Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Jože Bon

Miran Sattler, Ljubljanski dnevnik, 29. 4. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
JOŽE BON Tako nenadoma in sam. Kot bi se hotel poslednjo minuto skriti pred prijatelji in se z nikomer posloviti. Razumem te. Jože, saj si jokal, če si videl pohojen češnjev cvet, pa ne bi zajokal, ko si pomislil na poslednjo prijateljevo dlan. Težko je živeti sam, samcat na svetu, kajne? Zato si kupil kanarčka. Ta nežna rumena stvarca je bila v zadnjem času tvoj prijeten sogovornik. Vsak dan in dolge večere. Kaj si mu pripovedoval, ko ti je vrvičil? Ali si se spomnil, da sva bila zmenjena? Midva. Ko si si jeseni zaželel trnovske solate in ko si se je pri meni lotil polne sklede, sva rekla, spomladi bova pa takole pogostitev ponovila. Berivko imam rad! si rekel. Tedaj vem, da je res maj. In v nedeljo je prvi maj. Novinar Jože Bon je bil dober človek med nami. Mogoče je bila to dobrota, ki je ne poznamo več. Če bi dobrota okamnela, njegova nikoli ne bi. Preveč je strastna v svojih dejanjih, preveč navdušena in preveč se je navadila trpeti ta njegova dobrota. Tvoje ime bo ostalo zapisano v zgodovini slovenskega časnikarstva, saj si z lepo in mehko besedo v hudih časih pisal za vsa dobra srca. Nežnega kot puh te je trdo življenje nekajkrat pohodilo, kljub temu pa ne strlo. Zakaj te je zdaj? Veš, to se je zgodilo, ko sem bil partizan, si imel navado reči. In povedal si vedno kaj lepega. Ko si še sukal pero, si bil borec v prvi liniji. In to te je utrudilo. Ko pa si jenjal, si želel: Kako rad bi še pisal. Imam kaj povedati, veš. In stisnil si pest, kot bi občutil pero med prsti. Potlej pa te je sonce zvabilo na trate in vračal si se k nam s cvetjem v dlaneh in v očeh ter brez popisanega papirja. Omamni dobrota in lepota sta ti segli v srce. Menil si, da je vsaka beseda pregroba za tisto, kar si občutil in hotel. Tako nenadoma sam si odšel. Bal si se slovesa. V resnici je težko. MIRAN SATTLER

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1966-04-5801-5900_5963
Report a problem to oder@slogi.si.