Ko telo postane del tovarne
Silvia Viviani: Hči tovarne. Gledališče Glej, ogled premiere 17. 11. 2026.
Silvia Viviani, igralka, ki prihaja iz Italije in živi ter ustvarja v Sloveniji, je za namene predstave Hči tovarne intervjuvala delavke tovarne Mehanotehnika v Izoli, osebe, ki jih je zaznamovala tovarna pirotehnike v Monteuxu, in delavke_ v nekaterih industrijskih pokrajinah Italije, njihove izkušnje pa prepletla še z lastno izkušnjo odraščanja v industrijskem območju Padske nižine. Glede na raziskovalno delo, ki je nastalo v Sloveniji, Italiji in Franciji, bi na odru pričakovali dokumentarno gledališče, ki bi z materialnimi dokazi predstavilo ozadje in izkušnje delavk in morda z navajanjem kritičnih dejstev opozorilo na škodljiv učinek industrije na okolje in zdravje ljudi. A Silvia Viviani se je dokumentov, rezultatov raziskav in lastne izkušnje lotila drugače. Fizični material, gradivo in zapise je prenesla v poetični jezik gibanja, svetlobe in zvoka, telesne izkušnje delavk v koreografijo, tamkajšnjo industrijsko pokrajino, ki je ženske močno zaznamovala, pa v nenavadno odrsko vzdušje, kjer se zdi, da smo se znašli v sanjski pokrajini.
Preden se v dvorani usedemo na svoje sedeže, vsaka_ od nas v roko dobi kovinsko žlico, na odru pa je že Silvia Viviani, ki, oblečena v modro delavsko haljo, s tal pobira bele emajlirane krožnike in jih zlaga drug na drugega (kostumografija in rekviziti Katarina Zalar). Ko občinstvo obmolkne, se Viviani postavi za mizo v ozadju in v krožnike naliva vodo iz lonca, vmes pa opisuje recepte za čisto juho, ki jo kuhajo različne delavke. Kakšno juho si skuha Marica in kakšno Mirjana? Katera od njih da vanjo krompir, katera zvezdice? Krožniki juhe glasno letijo na tla, tekočina se razliva. Juha postane osrednji gledališki znak, iz katerega Viviani plete svojo zgodbo ter odpira različne asociacije. Kuhanje juhe ni le reproduktivno delo, ki ga delavke opravljajo poleg tovarniške produkcije; asociacija na njeno slano vodo pred očmi izrisuje bližino morja. Ženske, katerih juho opisuje Viviani, delajo v tovarni igrač Mehanotehnika v Izoli, na sindikalni izlet pa se odpravijo s pravim vlakom, ne z igračko, ki se pelje čez oder.
Vsakdanji predmeti na odru postanejo materializirane metafore za nekaj drugega, istočasno pa ostajajo to, kar so sami po sebi. Prenos zgodbe na oder ni enoznačen, temveč izraža tako razumevanje kompleksnosti gledališkega jezika kot tudi njegovo igrivost. Juha, voda in morje izrisujejo pokrajino, kjer ženske delajo, zvezdice v juhi spomnijo na željo po tem, da bi ženske rade zrle v zvezdnato nebo, a zaradi prevelike onesnaženosti tega ne morejo. Emajlirani krožniki so kot zgodbe ali obrazi, pa vseeno uporabni predmeti, vlakec, ki se pelje čez prostor, je sicer igrača, a hkrati tudi asociacija na njihovo potovanje. Razbita ogledalca na dnu dveh krožnikov, ki se v luči odbijajo in ustvarjajo podobo zvezdnega neba, pripovedujejo zgodbo o razbitih sanjah. Predmeti se kljub potencirani kaotičnosti ne kopičijo, njihova dramaturgija ostaja jasna (dramaturginja Iva Š. Slosar), delno temelji na ponovitvi, delno pa na asociativnem preigravanju besed, predmetov in gibanja. Pripoved ni linearna. Sprva še pričakujemo, da se bodo zgodbe o juhi in sindikalnem izletu razširile in nadaljevale ali pa se poglobile v detajlne zgodbe vsake od delavk. A zgodi se nekaj povsem drugega; pripoved postane fragmentirana, ogrodje gibanja in dogajanja na odru se ponavlja, vendar z različnimi poudarki, s plastenjem, odvzemanjem in dodajanjem, z drugačno prezenco in igralkino energijo.
Silvia Viviani uspešno utelesi kompleksnost zgodovine, o kateri govori na neverbalen, telesen način. Kaže se na njenem izrazu, ki le redko zdrsne v pretirano vznesenost, v natančnosti gibov in vztrajanju pri ponovitvi. Zgodbo ima skupaj s predmeti, četudi ti ves čas kaotično drsijo in padajo, pod nadzorom.
