Ana Perne
Za narodov blagor: v Cankarjevem in cankarjanskih časih
»Zdaj pripravljam našim filistrom še nekoliko mastnejšo jed,« je Ivan Cankar leta 1899 pisal bratu Karlu. »Obrcal sem vse slovensko naprednjaštvo, liberalnost, patriotično navdušenost (fej!) in globoko ljubezen do ‘preprostega’ naroda (barab). Naslov te komedije je ‘Za narodov blagor’.«
Duša Počkaj kot Helena v uprizoritvi režiserja Mileta Koruna; Drama SNG v Ljubljani, 1958. Foto: Vlastja Simončič, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
0. Uvod
Po dokončanju rokopisa je Ivan Cankar igro hkrati poslal založniku Schwentnerju in Deželnemu gledališču. Medtem ko je bila objavljena leta 1901, je na ljubljansko uprizoritev morala čakati še šest let. Med njenimi nasprotniki je bil tedanji gledališki intendant Fran Govekar, ki je dajal prednost nezahtevnim, zabavnim igram, s tem pa sprožil tudi znamenito polemiko s Cankarjem.
Krstno uprizoritev je satira Za narodov blagor doživela leta 1905 v Pragi, na ljubljanski repertoar pa je bila uvrščena leto pozneje, ko je vodenje gledališča prevzel Friderik Juvančič. Uprizoritev je požela navdušenje občinstva in kritike, odtlej pa ni minilo desetletje, ne da bi katero od slovenskih poklicnih gledališč uprizorilo to Cankarjevo družbenokritično komedijo. Z njo so se spoprijeli različni režiserji, nekateri večkrat. Denimo Milan Skrbinšek, ki je v letih 1919–1920 v tržaškem gledališču uprizoril skoraj celoten Cankarjev dramski opus, zatem pa njegova dela režiral tudi na odrih drugih slovenskih gledališč.
V poznejših desetletjih je med odmevnejšimi nastalo več uprizoritev Mileta Koruna, začenši s postavitvijo v ljubljanski Drami leta 1958. Vladimir Kralj je tedaj zapisal, da je bila ta »prijetno presenečenje. Tako v režijskem kot v igralskem pogledu je bila vsa sveža, nova, odkrivala je stvari, ki jih v dosedanjih uprizoritvah tega dela nismo opazili. /…/ Povsem izvirni pa sta bili dve igralski ustvaritvi – Gornik Staneta Severja in Grudnovka Duše Počkajeve.«
Kako so Heleno Gruden, eno najizrazitejših ženskih oseb v Cankarjevi dramatiki, oblikovale različne igralke? Kako so se igre o preračunljivem ravnanju narodnih veljakov lotevali ustvarjalci in kako je posamezne interpretacije definiral vsakokratni družbenopolitični kontekst? Kako se je skozi desetletja spreminjala podoba novinarja Ščuke, po besedah Otona Župančiča »zastopnika novega rodu, ki mu je resnica in pravica nad vse«?
1. Od rokopisa do odra
Za razliko od večine svojih del je Ivan Cankar igro Za narodov blagor pisal skoraj leto dni, od konca leta 1899 do jeseni 1900. Prav ob njej je odločno zahteval, da založnik pri objavi ne spremeni niti besede, niti vejice, kar kaže, kako velik pomen je pripisoval končni obliki besedila.
Igra je nastala v času ostrega nasprotja med liberalnim in klerikalnim taborom, ki sta obvladovala slovensko javno življenje in si prizadevala utrditi svoj politični in gospodarski vpliv. Cankar je kritično obračunal z obema stranema ter z oportunizmom slovenske inteligence. O nastajajočem delu je zapisal: »Pisal sem tako rezko in tako razločno, kakor še nikoli.«
Čeprav je pričakoval, da bo komedija kmalu uprizorjena, se to ni zgodilo. V ljubljanskem gledališču ji je nasprotoval intendant Fran Govekar, ki je delo označil za tehnično nezrelo in modernistično. Spor je prerasel v eno najbolj znanih polemik slovenske gledališke zgodovine.
V takšnih okoliščinah je Cankar z zadovoljstvom sprejel pobudo iz Prage. Zofka Kveder je za uprizoritev navdušila gledališkega ravnatelja Jana Pišteka in Cankarja zaprosila za dovoljenje. Ta ji je 6. decembra 1904 odgovoril: »Draga Zofka! Seveda dovoljujem socialistom vprizoritev moje komedije ‘Za narodov blagor’. Tudi s tantijemami sem zadovoljen. Samo da bi bil prevod dober; in pa izpuščati ne sme ničesar. Dovoljujem tem rajši, ker v Ljubljani te komedije nečejo igrati; napadena je rodoljubna buržoazija; tako je izključena s slovenskega odra vsaka satira!«
Premiera praške uprizoritve je bila 28. februarja 1905. Ljubljanski zvon jo je omenil kot uprizoritev, ki so jo igrali »z lepim uspehom«, medtem ko je Govekarjev Slovan objavil prezirljivo sodbo.
Spremenjene družbene in politične razmere v letih 1905–1907 (delavstvo se je povezalo, socializem je dobival simpatizerje v naprednem delu inteligence ipd.) so med drugim odprle pot tudi Cankarjevi komediji na slovenski oder. Po Govekarjevem odstopu je novi upravnik Friderik Juvančič Za narodov blagor takoj uvrstil na repertoar. Slovenska premiera je bila 13. decembra 1906.
