Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Nekega dne, festival

Vesna Marinčič, TT, 14. 2. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
TOURS BONJOUR MESDAMES, HLAPCI ČESKI IN VSA ARMA- DA DEBUTANTOV! (JU- GOSLOVANI, STE SE DOBRO NASPALI?) Nekega dne, festival Eh, bien, če se človek že Eifflovega stolpa ne dotakne, pa vsaj izve, da pridnega otro- ka dandanes ni mogoče imeti Precej truda me je stalo do sem. Turobna beseda »festival«< se mi je namreč trdovratno vri- vala med s tako muko izbrska- na nadnaslov in naslov... Mon dieu, je že spet tu... Od 19. do 24. januarja 1966 je bil v Toursu (dobri dve uri od Pariza navzdol) XI. MEDNA- RODNI FESTIVAL KRATKO- METRAZNIH FILMOV. Yougo- slavie, naša domovina, na njem ni sodelovala. Oh, pardon, men- da je poslala, tako zaradi lepše- ga, culo nekih starih, tretjeraz- rednih filmčkov. Gospodu Bar- binu, direktorju festivala, se je prav gotovo za malo zazdelo; k srcu si pa tega verjetno ni je- mal, saj so ga skrbno izbrane pošiljke iz drugih dežel dovolj zaposlovale Za tiste, ki niso preveč razburljive sorte, en zloben komentarček: Stvar je taka, da smo (no, so, tisti pač, ki za to so) vse svoje mojstro- vine (vidite, niti med narekova- je nisem besede postavila, zara- di česar ji je ostal ves njen las- kavi pomen) menda za februar- ski festival v Oberhausenu pri- hranili. Warum? Zato, ker tam podeljujejo nagrade v obliki de- narja. V Toursu pa v najbolj- šem primeru dobiš en polmetr- ski kip, ki je povrhu vsega še zelo težak; na prvi pogled je ne- razložljiv, po premisleku se pa izkaže za filmsko kamero na podstavku. In take reči sploh ne moreš pretopiti. Se niti ne spo- dobi... Pozabljivost pa taka! Nekega deževnega dopoldneva so bili v informativnem programu na sporedu slovenski »Strupi« reži- serja Maka Sajka. Sploh niso delovali. KO PRIDEJO ČEHI Ahooj! so ljubeznivo zategni- li, spravili svoj Grand Prix pod pazduho in se odpeljali nazaj v Prago (vmes so se za nekaj dni ustavili v Parizu kot vsi ne- francoski udeleženci festivala), da bi predali nagrado Milošu Macoureku, ker se je bil tako zelo trudil pogruntati, »Kako imeti pridnega otroka«... Na veliko veselje in zadovoljstvo občinstva (tudi staršev, seveda) pa mu to nikakor ni šlo od rok. Mož je narisal devet zlobno se smehljajočih hudičkov in enega angelčka (zvest statističnim ugo- tovitvam); pa je zadnji hudiček krepko edinega angelčka nekam sunil, da je le-ta visoko v zrak poskočil in se hipu v črno prebarval. Na koncu še mu je vendarle nekako posrečilo nari- sati četo čisto enakih, strumno in ubogljivo korakajočih angelč- kov z loki in puščicami na ra mah. A ni vrag, da se tik pred koncem eden iz zadnje vrste nenadoma ustavi, se zareži in iz- streli puščico. Tekst je zelo preprost, opremljen z natančni- mi statističnimi podatki toda »pripovedovalčev« glas je tako neukrotljivo >>zafrkantski«< in obenem tako smešno zaskrblju- joče resen, da je čisto vseeno, če razumeš češko ali ne; smehljali bi se tudi Kitajci (pa nihče ne čisto brez slednje zaskrbljeno- sti). Ko smo ravno pri čehih. Le- tos je prišel njihov oziroma Jasnyjev film »Ko pride maček<< (star je že štiri leta), tudi v Pa- riz. In zanj dela reklamo eden izmed tistih značilnih starčkov s pariških ulic, ki vztrajno trud- no podrsavajo po pločnikih in ki nosijo razcefrane, okoli peta opletajoče preširoke plašče; na hrbtu in na prsih prenaša, kot oklep, plakata bela. kom in napisom »Un jour, un hat...", >>Nekega dne neki maček...