Nekega dne, festival
Vesna Marinčič, TT, 14. 2. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
TOURS BONJOUR
MESDAMES, HLAPCI
ČESKI IN VSA ARMA-
DA DEBUTANTOV! (JU-
GOSLOVANI, STE SE
DOBRO NASPALI?)
Nekega
dne,
festival
Eh, bien, če se človek
že Eifflovega stolpa
ne dotakne, pa vsaj
izve, da pridnega otro-
ka dandanes ni mogoče
imeti
Precej truda me je stalo do
sem. Turobna beseda »festival«<
se mi je namreč trdovratno vri-
vala med s tako muko izbrska-
na nadnaslov in naslov... Mon
dieu, je že spet tu...
Od 19. do 24. januarja 1966 je
bil v Toursu (dobri dve uri od
Pariza navzdol)
XI. MEDNA-
RODNI FESTIVAL KRATKO-
METRAZNIH FILMOV. Yougo-
slavie, naša domovina, na njem
ni sodelovala. Oh, pardon, men-
da je poslala, tako zaradi lepše-
ga, culo nekih starih, tretjeraz-
rednih filmčkov. Gospodu Bar-
binu, direktorju festivala, se je
prav gotovo za malo zazdelo; k
srcu si pa tega verjetno ni je-
mal, saj so ga skrbno izbrane
pošiljke iz drugih dežel dovolj
zaposlovale Za tiste, ki niso
preveč razburljive sorte, en
zloben komentarček: Stvar je
taka, da smo (no, so, tisti pač,
ki za to so) vse svoje mojstro-
vine (vidite, niti med narekova-
je nisem besede postavila, zara-
di česar ji je ostal ves njen las-
kavi pomen) menda za februar-
ski festival v Oberhausenu pri-
hranili. Warum? Zato, ker tam
podeljujejo nagrade v obliki de-
narja. V Toursu pa v najbolj-
šem primeru dobiš en polmetr-
ski kip, ki je povrhu vsega še
zelo težak; na prvi pogled je ne-
razložljiv, po premisleku se pa
izkaže
za filmsko kamero na
podstavku. In take reči sploh ne
moreš pretopiti. Se niti ne spo-
dobi...
Pozabljivost pa taka! Nekega
deževnega dopoldneva so bili v
informativnem programu na
sporedu slovenski »Strupi« reži-
serja Maka Sajka. Sploh niso
delovali.
KO PRIDEJO ČEHI
Ahooj! so ljubeznivo zategni-
li, spravili svoj Grand Prix pod
pazduho in se odpeljali nazaj v
Prago (vmes so se za nekaj dni
ustavili v Parizu kot vsi ne-
francoski udeleženci festivala),
da bi predali nagrado Milošu
Macoureku, ker se je bil tako
zelo trudil pogruntati, »Kako
imeti pridnega otroka«... Na
veliko veselje in zadovoljstvo
občinstva (tudi staršev, seveda)
pa mu to nikakor ni šlo od rok.
Mož je narisal devet zlobno se
smehljajočih hudičkov in enega
angelčka (zvest statističnim ugo-
tovitvam); pa je zadnji hudiček
krepko edinega angelčka nekam
sunil, da je le-ta visoko v zrak
poskočil in se hipu v črno
prebarval. Na koncu še mu je
vendarle nekako posrečilo nari-
sati četo čisto enakih, strumno
in ubogljivo korakajočih angelč-
kov z loki in puščicami na ra
mah. A ni vrag, da se tik pred
koncem eden iz zadnje vrste
nenadoma ustavi, se zareži in iz-
streli puščico. Tekst je zelo
preprost, opremljen z natančni-
mi statističnimi podatki toda
»pripovedovalčev« glas je tako
neukrotljivo >>zafrkantski«< in
obenem tako smešno zaskrblju-
joče resen, da je čisto vseeno, če
razumeš češko ali ne; smehljali
bi se tudi Kitajci (pa nihče ne
čisto brez slednje zaskrbljeno-
sti).
Ko smo ravno pri čehih. Le-
tos je prišel njihov oziroma
Jasnyjev film »Ko pride maček<<
(star je že štiri leta), tudi v Pa-
riz. In zanj dela reklamo eden
izmed tistih značilnih starčkov
s pariških ulic, ki vztrajno trud-
no podrsavajo po pločnikih in
ki nosijo razcefrane, okoli peta
opletajoče preširoke plašče; na
hrbtu in na prsih prenaša, kot
oklep,
plakata
bela.
kom in napisom »Un jour, un
hat...", >>Nekega dne neki
maček...«, kakor so film Fran-
cozi preimenovali. Mimoidočim
deli zelene listke z vsemi podat-
ki o filmu. »Morate videti ta
spektakel, ki pripoveduje o živ-
ljenju v nekem mestecu, toda v
takem mestecu, v katerem se ča-
rovnija odvija pod nadzorstvom
Akademije znanosti, morale in
politike,« pravi pravkar izišla
kritika.
