Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Slawomir Mrožek: Emigranta

Janez Poštrak, Glas, 9. 1. 1976

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Isečak iz lista Slawomir Mrožek: Emigranta Če bi morda ob gledanju Mrožkovih Emigrantov mislili na svoje sorodnike, ki so na tujem, bi pristajali na pozicije intelektualca iz igre. In bi se ne smeli smejati »začasno zaposlenemu na tujem«, ko govori o socializmu, ko govori zoper oblast in hoče povedati, da zanjo je. Avtor sam je pred osmimi leti emigriral, znana pa so poleg Emigrantov še naslednje satirično-groteskne komedije Policaji, Zabava, Tango itd. V režiji Žarka Petana in v izvedbi Male drame SNG gledamo te dni Mrožkovo novejše delo Emigranta. Nastopata AA Boris Juh in XX Stane Rozman. Sofizmi obeh protagonistov v komediji-drami (sodeč po reakciji občinstva) delujejo provokativno; kot omamlja neštete rešitve kvadrature kroga, in zdi se, da je Mrožkova igra grajena na osnovi podobne omame: ponavljanje začetek: konec: konec do začetka in obratno ponavljajoče se do režiserske razrešitve, ko preden, ugasnejo poslednje luči, ne vemo ali »intelektualni pol« obeh nastopajočih joče ali se smeje? Obe možnosti enako veliko povedo, obe hkrati pa v malem največ. Svetovljanski svet je zožen v kletno stanovanje (scena Niko Matul), tipizirana kostuma Alenke Bartlove ter »posodobljanje« tudi za naše razmere kraja in časa – Nemčija, se pravi nemške pesmi, pa božična pesem – služi le za večjo intenziteto teksta in obeh nastopajočih. Za širše razumevanje, se pravi: predstava je umetniško didaktična in angažirana obenem. Jasno je, da neko gledališče toliko več pomeni, kolikor več poti asociacij nudi, v bistvu pa se le zavedamo, da je predstava Male drame – vskočili so namesto Otrok sonca – zaveden kompromis, pristajanje bolj na realna stališča ekonomskega emigranta, kar pa že nehote potrjuje »intelektualčevo« (politični emigrant) tezo o svobodnih sužnjih. Če Poljak govori o majhnosti svoje dežele, ki je dala Chopena, Raymonta, Panderewskega, p. Maksimilijana, Žeromskega, Bora, Gombrowicza in Mrožka samega, če nekako izpustimo še Emila Korytka, potem se zavemo, da aktualna postavitev dela v nemški prostor v resnici terja širšo in močnejšo razsežnost, ker je pač tekst sam problemsko zastavljen do zadnjih konsekvenc človekovega obstoja ter njegove stiske nasploh. Če v delu nastopata politični in ekonomski emigrant, to še ne pomeni, da delo morda ne govori o nas samih, ki smo ob domačem ognjišču lahko izseljenci samega sebe. Rozman in Juh to vesta, prvi po značaju vloge toliko bolj. In skoraj nepotrebno je pisati o njunih kreacijah, če zmoreta polni dve uri prepričevati, osveščati in tudi pridigati gledalcem. Vsaka, še tako mala spozabljivost igro, njen končnostni pomen, spremeni v dvojni sofizem – igro besed in igro zaradi igre v sofistiko tedaj, ki jo Mrožkova dramaturgija sicer dovoljuje, a je za postavitev tako imenovanega repriznostnega gledališča nedopustna predvsem zaradi – kakor je bilo že omenjeno – našega odnosa do občih vprašanj v skrajnost prignanih izseljencev, torej tudi nas samih, ko pride ura vpraševanja o času, svetu, pomenu... Janez Poštrak

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.