Kulturna kronika
Zlatoust, Pavliha, 22. 9. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Kulturna kronika
Me vprašal kaj prozaično
je bežni znanec
pevec, pivec,
a ne pijanec
poklicni zafrkant:
»Preljubi stari fant,
že dolgo pišeš o kulturi,
a nisi še izjave dal,
kaj je kultura pravzaprav?«
Sem zasmejal se mu tja v brke,
povedal tole mu do črke:
»Kultura danes je le nujno zlo,
lahko pa bi bila potreba
ljudi, ki se boje pogreba
lepote sredi našega življenja.
Kultura mora biti sad trpljenja,
pri nas pa je parada govorjenja
in mnogim je pobeljen grob
in ni več vino, kvečjemu je krop,
in snobom je le pisana pahljača,
trgovskim dušam je dodatna plača.
Kultura naj bo puška, ne pa frača!
No, včasih le obveza je za rane,
še večkrat beli kruh je za izbrane
in črna štruca za vsakdanjo rajo.
Kulturo danes se samo igrajo.
Kultura mora biti sad srca,
ogrlica iz pravega zlata,
dobrote in človečnosti merilo
in še zdravilo, če satirično je šilo.
Kultura naj bo kakor večna luč,
ki v katedrali humanizma sveti!«
»Že zopet luč!«
se stari zafrkant je zasmejal
in cinično mi v prozi je dejal:
»Vsak vabi k svoji luči.
Če nočeš tja,
dobiš jo kar po buči.
Le kdaj bo posvetila luč,
ki ne bo silila
(zato, ker ti brljavo sveti),
da kupiš tudi njeno senco?
Nikoli.
Ker je luč le svetla stran sence.
Zapomni moje si sentence,«
je stari zafrkant še zamrmral
in k vragu mene s sabo vred poslal.
Zlatoust
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika
- Archival material identifier
- 1965-09-4601-4700_4684