Vsaj enkrat so v nečem za na-
mi... Mi smo film videli že
davno tega.
Vrnimo se v Tours. Trdovrat-
no spet k Čehom. Samo za tre-
nutek še K »Fugi na črnih tip-
kah Drahomire Vihanove (glej
nadnaslov). Občinstvo je 35 mi-
nut brez šušljanja in preseda-
nja sledilo velikemu, širokople-
čemu temnopoltemu mladeni-
ču; kako se prebija skozi belo-
polto množico (ta ga odriva, ža
li, brca, ga enostavno ne prizna-
va...), kako z dolgimi prsti bo-
dočega pianista boža črni klavir,
kako... V filmu je zelo čutiti
veliko avtoričino subtilnost; in
prav to ga dela očarljivega (žen-
stvenega).
Čehi so imeli svojega pred-
stavnika Adolfa Hoffmeistra
- tudi v žiriji, v Ziriji, ki so jo
sestavljala sama velika imena:
Basil Wright, Pierre Dumayet,
Georges Franju, Vera Lindsay,
Boleslaw Michalek in René
Obaldia.
Obljubim, nič več o Čehih.
Ahoj!
KAKO ZATAJIŠ
IZGUBLJENO
NAJDENO POVRŠINO
Za to je dobila Dolores Gras-
sian eno izmed treh enakovred-
nih Grand Prixev. Je zelo eno-
stavno, dogaja se to vsem lju-
dem, ne da bi se tega zavedali.
Nekdo ukaže, da je treba najti
nekaj, česar ni in glej ga spaka,
požrtvovalni in vestni ljudje za-
res izbrskajo tisto. Potem si ne-
kdo mimogrede premisli in re-
če, da naj najdenega ne bo več,
nakar vestnim ljudem seveda ne
gre in gre v glavo, kako je
mogoče, da nečesa, kar sicer
sprva ni bilo, pa so potem le
našli, zdaj naenkrat spet ne bo
več. In nazadnje se odločijo, da
tistega pač ni, če že tako mora
biti, kaj njim mar (gledajo pa
vseeno nekoliko zmedeno). Do-
lores Grassian je, kot rečeno, na
osnovi te »logike« (ki je zelo v
modi) naredila svoj prvi film,
»Izgubljena površina«, in uspela.
Pri dolgi slavnostni mizi, ob ko on odhaja v urad, ves svež
kateri so malce nerodni in sra- in razpoložen, se ona slabe volje
mežljivi velmožje mesteca Tour-
sa podeljevali nagrade, se je
znašla še ena Ona. Vsa zardeva-
joča in skromna je pridrobila iz
dvorane v snop luči in kar ni
vedela, kam bi rokami in s
pogledom, Poljakinja Danuta
Halladin je dobila eno izmed
treh posebnih nagrad žirije:
film S preprostim naslovom
»Moja ulica«. »To je moja uli-
ca,« pripoveduje glasek, kamera
pa teka po njej in išče sliko, ki
bi ponazorila otroška opažanja
in razlago. Rezultat: duhovito
sožitje. In ulica se nam zdi ze-
lo zelo znana, prijetno domača,
nostalgija po brezskrbnem in ra-
dostnem otroštvu je.
Tudi sicer so bili Poljaki zelo
rahlo in tenko čutni! Prav pri-
srčni! »Kje je tako velik gozd?«<
se žalostno sprašuje bizon (v in-
formativnem programu), ki je
bil ušel iz zoološkega vrta. Kje
je tako velik gozd, kjer bi lah-
ko mirno, po bizonsko živel?
No, ne sprašuje se bizon, am-
pa neki zelo globok in sugesti-
ven glas, ki spremlja velikanovo
z baladnim motivom.
iskanje
z mač
Režija
Piekutowski.
