Jože Bon
Miran Sattler, Ljubljanski dnevnik, 29. 4. 1966
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
JOŽE BON
Tako nenadoma in sam.
Kot bi se hotel poslednjo minuto skriti pred prijatelji in se z nikomer posloviti.
Razumem te.
Jože, saj si jokal, če si videl pohojen češnjev cvet, pa ne bi zajokal, ko si pomislil na poslednjo prijateljevo dlan.
Težko je živeti sam, samcat na svetu, kajne?
Zato si kupil kanarčka. Ta nežna rumena stvarca je bila v zadnjem času tvoj prijeten sogovornik. Vsak dan in dolge večere.
Kaj si mu pripovedoval, ko ti je vrvičil?
Ali si se spomnil, da sva bila zmenjena?
Midva.
Ko si si jeseni zaželel trnovske solate in ko si se je pri meni lotil polne sklede, sva rekla, spomladi bova pa takole pogostitev ponovila.
Berivko imam rad! si rekel. Tedaj vem, da je res maj.
In v nedeljo je prvi maj.
Novinar Jože Bon je bil dober človek med nami.
Mogoče je bila to dobrota, ki je ne poznamo več. Če bi dobrota okamnela, njegova nikoli ne bi. Preveč je strastna v svojih dejanjih, preveč navdušena in preveč se je navadila trpeti ta njegova dobrota.
Tvoje ime bo ostalo zapisano v zgodovini slovenskega časnikarstva, saj si z lepo in mehko besedo v hudih časih pisal za vsa dobra srca.
Nežnega kot puh te je trdo življenje nekajkrat pohodilo, kljub temu pa ne strlo.
Zakaj te je zdaj?
Veš, to se je zgodilo, ko sem bil partizan, si imel navado reči.
In povedal si vedno kaj lepega.
Ko si še sukal pero, si bil borec v prvi liniji. In to te je utrudilo.
Ko pa si jenjal, si želel:
Kako rad bi še pisal. Imam kaj povedati, veš.
In stisnil si pest, kot bi občutil pero med prsti. Potlej pa te je sonce zvabilo na trate in vračal si se k nam s cvetjem v dlaneh in v očeh ter brez popisanega papirja.
Omamni dobrota in lepota sta ti segli v srce. Menil si, da je vsaka beseda pregroba za tisto, kar si občutil in hotel. Tako nenadoma sam si odšel.
Bal si se slovesa.
V resnici je težko.
MIRAN SATTLER
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Osebe
- Jože Bon
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1966-04-5801-5900_5963