Repetitivno tovarniško delo, ki vpliva na telesa delavk, jih oblikuje in zaznamuje, se v predstavi odraža skozi gibanje. Silvia Viviani meče krožnike in zajema juho natančno in v ritmu, kot da bi telo postajalo stroj. Ko miza postane znak za pomol, s katerega delavke skačejo v morje, igralka ponavlja plavalne gibe in telo ponovno postane posrednik izkušnje dela, ki je ženskam zlezlo pod kožo in jih določa. Tolčenje po mizi in metanje krožnikov proizvaja hrup in posreduje občutek hrupnega dela v tovarni. S številčnostjo krožnikov, ritmom in ponavljanjem pa predstava izraža tudi kolektivnost in občutek pripadnosti. Izraža duh jugoslovanske obljube napredka, pomembnost delavstva in trdnost skupnosti. Silvia Viviani uspešno utelesi kompleksnost zgodovine, o kateri govori na neverbalen, telesen način. Kaže se na njenem izrazu, ki le redko zdrsne v pretirano vznesenost, v natančnosti gibov in vztrajanju pri ponovitvi. Zgodbo ima skupaj s predmeti, četudi ti ves čas kaotično drsijo in padajo, pod nadzorom.
A predstava začetno mehaniko gibanja prelomi s tem, ko telo več ne zmore slediti vsakdanji rutini in se upira. Ko Silvia Viviani že drugič pobira krožnike s tal, ne zmore več disciplinirati svoje drže. Juhe ne zmore več pojesti, tako kot je treba, žlica zapleše po svoje, krožnik tudi. Luč, ki je sicer natančno oblikovana (Silvia Viviani, Brina Ivanetič) in soustvarja vzdušje na odru ter sledi tako igralkinemu gibanju kot tudi sami zgodbi, se zabliska, Silvia Viviani na odru postane tesnobna, v telefonsko slušalko zakliče: »A me slišiš?« Napredek, skupnost, obljube, ki jih ponuja industrializacija šestdesetih in sedemdesetih let, dobijo dimenzijo nočne more. »Kdaj si nazadnje videla utrinek? S kom bi šla opazovat zvezde? Ali sanjaš?« Zdi se, kot da se sanje o skupnem ustvarjanju boljše prihodnosti razdirajo: simbol teh razbitih sanj je prav eksplozija v tovarni podjetja Ruggieri v Monteuxu, kjer so izdelovali pirotehniko.
V predstavi zvok postane eden izmed temeljnih soustvarjalcev vzdušja na odru, pod avtorstvo se podpisuje Danijel Bogataj. Ko Siliva Viviani v predstavi premika krožnike, tolče po mizi, ali pa sipa makarončke v obliki zvezdic na kovinsko površino, se zvok, ki ga ti predmeti oddajajo, efektira. Gre za efekt odmeva (reverb) in učinek zakasnitve, ki ustvarjata širino prostora in omogočita, da predstava odpre vrata v razširjeno resničnost, kjer akustika predmeta, procesirana v električnem vezju, omogoča, da vsakdanji predmeti zaživijo z novo dimenzijo, skoznjo pa posreduje kolektivno izkušnjo življenja v industrijskih območjih, ki je prepredeno tako z upanjem in vero v skupnost kot tudi z razočaranjem, utrujenostjo in obupom.
Zvočno-gibalna predstava nas popelje v prostor spomina, ki ga ne nosijo le možgani, temveč celotno telo, a brez poznavanja konteksta predstava postopoma postane težje berljiva. Zato pa je toliko nujneje, da gledališko izkušnjo dopolni gledališki list, v katerem so zbrane izjave iz avtoričinih intervjujev z delavkami in delavci, zgodovina o tovarni Mehanotehnika in eksploziji v tovarni podjetja Ruggieri v Monteuxu, avtoričina osebna izkušnja odraščanja na industrijskem območju, dramaturški premisleki o prenosu ter antropološki premisleki Nine Vodopivec o zgodovini delavstva. S pomočjo gledališkega lista tako lažje povežemo predmete z zgodbami ter umestimo reference. V predstavi dejstva, številke in izkušnje niso neposredno izrečeni, vse je posredovano v sebi lastnem, poetičnem jeziku, kar izkušnjo dela izjemno izvirno.
Zadnji del predstave pozornost obrne navzven in tudi na gledališče pogleda kot na skupnost. Krožniki so vrženi na tla, zvezdice raztresene, korenje, čebula in peteršilj, skupaj z vodo na tleh, razkosani uprizarjajo neuspelo kuhanje juhe. Medtem pa Viviani z žlico tolče po mizi in ta kovinski zven se razširi proti občinstvu, s čimer brez besed spodbudi, da tudi gledalke_ uporabimo žlico, ki smo jo prejele_ na začetku predstave. Odločitev se zdi tako naravna, intuitivno sprejeta, da skupaj začnemo ustvarjati ritem: nekatere_ tolčejo po žlici svoje_ sosede_, druge_ po lesenih gledaliških stolih, nekatere_ v enakem ritmu kot igralka, druge_ spet ritem pospešujejo ali pa ga popolnoma ignorirajo. Viviani nato na oder pride oblečena v plašč, na katerem visijo žlice, najprej skače, nato se vrti in medtem proizvaja kovinski žvenket. Predstava nas vrne v prvotno igrivost, a istočasno nas z vso resnostjo sprašuje: kdo bo nahranil lačno prebivalstvo, če ne delavke?