«, kakor so film Fran- cozi preimenovali. Mimoidočim deli zelene listke z vsemi podat- ki o filmu. »Morate videti ta spektakel, ki pripoveduje o živ- ljenju v nekem mestecu, toda v takem mestecu, v katerem se ča- rovnija odvija pod nadzorstvom Akademije znanosti, morale in politike,« pravi pravkar izišla kritika. Vsaj enkrat so v nečem za na- mi... Mi smo film videli že davno tega. Vrnimo se v Tours. Trdovrat- no spet k Čehom. Samo za tre- nutek še K »Fugi na črnih tip- kah Drahomire Vihanove (glej nadnaslov). Občinstvo je 35 mi- nut brez šušljanja in preseda- nja sledilo velikemu, širokople- čemu temnopoltemu mladeni- ču; kako se prebija skozi belo- polto množico (ta ga odriva, ža li, brca, ga enostavno ne prizna- va...), kako z dolgimi prsti bo- dočega pianista boža črni klavir, kako... V filmu je zelo čutiti veliko avtoričino subtilnost; in prav to ga dela očarljivega (žen- stvenega). Čehi so imeli svojega pred- stavnika Adolfa Hoffmeistra - tudi v žiriji, v Ziriji, ki so jo sestavljala sama velika imena: Basil Wright, Pierre Dumayet, Georges Franju, Vera Lindsay, Boleslaw Michalek in René Obaldia. Obljubim, nič več o Čehih. Ahoj! KAKO ZATAJIŠ IZGUBLJENO NAJDENO POVRŠINO Za to je dobila Dolores Gras- sian eno izmed treh enakovred- nih Grand Prixev. Je zelo eno- stavno, dogaja se to vsem lju- dem, ne da bi se tega zavedali. Nekdo ukaže, da je treba najti nekaj, česar ni in glej ga spaka, požrtvovalni in vestni ljudje za- res izbrskajo tisto. Potem si ne- kdo mimogrede premisli in re- če, da naj najdenega ne bo več, nakar vestnim ljudem seveda ne gre in gre v glavo, kako je mogoče, da nečesa, kar sicer sprva ni bilo, pa so potem le našli, zdaj naenkrat spet ne bo več. In nazadnje se odločijo, da tistega pač ni, če že tako mora biti, kaj njim mar (gledajo pa vseeno nekoliko zmedeno). Do- lores Grassian je, kot rečeno, na osnovi te »logike« (ki je zelo v modi) naredila svoj prvi film, »Izgubljena površina«, in uspela. Pri dolgi slavnostni mizi, ob ko on odhaja v urad, ves svež kateri so malce nerodni in sra- in razpoložen, se ona slabe volje mežljivi velmožje mesteca Tour- sa podeljevali nagrade, se je znašla še ena Ona. Vsa zardeva- joča in skromna je pridrobila iz dvorane v snop luči in kar ni vedela, kam bi rokami in s pogledom, Poljakinja Danuta Halladin je dobila eno izmed treh posebnih nagrad žirije: film S preprostim naslovom »Moja ulica«. »To je moja uli- ca,« pripoveduje glasek, kamera pa teka po njej in išče sliko, ki bi ponazorila otroška opažanja in razlago. Rezultat: duhovito sožitje. In ulica se nam zdi ze- lo zelo znana, prijetno domača, nostalgija po brezskrbnem in ra- dostnem otroštvu je. Tudi sicer so bili Poljaki zelo rahlo in tenko čutni! Prav pri- srčni! »Kje je tako velik gozd?«< se žalostno sprašuje bizon (v in- formativnem programu), ki je bil ušel iz zoološkega vrta. Kje je tako velik gozd, kjer bi lah- ko mirno, po bizonsko živel? No, ne sprašuje se bizon, am- pa neki zelo globok in sugesti- ven glas, ki spremlja velikanovo z baladnim motivom. iskanje z mač Režija Piekutowski. Andrzej Ali pa »To je jajček« Andrzeja Brzozowskega (tudi v informa- tivnem programu) o slepih otro- cih, ki se učijo prepoznavati jajce (tu si ne morem kaj, da ne bi prav srdito pripomnila, da se je toursko občinstvo med pro- jekcijo obnašalo tako, kot da je slep otrok nekaj odvečnega na tem svetu, nekaj, kot >>dajte nam no mir s tem!