Vprašanje, ki ga ni bilo
B. R., Jana, 16. 7. 1975
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Vprašanje,
ki ga ni bilo
Najbrž se nam vsem primeri, ko beremo ali poslušamo intervju, da se nam pri tem porodi dodatno vprašanje, ki bi ga zastavili vprašancu, ko bi bili tisti hip sami v koži izpraševalca.
Takšno vprašanje se mi je na primer porodilo pred štirinajstimi dnevi med televizijsko oddajo Kulturne diagonale, ko je odgovarjal na vprašanja direktor Drame Janez Šenk.
Ko je pojasnjeval svoje poglede na vlogo sodobnega teatra v naši družbi, ko je govoril o angažiranem gledališču, ga je novinar precej upravičeno privil", češ, kako potemtakem, da takšno angažirano, modemo in, če hočete, tudi politično gledališče, kakršno naj bi bilo (tudi) letos ljubljanska Drama, ne uvrsti v svoj spored nobene sodobne slovenske novitete? Težko si je namreč predstavljati sodobno, angažirano in politično gledališče v nekem čisto posebnem, zelo specifičnem družbenopolitičnem prostoru, ki angažira, obvešča in politizira svoje občinstvo samo z umetniškimi deli, nastalimi v bistveno drugačnih družbah in okoljih.
Tovariš Šenk je pojasnil, da je tako, ker naši sodobni dramatiki očitno ne pišejo dovolj (dobrih) sodobnih gledaliških del, oziroma jih Drami za letos kljub najboljši volji ni uspelo najti. (Tu je dodal še upanje na skorajšnje izboljšanje takšnega stanja s posebnimi razpisi.)
Recimo, da tovarišu Šenku to verjamemo, recimo, da je sodobna slovenska produkcija te vrste v resnici tako slaba. Toda zdaj nastane vprašanje, na katero sem cikala že spočetka in bi ga tovarišu Senku prav rada kakorkoli zastavila. Glasi pa se takole:
Kako to, da tovarišem, ki odbirajo repertoar v Drami, ne pride na misel, da bi ob pomanjkanju slovenske bere (- pa tudi sicer! -) vsaj malo prizadevneje pobrkljali po gledaliških vrtičkih v ostalih jugoslovanskih republikah in nam vsaj z eno premiero letno izmenoma prikazali najboljše dosežke na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni, Makedoniji in drugod? Kajti če že ne moremo držati sodobni slovenski družbi osveščujočega zrcala z domačimi, slovenskimi deli, bi najbrž in marsikdaj to storili učinkoviteje z drugim jugoslovanskim ,,nadomestkom" kot pa z izključnim uvozom kulture s konvertibilnega in klirinškega področja...
Pa ne gre le za nadomeščanje. Bolj kot za to gre za povsem samostojno in doslej v praksi vse prepogosto preveč prezrto potrebo, da bi se morali Jugoslovani med seboj dosti bolje spoznati in poznati tudi v vseh oblikah kulturnega snovanja. Da, tudi drugod gre v tem pogledu slabo, toda videti je, da gre posebno slabo prav pri predstavljanju sodobnih jugoslovanskih dramatikov na središčnem in najuglednejšem slovenskem gledališkem odru. O tem bi, vidite, tisti hip jaz poprašala tovariša Šenka, ko bi bila lahko stegnila jezik v televizor. In ker ga nisem, bom po vsej verjetnosti ostala tudi brez odgovora. O tem, da vsa sodobna jugoslovanska dramatika ne premore niti enega dela, ki bi bilo dovolj reprezentančno" za uvrstitev na deske slovenske Drame, pa kratko malo ne verjamem.
B. R.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Janez Šenk
- Producenti
- SNG Drama Ljubljana
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1975-07-01-31_799-1