je med na-
mi prav gotovo premalo. Želim si
tudi, da ne bi razmišljali predvsem
ali samo o tem, kako bi lahko
imeli posamezniki in vsi česa še več,
marveč tudi o potrebah preproste
sorte — kruhu in strehi — česar
vendarle še nimajo vsi, in o tistih
rečeh, ki jih ni mogoče dobiti za
denar. Rad bi, da bi razmišljali o
ljudeh, ki so si bolj narazen kot
včasih, ko je bilo trše.
VPRAŠANJE: Ali je to tudi kultura?
ODGOVOR: Materialna sicer ne,
zato pa ona druga... Na primer:
Delamo veliko koristnih in veliko-
poteznih reči, pri tem pa tudi velike
in male neumnosti in velike in male
krivice. Ali jih zmoremo vsaj prizna-
ti, če že ne popraviti?
VPRAŠANJE: Vam kaj pri žebljicah ni
všeč?
ODGOVOR: Samo to: da tudi res-
nih ne jemljemo resno!
VPRAŠANJE: Imate kakšno praznično
misel?
ODGOVOR: Voz, katerega konji
preveč dirjajo, poskakuje in ga rado
zanaša.
VPRAŠANJE: Koga priporočate za na
slednjo žrtev našega intervjuja in zakaj?
ODGOVOR: Ker se pojavljajo
žebljice na kulturni strani vašega
lista, predlagam za sobesednika lo-
jalno konkurenco: kulturno redakci-
jo RTV Ljubljana, oziroma njenega
urednika.
Prihodnjič odgovarja:
MITJA MEJAK
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika
- People
- Mitja Mejak
- Archival material identifier
- 1964-11-3101-3200_3295