Kritiki so uprizoritev sprejeli z velikim navdušenjem. Franc Terseglav je v Slovencu zapisal, »da je intendanca storila nekaj takega, kar je podobno kulturnemu dejanju, domačega umetnika vstoličila na našem odru«. France Koblar pa je v Slovenskem narodu premiero označil za »triumf« in poudaril: »Ne spominjam se, da bi kdaj vladalo v našem gledališču takšno vshičenje, kot snoči in ne spominjam se, da bi bil v nas kak avtor sprejet s tako emfazo, kakor snoči Cankar.«
Lepak za prvo slovensko uprizoritev. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
2. Za narodov blagor na slovenskih poklicnih odrih
Od prve slovenske uprizoritve leta 1906 je komedija Za narodov blagor stalnica repertoarjev slovenskih poklicnih gledališč. Spodnji seznam prikazuje premiere in priča o več kot stoletni uprizoritveni tradiciji ene najpomembnejših Cankarjevih iger. (Pregled ohranja zgodovinska uradna imena gledališč.)
13. december 1906 – Deželno gledališče v Ljubljani, režija Vilém Taborský
16. april 1919 – Slovensko gledališče v Trstu, režija Milan Skrbinšek
4. marec 1920 – Slovensko gledališče v Trstu, režija Emil Kralj
16. september 1920 – Narodno gledališče v Ljubljani – Drama, režija Osip Šest
18. november 1920 – Dramatično društvo v Celju, režija Stanislav Gradišnik
29. december 1921 – Narodno gledališče v Mariboru – Drama, režija Milan Skrbinšek
11. november 1925 – Narodno gledališče v Ljubljani – Drama, režija Milan Skrbinšek
8. marec 1927 – Narodno gledališče v Mariboru – Drama, režija Jože Kovič
1. oktober 1932 – Narodno gledališče v Mariboru – Drama, režija Jože Kovič
24. september 1936 – Narodno gledališče v Ljubljani – Drama, režija Bojan Stupica
25. november 1940 – Narodno gledališče v Mariboru – Drama, režija Jože Kovič
17. oktober 1945 – Drama SNG v Ljubljani, režija Bojan Stupica
22. november 1947 – Ljudsko gledališče Celje, režija Fedor Gradišnik
7. februar 1948 – Prešernovo gledališče v Kranju, režija Franjo Bratkovič
27. oktober 1948 – SNG v Mariboru, režija Edo Verdonik
16. oktober 1949 – Drama SNG v Ljubljani, režija Slavko Jan
21. april 1951 – SNG za Svobodno tržaško ozemlje, režija Slavko Jan
17. oktober 1958 – Drama SNG v Ljubljani, režija Mile Korun
19. februar 1961 – Mestno gledališče Ljubljana, režija Igor Pretnar
10. oktober 1964 – Goriško gledališče, režija Hinko Košak
7. oktober 1966 – Slovensko ljudsko gledališče Celje, režija Mile Korun
23. januar 1974 – Mestno gledališče ljubljansko, režija Miran Herzog
9. oktober 1974 – Stalno slovensko gledališče v Trstu, režija Mario Uršič
17. december 1976 – Drama SNG v Ljubljani, režija Aleš Jan
22. marec 1985 – Slovensko ljudsko gledališče Celje, režija Vinko Möderndorfer
1. oktober 1985 – SNG Maribor – Drama, režija Miran Herzog
17. oktober 1986 – Slovensko stalno gledališče v Trstu, režija Dušan Jovanović
29. september 1993 – Drama SNG v Ljubljani, režija Boris Kobal
30. september 1993 – Mestno gledališče ljubljansko, režija Mile Korun
18. oktober 2002 – Slovensko ljudsko gledališče Celje, režija Želimir Mesarić
21. november 2008 – Drama SNG Maribor, režija Sebastijan Horvat
27. maj 2015 – Mestno gledališče ljubljansko, režija Ira Ratej (bralna uprizoritev)
20. september 2018 – SNG Nova Gorica, režija Miha Golob
9. januar 2020 – Mestno gledališče ljubljansko, režija Matjaž Zupančič
9. april 2020 – Gledališče Koper, režija Jaka Ivanc (bralna uprizoritev v živo – prek spletne aplikacije Zoom in YouTube kanala Gledališča Koper – v okviru projekta Gledališče za maturo)
15. januar 2025 – SNG Drama Ljubljana, režija Vito Taufer
3. Vedno nova branja
Več kot stoletje uprizarjanja kaže, da je Za narodov blagor delo, ki dopušča vedno nova branja. Vsaka generacija ustvarjalcev je v njem prepoznavala vprašanja svojega časa ter jih izražala z lastnimi uprizoritvenimi poudarki, estetskimi pristopi in igralskimi interpretacijami. V nadaljevanju so predstavljene izbrane uprizoritve, ki ponazarjajo raznovrstnost branj Cankarjeve komedije.
3.1. Med obema vojnama: od zvestobe besedilu do izvirnejših režijskih pristopov
Po prvi svetovni vojni se je odnos do Cankarja opazno spremenil. K temu so prispevali njegova smrt, obnova slovenskega gledališkega življenja in spremenjene družbene razmere. Pobudo je prevzelo Slovensko gledališče v Trstu pod vodstvom Milana Skrbinška, ki je aprila 1919 uprizorilo Za narodov blagor kot tretjo predstavo v ciklu slovenskih izvirnih dram.
Uprizoritve med obema vojnama so zaznamovali različno uspešni poskusi odrskega branja Cankarja. Režiserji so iskali ravnotežje med spoštovanjem izvirnega besedila in izvirnimi uprizoritvenimi rešitvami, s katerimi bi njegovo družbenokritično sporočilo približali občinstvu. Cankarjeva dramatika je postala ena ključnih preizkušenj slovenskega gledališča.
(Velja opozoriti, da je bil način dela v gledališčih v tem obdobju drugačen kot danes: na sporedu je bilo več premier in manj ponovitev, zato so se besedila hitreje vračala na repertoar, pogosto v skoraj nespremenjeni igralski zasedbi.)
