Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Kulturna kronika

Zlatoust, Pavliha, 22. 9. 1965

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Kulturna kronika Me vprašal kaj prozaično je bežni znanec pevec, pivec, a ne pijanec poklicni zafrkant: »Preljubi stari fant, že dolgo pišeš o kulturi, a nisi še izjave dal, kaj je kultura pravzaprav?« Sem zasmejal se mu tja v brke, povedal tole mu do črke: »Kultura danes je le nujno zlo, lahko pa bi bila potreba ljudi, ki se boje pogreba lepote sredi našega življenja. Kultura mora biti sad trpljenja, pri nas pa je parada govorjenja in mnogim je pobeljen grob in ni več vino, kvečjemu je krop, in snobom je le pisana pahljača, trgovskim dušam je dodatna plača. Kultura naj bo puška, ne pa frača! No, včasih le obveza je za rane, še večkrat beli kruh je za izbrane in črna štruca za vsakdanjo rajo. Kulturo danes se samo igrajo. Kultura mora biti sad srca, ogrlica iz pravega zlata, dobrote in človečnosti merilo in še zdravilo, če satirično je šilo. Kultura naj bo kakor večna luč, ki v katedrali humanizma sveti!« »Že zopet luč!« se stari zafrkant je zasmejal in cinično mi v prozi je dejal: »Vsak vabi k svoji luči. Če nočeš tja, dobiš jo kar po buči. Le kdaj bo posvetila luč, ki ne bo silila (zato, ker ti brljavo sveti), da kupiš tudi njeno senco? Nikoli. Ker je luč le svetla stran sence. Zapomni moje si sentence,« je stari zafrkant še zamrmral in k vragu mene s sabo vred poslal. Zlatoust

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1965-09-4601-4700_4684
Javi napako na oder@slogi.si.