Slawomir Mrožek: Emigranta
Janez Poštrak, Glas, 9. 1. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Isečak iz lista
Slawomir Mrožek: Emigranta
Če bi morda ob gledanju Mrožkovih Emigrantov mislili na svoje sorodnike, ki so na tujem, bi pristajali na pozicije intelektualca iz igre. In bi se ne smeli smejati »začasno zaposlenemu na tujem«, ko govori o socializmu, ko govori zoper oblast in hoče povedati, da zanjo je.
Avtor sam je pred osmimi leti emigriral, znana pa so poleg Emigrantov še naslednje satirično-groteskne komedije Policaji, Zabava, Tango itd. V režiji Žarka Petana in v izvedbi Male drame SNG gledamo te dni Mrožkovo novejše delo Emigranta. Nastopata AA Boris Juh in XX Stane Rozman.
Sofizmi obeh protagonistov v komediji-drami (sodeč po reakciji občinstva) delujejo provokativno; kot omamlja neštete rešitve kvadrature kroga, in zdi se, da je Mrožkova igra grajena na osnovi podobne omame: ponavljanje začetek: konec: konec do začetka in obratno ponavljajoče se do režiserske razrešitve, ko preden, ugasnejo poslednje luči, ne vemo ali »intelektualni pol« obeh nastopajočih joče ali se smeje? Obe možnosti enako veliko povedo, obe hkrati pa v malem največ.
Svetovljanski svet je zožen v kletno stanovanje (scena Niko Matul), tipizirana kostuma Alenke Bartlove ter »posodobljanje« tudi za naše razmere kraja in časa – Nemčija, se pravi nemške pesmi, pa božična pesem – služi le za večjo intenziteto teksta in obeh nastopajočih. Za širše razumevanje, se pravi: predstava je umetniško didaktična in angažirana obenem. Jasno je, da neko gledališče toliko več pomeni, kolikor več poti asociacij nudi, v bistvu pa se le zavedamo, da je predstava Male drame – vskočili so namesto Otrok sonca – zaveden kompromis, pristajanje bolj na realna stališča ekonomskega emigranta, kar pa že nehote potrjuje »intelektualčevo« (politični emigrant) tezo o svobodnih sužnjih.
Če Poljak govori o majhnosti svoje dežele, ki je dala Chopena, Raymonta, Panderewskega, p. Maksimilijana, Žeromskega, Bora, Gombrowicza in Mrožka samega, če nekako izpustimo še Emila Korytka, potem se zavemo, da aktualna postavitev dela v nemški prostor v resnici terja širšo in močnejšo razsežnost, ker je pač tekst sam problemsko zastavljen do zadnjih konsekvenc človekovega obstoja ter njegove stiske nasploh. Če v delu nastopata politični in ekonomski emigrant, to še ne pomeni, da delo morda ne govori o nas samih, ki smo ob domačem ognjišču lahko izseljenci samega sebe. Rozman in Juh to vesta, prvi po značaju vloge toliko bolj. In skoraj nepotrebno je pisati o njunih kreacijah, če zmoreta polni dve uri prepričevati, osveščati in tudi pridigati gledalcem. Vsaka, še tako mala spozabljivost igro, njen končnostni pomen, spremeni v dvojni sofizem – igro besed in igro zaradi igre v sofistiko tedaj, ki jo Mrožkova dramaturgija sicer dovoljuje, a je za postavitev tako imenovanega repriznostnega gledališča nedopustna predvsem zaradi – kakor je bilo že omenjeno – našega odnosa do občih vprašanj v skrajnost prignanih izseljencev, torej tudi nas samih, ko pride ura vpraševanja o času, svetu, pomenu...
Janez Poštrak
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- Productions
- EMIGRANTA, Petan, 1975
- Archival material identifier
- 1976-01-01-31_799-1