Lepak za prvo uprizoritev medvojnega obdobja. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Napačno so sodili Cankarja kot človeka in umetnika oni, ki so mislili, da je veljala njegova cinična beseda zdaj gotovi politični stranki, zdaj celemu stanu, zdaj posameznikom. Pisal je iz prekipevajoče ljubezni do človeštva sploh, do svojega naroda, do svojega brata. /…/ Ni mu bilo za to, da osmeši zakulisne mahinacije, koristolovstvo in klečeplastvo političnih bojev, to bi bilo malenkostno. Cankarja nevredno.
Odrski prostor poln parol in visečih karikatur v uprizoritvi režiserja Jožeta Koviča; Narodno gledališče v Mariboru, 1932. Foto: Mirko Japelj, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Ko človek odhaja od Stupičeve uprizoritve te Cankarjeve komedije, mu v ušesih še vedno zveni kričanje in razgrajanje peščice statistov – demonstrantov, ki jih je režiser postavil med parter in oder, očividno z namenom, da bi se publika pridružila demonstrantom in žurnalistu Ščuki, ki z gromkim glasom napoveduje boj zlaganim narodovim idealom in namišljenemu »narodovemu blagru«.
/…/
Stupičeva inscenacija Cankarjeve komedije je povsem originalna; svobodno zasnovana, disciplinirano dograjena in eksperimentatorska prav toliko, kot je vsa moderna odrska arhitektura za sedaj le še eksperiment, ki pogumno poizkuša pomesti z odra ves zasmrajeni, slikarski, bolj ali manj romantični rekvizit. /…/ Odrski prostor ni slikan, marveč grajen, izoblikovan in razčlenjen s pomočjo raznih praktikablov, mostovžev, stopnišč, stopnic in ograj, zlomljenih, vbočenih in izbočenih sten, zaves, česar se pač poslužuje moderna odrska arhitektura /…/ Tako izoblikovani prostor, ki daje režiserju in igralcem možnost za celo vrsto zanimivih razgibanih scen, je živahnemu, malce karikiranemu realizmu igranja dokaj prirodni okvir.
V ospredju: Janez Cesar kot Dr. Anton Grozd in Vida Juvan kot Matilda v uprizoritvi režiserja Bojana Stupice; Narodno gledališče v Ljubljani, 1936. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Prizor iz uprizoritve režiserja Bojana Stupice; Narodno gledališče v Ljubljani, 1936. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
3.2. Po drugi svetovni vojni: Cankar v novem družbenem okviru
Po drugi svetovni vojni so se vrata ljubljanske Drame znova odprla prav z uprizoritvijo igre Za narodov blagor. Cankarjevo delo so tedaj razumeli v skladu z državno ideologijo. Filip Kalan je v Ljudski pravici Cankarja označil za velikega prednika osvobodilnega boja in zapisal, da je napočil čas za »pravega Ivana Cankarja«. Menil je tudi, da je njegova osebnost v Stupičevem novem režijskem branju bližja sodobnemu čustvovanju.
Stupica je igri dodal nekaj misli iz Cankarjevih poznejših del. »V tem je odsev naše nove svobode, ki ni samo sprejela bogate kulturne dediščine slovenske preteklosti, ampak ji je tudi prva pomagala do resnične, nepopačene in zdrave podobe. V tem je veliki, kulturni in politični pomen nove uprizoritve, kakor tudi začetka nove sezone slovenskega narodnega gledališča,« je v Slovenskem poročevalcu zapisal Dušan Moravec.
Prizor iz uprizoritve režiserja Bojana Stupice; Narodno gledališče v Ljubljani, 1945. Foto: A. Smolej, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Danes je popolnoma jasno: umetniška sila komedije tiči v idejni ostrini in globini problema, ki ga je Cankar prikazal, ne pa v duhovitem brcanju na levo in desno, kakor je sodila sleporojena kritika, ko je igro označevala za karikaturo in pamflet na prvake narodno-napredne in klerikalne stranke. Razni Grozdi in Grudni niso važni kot tipi, še manj kot osebnosti, marveč kot nosilci povsem določene miselnosti v slovenski politiki; a osrednje važen je Ščuka s svojo idejo upora. Tako si v drami stojita nasproti dva svetova: izrojena, etično izmaličena plast vladajočega meščanstva, ki propada, ker mora propasti, in socialno zatirani sloji, narod v najširšem pomenu besede. In prav iz tega naroda vstajajo glasniki novega, plemenitejšega družbenega nazora.
Hinko Košak kot Drugi občinski svetnik, Vladimir Skrbinšek kot Dr. Pavel Gruden, Janez Cesar kot Dr. Anton Grozd, Bojan Peček kot Siratka in Polonca Juvan kot Mrmoljevka v uprizoritvi režiserja Bojana Stupice; Narodno gledališče v Ljubljani, 1945. Foto: A. Smolej, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Vladimir Skrbinšek kot Dr. Pavel Gruden, Lojze Drenovec kot Aleksij pl. Gornik in Janez Cesar kot Dr. Anton Grozd v uprizoritvi režiserja Bojana Stupice; Narodno gledališče v Ljubljani, 1945. Foto: A. Smolej, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
3.3. Mile Korun: tri branja Cankarjeve komedije
Mile Korun se je med slovenskimi režiserji druge polovice 20. stoletja s Cankarjem ukvarjal najbolj sistematično, zato je njegovo gledališko raziskovanje pogosto označeno kot Korunova odrska cankariana. Na začetku tega ustvarjalnega loka stoji prav igra Za narodov blagor: z uprizoritvijo leta 1958 je po dotedanjih režijskih izkušnjah manjšega formata Korun šele zares debitiral v osrednjem slovenskem gledališču.
»Letošnja uprizoritev Cankarjeve komedije je bila prijetno presenečenje. Tako v režijskem kot v igralskem pogledu je bila vsa sveža, nova, odkrivala je stvari, ki jih v dosedanjih uprizoritvah tega dela nismo opazili. Z raznimi stiliziranimi emblemi in rekviziti, kakršen je marela v raznih oblikah in barvah kot simbol ‘kranjstva’, to je provincialnega okolja, z likovnimi motivi, ki so označevali čas prizorišča – fin de siècle, je scena zamenjala realistično podobo odra z modernejšo, ki je bila vseskoz estetska in mikavna,« je ocenil Vladimir Kralj.