« na vse mora biti človek pripravljen, ka- dar je med ljudmi). O teh ubožč- kih (ne, ne smemo dopustiti, da bi bili ubožčki) je, kolikor je bi- lo v njegovi moči brez sočutja in usmiljenja, pripovedoval ni- zozemski film (v tekmovalnem programu) »Slepi otrok«. In tret- ji iz te pretresljive skupine je bil precej slabši angleški »Eden od družine« (izven tekmovalne- ga programa), ki je kljub te- mu, da je s kamero junaško. vzdržal (za nas, ki smo gledali, je bilo kar grozljivo in maloda- ne nevzdržno gledati starčevska bitijca, ki se spačijo, kadar se hočejo nasmehniti .) na zbega- nih brezumnih otroških pogle- dih, vendarle žalostno ostal bolj v propagandni službi neke veli- ke angleške posvetovalnice za defektne otroke. premika. na platnu... 26-letni Nemec Roland Klick (potem ko se je bil pred projekcijo svoje- ga filma za trenutek dvignil, da ga je obsijala reflektorska luč in da smo mu že kar vnaprej zaploskali, ga je vsakdo pri pri- či prepoznal, kajti imel je ljub- ko pretepaško plavo podplutbo pod očesom...) si je zamislil »Dva«<: on, redoljubni mlade- nič-uradnik in ona, starajoča se in zelo utrujena barska plesalka. Oba stanujeta v isti stolpnici in ne vesta drug za drugega; kajti in zaspana vrača z dela. Če se kaj spoznam na te reči, Klick bo lepega dne naredil imeniten celovečerni film. Po žanru in po vtisu, ki ga je bil zapustil, sodi v to »poglav- je« tudi angleški »Sestanek« ali »Srečanje« Mamouna Hassana. jutra, Razpoloženje zgodnjega ko se zdi vse nemo in nepre- mično. Samo dekle na postaji. Vlak se ne ustavi in zdi se, da bo zakričalo od bolečine Nihče ne sluti, zakaj dekle čaka vlak, vsakdo sluti, da ima nje- gov prihod zanjo silno velik po- men. V daljavi se prikaže druga lokomotiva. Napeto pričakova- nje. Bliža se in ustavi. Nihče ne primer; stala sem ob njem vstopi, nihče ne izstopi, nikogar in premišljevala, ali naj se ga ni na oknih. Razen mladeniča, dotaknem ali ne. Če se ga, ali ki se skloni nad njeno glavo. bom imela pri tem kakšen bo- Pisk lokomotive, vlak se pre- žanski občutek ali ne. Zelo za- makne, fant iztegne roke... vpe- bavno, zanalašč se ga nisem, te v lisice. Nema groza v njenih očeh in konec filma. Tudi »Film« režiserja Alana Schneiderja in scenarista Samu- ela Becketta (o njem že od be- neškega festivala sem posluša- mo glasove, ki so sicer polni občudovanja, nihče ga pa ne zna prav obrazložiti... najlažja raz- laga je: »edinstven film«) naj bi (pravim: naj bi) spadal v žanr igranih kratkih filmov, pa mi taka redoljubnost nikakor ne gre izpod rok, »Film« ni film (ali pa je več kot film; pa ne da bi mi zdaj »izgubljeno površi- no« očitali, lepo prosim!), ker je Beckettov film. Je čitanje besed, ki jih ni. Bogve, če bi človek bral novelo »Film«, kako bi jo razbral...? »Igra« Buster Kea- ton (v Benetkah, lani, meseca septembra, je brez nasmeška de- jal, da še sedaj ne ve, zakaj je pri »Filmu« šlo). Zdaj je mrtev. V »Filmu« je »moral« zaječati od groze, v trenutku čisto na koncu, ko se je kameri posre- čilo pogledati mu v obraz... DVA OBREDA JAPONSKEGA REŽISERJA Igrani filmi so oddih za člo- veka, ki je pripravljen, pa naj se zgodi kar koli (in verjemite mi, zgodilo se je... ko so prišli na vrsto Japonci!) strmeti v kratke filme, dokler se še kaj Zdaj pa o šoku, s katerim so »kruti« Japonci zbegali tako re- koč na smrt preplašeno občin- stvo. Hara-kiri v vsej svoji veli- čini, dolžini in okrvavljenosti! »Obred ljubezni in obred smr- ti« ali »preprosto« »Yukoku<< po japonsko, režiserjev Mishima in Domotoja. >>Ekstaza seksual- nega akta je enaka ekstazi sa- momora, še posebno, če je sled- posvečeni nji žrtvovanje sebe. TT142 pravici, to je pojmovanje, ki je utrjeno v najbolj globoki senzi- bilnosti Japoncev. Z,Obredom. ljubezni in obredom smrti' sem hotel simbolizirati zmes Ljubez- ni in Smrti, poslužujoč se pri tem neke epizode iz leta 1936, iz obdobja državnega udara.