Andrzej
Ali pa »To je jajček« Andrzeja
Brzozowskega (tudi v informa-
tivnem programu) o slepih otro-
cih, ki se učijo prepoznavati
jajce (tu si ne morem kaj, da ne
bi prav srdito pripomnila, da se
je toursko občinstvo med pro-
jekcijo obnašalo tako, kot da je
slep otrok nekaj odvečnega na
tem svetu, nekaj, kot >>dajte
nam no mir s tem!« na vse
mora biti človek pripravljen, ka-
dar je med ljudmi). O teh ubožč-
kih (ne, ne smemo dopustiti, da
bi bili ubožčki) je, kolikor je bi-
lo v njegovi moči brez sočutja
in usmiljenja, pripovedoval ni-
zozemski film (v tekmovalnem
programu) »Slepi otrok«. In tret-
ji iz te pretresljive skupine je
bil precej slabši angleški »Eden
od družine« (izven tekmovalne-
ga programa), ki je kljub te-
mu, da je s kamero junaško.
vzdržal (za nas, ki smo gledali,
je bilo kar grozljivo in maloda-
ne nevzdržno gledati starčevska
bitijca, ki se spačijo, kadar se
hočejo nasmehniti .) na zbega-
nih brezumnih otroških pogle-
dih, vendarle žalostno ostal bolj
v propagandni službi neke veli-
ke angleške posvetovalnice za
defektne otroke.
premika. na platnu... 26-letni
Nemec Roland Klick (potem ko
se je bil pred projekcijo svoje-
ga filma za trenutek dvignil, da
ga je obsijala reflektorska luč
in da smo mu že kar vnaprej
zaploskali, ga je vsakdo pri pri-
či prepoznal, kajti imel je ljub-
ko pretepaško plavo podplutbo
pod očesom...) si je zamislil
»Dva«<: on, redoljubni
mlade-
nič-uradnik in ona, starajoča se
in zelo utrujena barska plesalka.
Oba stanujeta v isti stolpnici in
ne vesta drug za drugega; kajti
in zaspana vrača z dela. Če se
kaj spoznam na te reči, Klick
bo lepega dne naredil imeniten
celovečerni film.
Po žanru in po vtisu, ki ga je
bil zapustil, sodi v to »poglav-
je« tudi angleški »Sestanek« ali
»Srečanje« Mamouna Hassana.
jutra,
Razpoloženje zgodnjega
ko se zdi vse nemo in nepre-
mično. Samo dekle na postaji.
Vlak se ne ustavi in zdi se, da
bo zakričalo od bolečine
Nihče ne sluti, zakaj dekle čaka
vlak, vsakdo sluti, da ima nje-
gov prihod zanjo silno velik po-
men. V daljavi se prikaže druga
lokomotiva. Napeto pričakova-
nje. Bliža se in ustavi. Nihče ne primer; stala sem ob njem
vstopi, nihče ne izstopi, nikogar in premišljevala, ali naj se ga
ni na oknih. Razen mladeniča, dotaknem ali ne. Če se ga, ali
ki se skloni nad njeno glavo. bom imela pri tem kakšen bo-
Pisk lokomotive, vlak se pre- žanski občutek ali ne. Zelo za-
makne, fant iztegne roke... vpe- bavno, zanalašč se ga nisem,
te v lisice. Nema groza v njenih
očeh in konec filma.
Tudi »Film« režiserja Alana
Schneiderja in scenarista Samu-
ela Becketta (o njem že od be-
neškega festivala sem posluša-
mo glasove, ki so sicer polni
občudovanja, nihče ga pa ne zna
prav obrazložiti... najlažja raz-
laga je: »edinstven film«) naj bi
(pravim: naj bi) spadal v žanr
igranih kratkih filmov, pa mi
taka redoljubnost nikakor ne
gre izpod rok, »Film« ni film
(ali pa je več kot film; pa ne da
bi mi zdaj »izgubljeno površi-
no« očitali, lepo prosim!), ker je
Beckettov film. Je čitanje besed,
ki jih ni. Bogve, če bi človek
bral novelo »Film«, kako bi jo
razbral...? »Igra« Buster Kea-
ton (v Benetkah, lani, meseca
septembra, je brez nasmeška de-
jal, da še sedaj ne ve, zakaj je
pri »Filmu« šlo). Zdaj je mrtev.
V »Filmu« je »moral« zaječati
od groze, v trenutku čisto na
koncu, ko se je kameri posre-
čilo pogledati mu v obraz...
DVA OBREDA
JAPONSKEGA
REŽISERJA
Igrani filmi so oddih za člo-
veka, ki je pripravljen, pa naj
se zgodi kar koli (in verjemite
mi, zgodilo se je... ko so prišli
na vrsto Japonci!) strmeti v
kratke filme, dokler se še kaj
Zdaj pa o šoku, s katerim so
»kruti« Japonci zbegali tako re-
koč na smrt preplašeno občin-
stvo. Hara-kiri v vsej svoji veli-
čini, dolžini in okrvavljenosti!
»Obred ljubezni in obred smr-
ti« ali »preprosto« »Yukoku<< po
japonsko, režiserjev Mishima in
Domotoja. >>Ekstaza
seksual-
nega akta je enaka ekstazi sa-
momora, še posebno, če je sled-
posvečeni
nji žrtvovanje sebe.