K Narodovemu blagru se je Korun vrnil leta 1966, ko je igro režiral v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Po premieri je Marjan Javornik kritiško poročal: »Scena, ki jo je zasnoval Mile Korun sam, je presenetljiva podpora režiserjevim ambicijam. Dasi iz povsem realističnih predmetov sestavljena, vzbuja vtis nekakšne Miheličeve fantastike in v kombinaciji z raznimi rekviziti, izbranimi v nenavadnih asociativnih zvezah, dejansko pripomore h groteskni karikaturi doline šentflorjanske.
S to dolino je namreč ‘Blagor’ po Korunovi zamisli najtesneje povezan, iz ‘Pohujšanja’ tako rekoč neposredno izpeljan. Ne samo, da se v njem ponavljajo – hote ali nehote – sorodni prizori, celo vodilni motiv je povzet iz ‘Pohujšanja’. Gornik je postal popotnik, njegova popotna kočija, postavljena sredi omar, vrat, kavčev, ur in drugih predmetov je postala središče prizorišča.«
Leta 1993 je Korun svojo tretjo postavitev Narodovega blagra pripravil v Mestnem gledališču ljubljanskem, skoraj sočasno z uprizoritvijo iste igre v ljubljanski Drami. Repertoarni odločitvi obeh gledališč sta sovpadali z obdobjem političnih sprememb po prvih državnozborskih volitvah v samostojni Sloveniji. Vlada je tedaj zdržala manj kot leto dni, sledila je koalicija dotedanjih političnih nasprotnikov.
Koruna je, kot se je izrazil pred premiero, k novi uprizoritvi vodila kratka, a zgovorna beseda: »Banda!« Igor Lampret je po premieri ugotavljal, da se »Korunov način uprizarjanja Cankarja /…/ vse bolj spreminja v antropologijo ‘slovenceljnosti’ slovenstva, ki je po logiki hudomušne zgodovine nadomestilo nekdanjo slovansko vzajemnost.«
Tri Korunove uprizoritve, nastale v razmaku petintridesetih let, razkrivajo razvoj njegove režijske poetike in hkrati spreminjajoče se načine branja Cankarjeve komedije.
Scenska skica Mileta Koruna za uprizoritev Narodovega blagra, ki jo je v ljubljanski Drami režiral leta 1958. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Prizor iz uprizoritve režiserja Mileta Koruna; Drama SNG v Ljubljani, 1958. Foto: Vlastja Simončič, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Ko uprizarjamo komedijo »Za narodov blagor«, nam torej ne gre za historično rekonstrukcijo, marveč za tekstu zvesto interpretacijo Cankarjevega dela, ki ne bo poudarjena v zgodbi, saj je bila ta Cankarju že tedaj postranskega pomena, marveč izluščena v ideji; ideja komedije »Za narodov blagor« pa je nad tedanjim časom, čeravno je izpovedana v njem in ob ljudeh in dogodkih v njem.
/…/
Gotovo je, da je danes, po šestdesetih letih moč – a tudi nujno – prikazati družbo iz Cankarjeve komedije z nekaterimi drugačnimi poudarki in jo osvetliti drugače: realističnim filtrom dodati nekaj humorne ironije, dobrodušnega posmeha nad podobo tistega časa, nad mogočniki, ki z blagrom vedrijo pod folklorno marelo. Toda prav ta drugi, humorni filter bo podob približal. Morda bo stopila čez bariero, ki ji jo postavlja realistična historična interpretacija in morda bo jasneje spregovorila ideja, za katero je šlo Cankarju: osmešiti negativne pojave v našem javnem življenju. Morda se bo s tem podaljšal Cankarjev satirični bič v naš čas in na naše hrbte.
Vsaka nova uprizoritev klasika Cankarja mora prinesti nekaj novega. Ne formalno novega, marveč v bistvu, v boljšem razumevanju, v ustreznejši interpretaciji dela.
/…/
Kajti Cankarjeva satirična in kritična ost je bila usmerjena v veliko zlo in v hude ter dolge bolezni. Če bi bili že pregnali vse to zlo in ozdravili vse te bolezni, bi »Narodovega blagra« ne uprizarjali več. Čemu in zakaj le? Toda žal je mrmoljevščina (in druge podobne slabosti) zelo dolgotrajna kronična bolezen. Tudi revolucionarna operacija je ni izrezala. Pojavile so se recidive. In še nalezljiva je ta bolezen, hoče se širiti naprej.
