Kulturna kronika
Zlatoust, Pavliha, 22. 9. 1965
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Kulturna kronika
Me vprašal kaj prozaično
je bežni znanec
pevec, pivec,
a ne pijanec
poklicni zafrkant:
»Preljubi stari fant,
že dolgo pišeš o kulturi,
a nisi še izjave dal,
kaj je kultura pravzaprav?«
Sem zasmejal se mu tja v brke,
povedal tole mu do črke:
»Kultura danes je le nujno zlo,
lahko pa bi bila potreba
ljudi, ki se boje pogreba
lepote sredi našega življenja.
Kultura mora biti sad trpljenja,
pri nas pa je parada govorjenja
in mnogim je pobeljen grob
in ni več vino, kvečjemu je krop,
in snobom je le pisana pahljača,
trgovskim dušam je dodatna plača.
Kultura naj bo puška, ne pa frača!
No, včasih le obveza je za rane,
še večkrat beli kruh je za izbrane
in črna štruca za vsakdanjo rajo.
Kulturo danes se samo igrajo.
Kultura mora biti sad srca,
ogrlica iz pravega zlata,
dobrote in človečnosti merilo
in še zdravilo, če satirično je šilo.
Kultura naj bo kakor večna luč,
ki v katedrali humanizma sveti!«
»Že zopet luč!«
se stari zafrkant je zasmejal
in cinično mi v prozi je dejal:
»Vsak vabi k svoji luči.
Če nočeš tja,
dobiš jo kar po buči.
Le kdaj bo posvetila luč,
ki ne bo silila
(zato, ker ti brljavo sveti),
da kupiš tudi njeno senco?
Nikoli.
Ker je luč le svetla stran sence.
Zapomni moje si sentence,«
je stari zafrkant še zamrmral
in k vragu mene s sabo vred poslal.
Zlatoust
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1965-09-4601-4700_4684