<< Tako je samozavestno dejal Yukio Mishima, mi smo pa gi- nevali pod stoli; pri obredu smrti namreč. Mož si je takole mislil: če ste radovedno čakali obred ljubezni v velikem planu (in verjemite, tak obred zmore- io pokazati samo Japonci; pa menda se švedi), boste, ljubi mo- ji, prenesli tudi obred smrti v velikem planu. In smo gledali harakiri, ki vam ga ne bi opi- sovala. Prava sreča, da naši reži- serji uporabljajo tablete ali pa plin... Bojim se, da od tegal filma nihče ni imel tistega, ta- ko imenovanega umetniškega. užitka. Ah, da, potem ko je on končal svoj četrturni samomor v velikem planu, je vložek v sti- lu nemega filma napovedal še njen samomor. Dvorana je pre- strašeno vzvalovila. Na srečo je ubrala drug, hitrejši stil: meč skozi grlo. Samomorilca in lju- bimca je odigral režiser sam. Smo bili vsaj gotovi, da še živi... MERIMA TOALETNA MILA MERIMA TOALETNA MILA »VIVA MARIA<< BREZ ODMEVA V Parizu so pravkar začeli predvajati japonski film »Oniba- ba«, ki ga je lani naredil avtor »Golega otoka«<, Kaneto Shin- do. Kinematograf je čez noč dvignil ceno. Dan prej se je po njem za 5 frankov podil James Bond (o »Goldfingerju« že Bert- ta Ambrož prepeva), danes so Japonci za 2 franka dražji. Kino je popolnoma zaseden. Francoze, ki so sicer navajeni nagic, očit- no privlači japonski način pro- stodušnega prikazovanja najin- timnejših človeških zadev ... da o krutosti in surovosti, ob kate- rih se človeku lasje ježijo, sploh ne govorimo. Končno, ves svet vedno česna o njem, ves svet stremi za tem, da bi ga enkrat videl... pa se mi je zazdel tako vsakdanji in raz- vpit! Razvpit po celem svetu, kot Mallova »>Viva Maria«<, bolje, dve Mariji (v tem filmu začenja- jo otroci molitev takole: Zdrava Marija in Marija..). B. B. in Jeanne Moreau, le kdo tega še ne ve. Kot se običajno dogaja filmom s prebučno reklamo - dvorane imajo napol prazne. Kombinacija obeh Marij je vznemirljiva, brez dvoma. Reži- serju gre najbolj zamerit to, da si je za svoje igračkanje izbral Mehiko in njeno osvobodilno gi- banje. Približno tako je stvar izpadla, kot če bi Žika Mitrović posadil Ireno Prosen in Dušo Počkaj (brez zamere) v voz cir- kusa Adria, jima dal vsaki po eno nevesinjsko puško in skupaj odpeljal na Kosovo... Za specialne gage bi pa Lola Djukić poskrbel. Statisti: pitom- ci JLA Tako se pa godi človeku, ki spoznava življenje s filmskega platna! Niti na Pigallu nisem bila! In to sem se šele sedaj spomnila! Seina je zelo narasla, dežuje, miličnik v kratki pelerini si po- zvižgava »>Živel bom tudi brez tebe«, na pločniku sredi mesta leži clochard, Francozinje nosijo bele škornje, na Srbe naletiš po- vsod, veliko se govori o Ben Barki... Pa je res laže o filmih umo- vati. VESNA MARINČIČ Slika zgoraj: »Dva«: nemški film o starajoči se >>stripti zeti«< in uradničku Še se bom hvalila s tistim, kar sem videla... Eifflov stolp primer; stala sem ob njem vstopi, nihče ne izstopi, nikogar in premišljevala, ali naj se ga ni na oknih. Razen mladeniča, dotaknem ali ne. Če se ga, ali ki se skloni nad njeno glavo. bom imela pri tem kakšen bo- Pisk lokomotive, vlak se pre- žanski občutek ali ne. Zelo za- makne, fant iztegne roke... vpe- bavno, zanalašč se ga nisem,

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1966-02-5301-5400_5455-5457-5458
Javi napako na oder@slogi.si.