Jurij Souček kot Siratka, Pavle Kovič kot Prvi občinski svetnik, Maks Furijan kot Drugi občinski svetnik, Janez Cesar kot Kalander, Lojze Potokar kot Profesor Kremžar, Boris Kralj kot Dr. Pavel Gruden in Duša Počkaj kot Helena v uprizoritvi režiserja Mileta Koruna; Drama SNG v Ljubljani, 1958. Foto: Vlastja Simončič, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Stara kočija z globusom, ki vanjo nikoli ne bodo vpregli iskrih konjev, je zgovorna simbolika negibnosti, inertnosti, ujetništva v pošastnih, nehumanih razmerah …« V. Sruk
Prizor iz uprizoritve režiserja Mileta Koruna; Slovensko ljudsko gledališče Celje, 1966. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
V ospredju: Jože Pristov kot Dr. Pavel Gruden, Sandi Krošl kot Aleksej pl. Gornik in Pavle Jeršin kot Dr. Anton Grozd v uprizoritvi režiserja Mileta Koruna; Slovensko ljudsko gledališče Celje, 1966. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Prizor iz uprizoritve režiserja Mileta Koruna; Mestno gledališče ljubljansko, 1993. Foto: Tone Stojko, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Prizor iz uprizoritve režiserja Mileta Koruna; Mestno gledališče ljubljansko, 1993. Foto: Tone Stojko, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
3.4. Novi režijski pristopi in uprizoritvene radikalizacije
»Odrske upodobitve del Ivana Cankarja so v zadnjem desetletju doživele na slovenskih gledaliških deskah preobrat ali usmeritev, ki bi jima bilo mogoče iskati in najti oporo v temeljnih novotah, znanih v današnjem gledališkem svetu, novotah, ki so si čedalje močneje prizadevale spregovoriti izvirno, samo-svojo oblikovalno govorico, pri tem pa zapuščale utirjena, venomer ponavljajoča se načela ‘suženjske’ zvestobe literarnim predlogam,« ugotavlja leta 1974 Vasja Predan in ob tem kot ključnega izpostavi režiserja Mileta Koruna ter nadaljuje: »Refleks teh procesov je tudi predstava ‘Narodovega blagra’ v Trstu. /…/
Cankarjeva komedija v Uršičevi viziji ni več samo spopad stranskih veljakov, njihovih prirepnikov in soprog v zaprtem, salonskem prostoru, žurnalist Ščuka ni več samo uporniški rezoner, spletke in mešetarjenje s kratkovidnim Gornikom niso več samo prvaška meščanska in politikantska ‘pikanterija’. To je sicer še zmerom živo tudi v tržaški različici ‘Narodovega blagra’, toda vse je hkrati manj ogledalo družbe in bolj ogledalo človeških nravi. In te nravi očitno nosijo današnji datum, čeravno so namesto v salon prelocirane v nekakšen folklorizirani ‘plein air’, kjer ne manjka livadne zelenine, sredi katere kraljuje mlaj s pisanimi trakci, povodci, ki na njih prvaki narodovega blagra plešejo svoj spletkarski ringaraja. Na pogled se zdi ta premik skorajda preveč samozadosten, sam sebe napolnjujoč in sam sebi všeč. Toda tisti trenutek, ko zapustimo stezice tega videza in skušamo premik doumeti kot ironično distanco in razgaljenost, dobi svojo novo utemeljenost – iz salona se razpre na ‘svet’ in se skozi svet vrne v družbo: ogledali nravi in socialne resničnosti sta si v konvergenci.«
Kot ugotavlja Veno Taufer leta 1985 je za nove rodove režiserjev postalo že popolnoma očitno in neizogibno, da »na dramah Ivana Cankarja dokazujejo svojo gledališko senzibilnost, oblikovno izpovedbo umetniško moč in nikakor ne nazadnje videnje slovenstva, rekli bi, kar svoje počutje slovenskih umetnikov med sodobnimi Slovenci in njihovimi vsakršnimi razmerami.« Möderndorferjeva postavitev »daje poudarek mlademu paru, edinima, ki četudi na (nevidnih) vrvicah, nočeta, ne znata, se ne znajdeta v vsem tem, hočeta pač živeti svoje življenje«. V skladu s tem ocenjuje kritik kot »z vsem nabojem gledališke vznemirjenosti in hkrati poante napolnjen /…/ prizor nasilja nad mladima, njuno ponižanje in potem njune zgubljenosti in prepuščenosti cesti, ko dobi nenadoma naštevanje evropskih mest nov in še neslišan bridek prizvok.«
Dušan Jovanović je igro Za narodov blagor režiral v tržaškem gledališču kot drugo uprizoritev v repertoarnem ciklu Cankarjevih del, pri katerem so sodelovali različni režiserji. Marij Čuk po premieri zapiše, da je svojo vizijo komedije »osnoval na neformalnih in nekonvencionalnih elementih, uprizoritev je osvobodil vseh historičnih predznakov in jo postavil v čas, kjer se neke temeljne ideje, kot je na primer revolucija, ne morejo afirmirati. Še več, demagoška frazeologija o narodu postane pri Jovanoviću celo burka: v taboru tabornikov, kampingu ali celo vojaškem taboru pričakujeta ‘generala’ Grozd in Gruden finančnega mogotca Gornika.«
Podobno kot nekateri njegovi režijski predhodniki se je tudi Sebastijan Horvat v novem stoletju sistematično posvetil uprizarjanju Cankarjeve dramatike. Za narodov blagor je bila tretja Cankarjeva igra, ki jo je režiral. Pred premiero je poudaril: »To ni komedija in to ni politični komad,« ter pojasnil, da je Cankar iz komedije ustvaril resno, grenko satiro. »Politični komad pa ni zato, ker je preveč aktualističen, da bi lahko bil političen. Z našo interpretacijo smo ponudili anatomijo sistema, v katerem živimo. Ivana Cankarja poznamo kot domoljuba, v tej drami pa je demaskiral narod kot veliko manipulacijo oblasti. Narod je fraza, za katero ne ostane nič. Narod ne obstaja, je zgolj mehanizem oblasti, s katerim izkorišča ljudstvo za svojo korist.« Družbenopolitično stvarnost, ki jo je uprizoritev razgaljala, je Horvat označil za sistem, ki vsakršen upor vpije vase in ga s tem izniči.
Prizor iz uprizoritve režiserja Maria Uršiča; Stalno slovensko gledališče v Trstu, 1974. Foto: Mario Magajna, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Stran iz monografije »Gledališče Möderndorfer«, Forum Ljubljana v sozaložništvu s Slovenskim gledališkim inštitutom, 2022. Na fotografijah: zgoraj Nada Božič kot Katarina Grozd, Bojan Umek kot Fran Kadivec in Jagoda Tovirac kot Matilda; spodaj Nada Božič kot Katarina Grozd, Janez Bermež kot Dr. Anton Grozd in Jagoda Tovirac kot Matilda.
Prizor iz uprizoritve režiserja Dušana Jovanovića; Slovensko stalno gledališče v Trstu, 1986. Foto: Giovanni Montenero, vir: arhiv SSG v Trstu.