TT142 pravici, to je pojmovanje, ki je
utrjeno v najbolj globoki senzi-
bilnosti Japoncev. Z,Obredom.
ljubezni in obredom smrti' sem
hotel simbolizirati zmes Ljubez-
ni in Smrti, poslužujoč se pri
tem neke epizode iz leta 1936,
iz obdobja državnega udara.<<
Tako je samozavestno dejal
Yukio Mishima, mi smo pa gi-
nevali pod stoli; pri obredu
smrti namreč. Mož si je takole
mislil: če ste radovedno čakali
obred ljubezni v velikem planu
(in verjemite, tak obred zmore-
io pokazati samo Japonci; pa
menda se švedi), boste, ljubi mo-
ji, prenesli tudi obred smrti v
velikem planu. In smo gledali
harakiri, ki vam ga ne bi opi-
sovala. Prava sreča, da naši reži-
serji uporabljajo tablete ali pa
plin... Bojim se, da od tegal
filma nihče ni imel tistega, ta-
ko imenovanega umetniškega.
užitka. Ah, da, potem ko je on
končal svoj četrturni samomor
v velikem planu, je vložek v sti-
lu nemega filma napovedal še
njen samomor. Dvorana je pre-
strašeno vzvalovila. Na srečo je
ubrala drug, hitrejši stil: meč
skozi grlo. Samomorilca in lju-
bimca je odigral režiser sam.
Smo bili vsaj gotovi, da še
živi...
MERIMA
TOALETNA MILA
MERIMA
TOALETNA MILA
»VIVA MARIA<<
BREZ ODMEVA
V Parizu
so pravkar začeli
predvajati japonski film »Oniba-
ba«, ki ga je lani naredil avtor
»Golega otoka«<, Kaneto Shin-
do. Kinematograf je čez noč
dvignil ceno. Dan prej se je po
njem za 5 frankov podil James
Bond (o »Goldfingerju« že Bert-
ta Ambrož prepeva), danes so
Japonci za 2 franka dražji. Kino
je popolnoma zaseden. Francoze,
ki so sicer navajeni nagic, očit-
no privlači japonski način pro-
stodušnega prikazovanja najin-
timnejših človeških zadev ... da
o krutosti in surovosti, ob kate-
rih se človeku lasje ježijo, sploh
ne govorimo.
Končno, ves svet vedno česna o
njem, ves svet stremi za tem, da
bi ga enkrat videl... pa se mi
je zazdel tako vsakdanji in raz-
vpit!
Razvpit po celem svetu, kot
Mallova »>Viva Maria«<, bolje,
dve Mariji (v tem filmu začenja-
jo otroci molitev takole: Zdrava
Marija in Marija..). B. B. in
Jeanne Moreau, le kdo tega še
ne ve. Kot se običajno dogaja
filmom s prebučno reklamo -
dvorane imajo napol prazne.
Kombinacija obeh Marij je
vznemirljiva, brez dvoma. Reži-
serju gre najbolj zamerit to, da
si je za svoje igračkanje izbral
Mehiko in njeno osvobodilno gi-
banje. Približno tako je stvar
izpadla, kot če bi Žika Mitrović
posadil Ireno Prosen in Dušo
Počkaj (brez zamere) v voz cir-
kusa Adria, jima dal vsaki po
eno nevesinjsko puško in
skupaj odpeljal na Kosovo...
Za specialne gage bi pa Lola
Djukić poskrbel. Statisti: pitom-
ci JLA
Tako se pa godi človeku, ki
spoznava življenje s filmskega
platna! Niti na Pigallu nisem
bila! In to sem se šele sedaj
spomnila!
Seina je zelo narasla, dežuje,
miličnik v kratki pelerini si po-
zvižgava »>Živel bom tudi brez
tebe«, na pločniku sredi mesta
leži clochard, Francozinje nosijo
bele škornje, na Srbe naletiš po-
vsod, veliko se govori o Ben
Barki...
Pa je res laže o filmih umo-
vati.
VESNA MARINČIČ
Slika zgoraj: »Dva«: nemški
film o starajoči se >>stripti
zeti«< in uradničku
Še se bom hvalila s tistim,
kar sem videla... Eifflov stolp
primer; stala sem ob njem
vstopi, nihče ne izstopi, nikogar in premišljevala, ali naj se ga
ni na oknih. Razen mladeniča, dotaknem ali ne. Če se ga, ali
ki se skloni nad njeno glavo. bom imela pri tem kakšen bo-
Pisk lokomotive, vlak se pre- žanski občutek ali ne. Zelo za-
makne, fant iztegne roke... vpe- bavno, zanalašč se ga nisem,
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Nagrade Festivali
- Archival material identifier
- 1966-02-5301-5400_5455-5457-5458