Bogdana Bratuž kot Katarina Grozd, Boris Cavazza kot Dr. Anton Grozd in Vladimir Jurc kot Aleksij pl. Gornik v uprizoritvi režiserja Dušana Jovanovića; Slovensko stalno gledališče v Trstu, 1986. Foto: Giovanni Montenero, vir: arhiv SSG v Trstu.
Nataša Matjašec kot Helena, Vlado Novak kot Aleksij pl. Gornik in Peter Boštjančič kot Dr. Pavel Gruden v uprizoritvi režiserja Sebastijana Horvata; Drama SNG Maribor, 2008. Foto: Matej Kristovič, vir: arhiv SNG Maribor.
Horvat s svojo ekipo iz Cankarjevega Blagra ustvari novo režijsko partituro, v kateri je – mimo individualiziranih likov – osrednji lik kolektiv s svojo egokracijo. Režiserju uspe kastracija Cankarjevega dramsko-gledališkega kanona v dveh potezah: onemogoči, da bi se občinstvo konsolidiralo v komičnih učinkih uprizoritve, vprašanje naroda pa univerzalizira (ali če hočete konec koncev globalizira) v strukturo neke anonimne populacije, zato tudi pazi, da bi iz uprizoritve izgnal vse mogoče konkretne aktualne reference.
/…/ demagogijo »narodovega blagra« zaostri s samomori tistih zgodbenih potencialov, v katere Cankar naseli upanje in prihodnost /Ščuka, Matilda in Fran Kadivec/ /…/ Tako Horvat iz Cankarjevega portreta kolektiva odstranjuje vse tiste elemente, ki so upanje predstavljali s svojim (potencialnim) uvidom v dejstvo, da je strukturo tega kolektiva načela praznina. To, kar odstrani, je možnost politike.
Ivica Knez kot Peter, Bojan Maroševič kot Kalander, Davor Herga kot Jožef Mrmolja, Viktor Meglič kot Stebelce, Radko Polič kot Dr. Anton Grozd, Barbara Jakopič Kraljevič kot Katarina in Nataša Matjašec kot Helena v uprizoritvi režiserja Sebastijana Horvata; Drama SNG Maribor, 2008. Foto: Matej Kristovič, vir: arhiv SNG Maribor.
4. Helena Gruden
Helena Gruden je eden najizrazitejših ženskih likov v Cankarjevem dramskem opusu. Njena odrska podoba se je skozi desetletja spreminjala skupaj z različnimi režijskimi pristopi in igralskimi interpretacijami. Video predstavlja izbor upodobitev Helene od prvih uprizoritev do sodobnosti ter jih dopolnjuje s fotografijami, odlomki kritik in arhivskimi posnetki.
Posnetek je bil vključen v razstavo Mejniki gledališke igre, ki je bila na gradu Turjak na ogled od 28. septembra 2023 do 1. septembra 2024. Bil je del primerjalnega sklopa, v katerem so bile slogovne razlike v gledališki igri predstavljene na podlagi različnih odrskih upodobitev istega dramskega lika.
Avtorica: Ana Perne · Interpreta veznega besedila: Blaž Šef in Sara Dirnbek · Montažerka: Saša Škulj
V posnetku je uporabljeno gradivo iz zbirk Slovenskega gledališkega inštituta – Gledališkega muzeja in avdiovizualno gradivo iz arhiva Toneta Stojka in arhiva SNG Nova Gorica. Fotografije hrani, razen kjer je navedeno drugače, Ikonoteka SLOGI; prikazani so (po vrstnem redu) igralski portreti in prizori iz predstav:
Mara Taborská v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, r. Vilém Taborský, Deželno gledališče v Ljubljani, 1906.
Ema Starc v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, r. Jože Kovič, Narodno gledališče v Mariboru, 1932. Foto: Mirko Japelj.
Sava Sever v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, r. Bojan Stupica, Narodno gledališče v Ljubljani – Drama, 1936.
Sava Sever in Lojze Drenovec v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, r. Bojan Stupica, Drama SNG v Ljubljani, 1945. Foto: A. Smolej. (2 fotografiji)
Branka Verdonik Rasberger in Slavo Plevel v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, r. Edo Verdonik, SNG v Mariboru – Drama, 1948.
Duša Počkaj in Stane Sever v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, r. Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, 1958. Foto: Vlastja Simončič. (2 fotografiji)
Mija Mencej, Sandi Krošl idr. v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, r. Mile Korun, Slovensko ljudsko gledališče Celje, 1966. Prizor iz odlomka na 8-mm filmskem traku; za muzejsko zbirko ga je posnel Milan Stante. Predvajan skupaj z odlomkom iz zvočnega posnetka uprizoritve.
Lidija Kozlovič in Silvij Kobal v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, r. Mario Uršič, Stalno slovensko gledališče v Trstu, 1974. Foto: Mario Magajna.
Ljerka Belak, Peter Boštjančič in Igor Sancin v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, r. Vinko Möderndorfer, Slovensko ljudsko gledališče Celje, 1985. Foto: Viktor Berk. Vir: Zgodovinski arhiv Celje, fond SI_ZAC/0900 SLG Celje.
Jožica Avbelj in Janez Hočevar v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, r. Mile Korun, Mestno gledališče ljubljansko, 1993. Odlomek iz posnetka Toneta Stojka.
Ana Facchini in Matija Rupel v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, r. Miha Golob, SNG Nova Gorica, 2018. Odlomek iz posnetka.
Iva Krajnc Bagola in Primož Pirnat v: Ivan Cankar, Za narodov blagor, r. Matjaž Zupančič, Mestno gledališče ljubljansko, 2020. Odlomek iz posnetka Toneta Stojka in Simona Stojka Falka.
5. Julijan Ščuka
Julijan Ščuka je novinar, ki razkriva politično nenačelnost in s svojim delovanjem predrami množice. Prav zato postane skupni sovražnik dotlej sprtih političnih taborov, ki se združita »za narodov blagor«. Izbor odlomkov kritik, zvočnih posnetkov in fotografij predstavlja različne interpretacije Ščuke – lika, v katerem Cankar uteleša kritično misel in moralno držo. Sodobne uprizoritve se ob njem pogosto sprašujejo, kakšno mesto ima danes angažirani intelektualec in ali je njegov glas še slišan.
»Ščuka je zastopnik novega rodu, ki mu je resnica in pravica nad vse – zagovornik človeka med družbo laži-ljudi, zastopnik naroda med ‘narodom’. /…/ Ščuko prav podati, se pravi pogoditi jedro komedije.« Oton Župančič
Lepak za uprizoritev leta 1920. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Od takrat, ko je Cankar napisal to komedijo se je tudi v dolini šentflorjanski marsikaj spremenilo, a kar je najbolj žalostno – spremenil se je tudi žurnalist Ščuka. Njegovi sinovi in nasledniki so danes prav taki Grozdi in Grudni, kakor so bili oni stari, ter kupčujejo z »narodovim blagrom« prav tako, kakor so nekdaj oni, samo da pomeni pri njih narod (Nation) – ljudstvo (Volk).
V zadnjem dejanju pravi Grozd Gorniku, da se ne boji ničesar razen tega, kar je novo in iz Ščukinih oči, pravi, da ga je v usodnem trenutku pogledalo nekaj novega. Zaključek zadnjega dejanja, v katerem nastopi »narod« kot ulična množica nam vzbudi slutnjo, kaj je razumeti, kaj je videti v tem »novem«. Danes, v času ogromnih socialnih bojev, v času, ko se nov družbeni razred bori za moč in premoč na svetu, nam je »novo«, ki ga zasluti in se ga zboji Grozd razumljivejše.
/…/
V svojem uporu združi /Ščuka/ Gornikov svet, svet moralne čistosti in politični svet, ter odpre razgled v novo politično življenje, čigar nosilec pa je tudi novi razred. Ščuka je Cankarjev simbol za vso našo politiko.
»Ščuka, ki ga je poustvaril Debevec, ni več malomeščanski, s kakšnim individualističnim cinizmom garnirani bohem, temveč poln, resničen človek, ki jasne, odprte duše koraka do svojega poslednjega padca in vstajenja. Scena z zavezovanjem čevlja je v njegovi interpretaciji zrasla do enega najsilnejših simbolov našega odrskega ustvarjenja, hkrati pa nam je odprla neslutene globine Cankarjeve dramatike.« Ludvik Mrzel
Ciril Debevec kot Julijan Ščuka v uprizoritvi režiserja Bojana Stupice; Narodno gledališče v Ljubljani, 1936. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Ščuka ni več bledo zasanjani in zagrenjeni puntarski modrovalec, čeprav je ohranil vse svoje karakterne posebnosti. – Ščuka se v sporu s temi mešetarji razvije v človeka z upornim dejanjem.« Filip Kalan
Levo: Janez Cesar kot Dr. Anton Grozd in Slavko Jan kot Julijan Ščuka v uprizoritvi režiserja Bojana Stupice; Narodno gledališče v Ljubljani, 1945. Foto: A. Smolej, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Ko pripelje ogorčeno množico pred Grozdovo hišo, kjer se v strahu in trepetu pred prebujajočim se ljudstvom zbirajo lažni spletkarji lažnega blagra, stoji sredi ljudi nov človek, učitelj in vodnik te množice, prerok velikega dogajanja, ki ga je naše ljudstvo dobojevalo v štirih velikih letih do prave zmage. Bistri opazovalci bodo nemara dejali, da to ni Ščuka, marveč simbolična podoba Ivana Cankarja, kakršno smo nosili v svojem srcu vse dolge dni našega boja. Taka je dramaturška predelava nove vprizoritve.« Filip Kalan
Slavko Jan kot Julijan Ščuka v uprizoritvi režiserja Bojana Stupice; Narodno gledališče v Ljubljani, 1945. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»Režiser mu je /Ščuki v interpretaciji Janeza Albrehta/ odmeril že od prvega prizora viden, intenziven delež. V njegovi zamisli Ščuka ne doživlja več razvoja iz kritičnega opazovalca intrigantstva in nemorale ‘blagrovcev’ v odkritega upornika. Že s prvo svojo repliko je Ščuka pred gledalci izdelana osebnost, ki ne potrebuje nikakršnega karakternega razvoja in preobrata več, temveč le še tisto zunanje gibalo, ki mu bo odvzelo strah in nedejavnost.« S. Godnič
Janez Albreht kot Julijan Ščuka in Vladimir Skrbinšek kot Dr. Anton Grozd v uprizoritvi režiserja Igorja Pretnarja; Mestno gledališče Ljubljana, 1961. Foto: Vlastja Simončič, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
»O Petjetovem Ščuki je mimo povedanega – premik osi od angažiranega uporništva v jezno mladeništvo – treba ugotoviti, da je znotraj tako zasnovane prostornine izdelal ostro, scela ulito, mestoma skoraj demonično figuro tega znamenitega žurnalista.« Vasja Predan
Anton Petje kot Julijan Ščuka v uprizoritvi režiserja Maria Uršiča; Stalno slovensko gledališče v Trstu, 1974. Foto: Mario Magajna, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Po mnenju Jožeta Snoja se je režiserju Vinku Möderndorferju leta 1985 svet kazal »zgolj še kot prizorišče slepega samouničevalnega nasilja«. Möderndorfer je zato »izjavo zrevoltiranega žurnalista Ščuke (da mu je do ‘odločilnega koraka’ potreben samo še ‘sunek’)« razumel »kot namig na samomor« in ta samomor na odru tudi nedvoumno nakazal.
Zvone Agrež kot Julijan Ščuka in Peter Boštjančič kot Aleksej pl. Gornik v uprizoritvi režiserja Vinka Möderndorferja; Slovensko ljudsko gledališče Celje, 1985. Foto: Viktor Berk, vir: Zgodovinski arhiv Celje.
Nasprotno pa je režiser Miran Herzog v mariborski postavitvi istega leta (1985) želel na podlagi tedanjih izkušenj in spoznanj preveriti zgodovinsko vlogo intelektualcev v slovenski družbi. Ščuka ga je zanimal kot tragični junak, zato se je spraševal, kaj se z njim zgodi, ko spozna, da intelektualec v družbi postane nepotreben.
V ospredju: Vlado Novak kot Julijan Ščuka in Rado Pavalec kot Aleksij pl. Gornik v uprizoritvi režiserja Mirana Herzoga; Drama SNG Maribor, 1985. Vir fotografije: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Dušan Jovanović tudi jeznega mladeniča, žurnalista Julijana Ščuko, pošlje na oni svet – podobno kot je pred leti storil z Jermanom v uprizoritvi Cankarjevih »Hlapcev« (Mestno gledališče ljubljansko, 1980).
V ospredju: Anton Petje kot Dr. Pavel Gruden in Tone Gogala kot Julijan Ščuka v uprizoritvi režiserja Dušana Jovanovića; Slovensko stalno gledališče v Trstu, 1986. Foto: Giovanni Montenero, arhiv SSG v Trstu.
Ščuka, ki Grozdu zaveže levi čevelj namesto desnega. Tržaška predstava je izrabila prav to metaforo, da poantira Jovanovićevo (pa tudi, v današnjih časih, Cankarjevo) sporočilo. Tistega levega čevlja, ki ga je bil znanilec upornosti in novih idej Ščuka zavezal, ni moč sezuti – niti s škarjami, žago, revolverjem, niti z granato in dinamitom. Grozd, ki nenadoma postane protagonist, se v nepopisnih krčih prelevi iz tigra v nebogljeno kokoško, polasti se ga strah pred izgubo oblasti, saj mu jo ogroža nova in poštena ideologija – revolucionarnost. Ščuka pa se obesi. To ni več Cankarjev idealistični uporni revolucionar, ki bo prekvasil slovenstvo. Ščuka je sedaj mrtev in tisti trenutek si Grozd lahko sezuje čevelj na levi nogi, takrat si ga lahko sezujejo prav vsi »junaki« tega naroda. Nevarnosti ni več, revolucionarnost se ne bo obnesla, niti prerodila naroda.
V sredini: Boris Ostan kot Julijan Ščuka in Srečo Špik kot Dr. Anton Grozd v uprizoritvi režiserja Mileta Koruna; Mestno gledališče ljubljansko, 1993. Foto: Tone Stojko, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Ščuka ne more biti več ne upornik ne rezoner, toda nekaj utopijsko slutečega je v njem vendarle še kakor latentno naseljeno. Boris Ostan vtisne tej novi podobi Ščuke popolnoma izvirne poteze: malodane chaplinska in hkrati kafkovska, podolgovata figura zbegane človeške prikazni, oči zastrte z debelimi zrkli naočnikov, rokavi in hlačnice prekratki, svet okoli njega nepripraven, tuj, on pa v njem malodane naivno zvedav, prej in na prvi pogled bolj podoben ponižno olikanemu in plahemu uradniku kot na videz »tiholaznemu«, navzven počasi mislečemu, a v resnici bistrovidnemu glasniku javnega mnenja.
Uprizoritev v režiji Mihe Goloba je izhajala iz vprašanja, ali je etični upor v sodobni družbi sploh še mogoč. Julijana Ščuko, ki ga je upodobila igralka Arna Hadžialjević, je predstavila kot sprva apatičnega in resigniranega posameznika brez izrazite uporniške energije. Ščukov odpor se je v tej interpretaciji postopoma krepil, vendar ni resneje oslabil oblastnih struktur, ki jih žene predvsem želja po moči ter ostajajo neobčutljive za moralni apel posameznika.
V sredini: Arna Hadžialjević kot Julijan Ščuka v uprizoritvi režiserja Mihe Goloba; SNG Nova Gorica, 2018. Foto: Peter Uhan, vir: arhiv SNG Nova Gorica.
»Pomemben akcent pridodajo štiri v – rdeče! – delovne kombinezone oblečene gibalke brez besedila, ki telovadijo z metlami, in slutimo, da je to tisti proletariat, tisti ponižani in razžaljeni, ki jih nekje zunaj nagovori Ščuka in zaradi katerih se razbije kakšno okno /…/ Matic Lukšič /ga/ postavlja kot raziskovalnega novinarja, ki ima podatke o nečednem delovanju druščine, o svojem predhodniku, ki je moral izginiti, ker je preveč vedel, vendar se zdi, da ni resna grožnja veseli in hrupni množici iz obeh političnih polov«. Matej Bogataj
V sredini: Matic Lukšič kot Julijan Ščuka v uprizoritvi režiserja Matjaža Zupančiča; Mestno gledališče ljubljansko, 2020. Foto: Peter Giodani, vir: arhiv MGL.
6. Za narodov blagor danes
Več kot stoletje po nastanku ostaja Cankarjeva igra živo gledališko besedilo. Vprašanja o oblasti, javnem interesu in odgovornosti posameznika, ki jih odpira, se vedno znova izkažejo za aktualna.
Zgovoren primer tega je predstava, ki je bila 20. maja 2026 odigrana pred stavbo Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Medtem ko gledališče zaradi prenove že dve sezoni deluje na začasni lokaciji na Litostrojski cesti, se obnova zgodovinske stavbe na Erjavčevi cesti še ni začela. Gradbišče – oziroma prostor, ki bi to moral postati – se je tako za en večer prelevilo v gledališki oder. Cankarjeva satira je znova javno spregovorila in opozorila, da gledališče ni le stavba, temveč prostor družbenega dialoga.