Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Lado Smrekar iz Kostanjevice

Miran Sattler, Ljubljanski dnevnik, 27. 9. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
LADO SMREKAR IZ KOSTANJEVICE Okno pisarne ravnatelja šole v Kostanjevici Lada Smrekarja je kot špranja, skozi katero gledamo mehkobo delčka dolenjske zemlje. Opojne barve blede v premoči diha jeseni, tako da je videti vse, kako tone v rumenkast oblak odtenkov, ki jih vzbudi lahko le ta letni čas. Začetna zadrega, ki se je obesila med nas, je postopoma jenjala, saj so jo preganjale vedno bolj iskrene, drzne in lepe misli. Koliko časa ste že v Kostanjevici? Teče dvanajsto leto. V vrtu lahko vidite brezove klopi. Napravil sem jih po vzoru iz Turgenjeva »Mesec dni na kmetih«. Mislil sem, da bo tudi z menoj tako. Zdaj pa minevajo leta. Vaše šolsko poslopje ni samo siva šola, temveč je lepa razstava uspelih drobcev iz likovnega življenja? — za vse tisto, kar mladega človeka estetsko vzgaja in ga dviga. Veliko ste brali. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin iz knjig? Knjige nam je brala mama ob večerih. To so bili zame čudoviti trenutki. Potlej sem sam najbolj užival, ob Gradniku, jezika pa se učil v Zorčevih knjigah »Beli menihi«, »Domačija ob Temenici« in tako naprej. - Vzgoja samo z besedami ni vzgoja, je pravil. In občutek za mero pri vsem tem, ne sme biti odmerjen samo na oko. Občutek mora biti znan! V čem ste pri vas dosegli, da vzgoja ni samo beseda? Recimo reprodukcija Lamutove slike »Pogled na Kostanjevico« visi v sto domovih in še več. In gledališke predstave v Kostanjevici, kaj mislite, da ne vzbujajo v ljudeh določenih občutkov? Med njim in menoj je bil tričetrt metra visok kip Dolinarjeve Naricalke. Nekaj časa sva se gledala na njeni levi, nekaj časa na njeni desni strani. Zdaj sva prešla z desne na levo. Kdo pa je dal idejo za formo vivo tu pri vas? Pokojni Jakob Savinšek. Včasih je bil čebelnjak ob šoli tisti izvir znanja in vzora, ki so ga učitelji jemali za vzgled in ga učencem razlagali z vseh strani. Mislite, da so slike, skulpture, ki vam krasijo hodnike za vse tisto, kar mladega človeka estetsko vzgaja in ga dviga. Moj sogovornik ima na njegovi roki nisem opazil poročnega prstana. Rekel sem si, tudi o tem naj bo eno izmed vprašanj. Tovarišica na vasi, je jel odgovarjati na prejšnje vprašanje, je precej osamljeno bitje. Osebno je bolj svobodna, kot je bil ta poklic prej, ko ni bilo tako sproščenih odnosov. Vedno pa v središču pozornosti. Bi vzeli kot ravnatelj šole tovarišico, ki ima nezakonskega otroka? Bi. Se strinjate z zdajšnjo gledališko kritiko? Težko rečem. Mogoče bi bilo potrebno malce več strpnosti. Sicer pa bi z mojimi pogledi komaj mogoče prišel do Višnje gore. Dalj ne! Ste kdaj ljubosumni na Slovenj Gradec, ki je na Štajerskem eno takih kulturnih žarišč, kot je Kostanjevica tu doli na Dolenjskem? Nimamo razloga, da smo. Nasprotno. Že precej avtobusov ljudi sem vodil tjakaj, da so si ogledali, kar imajo. Kaj je za vas lepo v življenju? Urejena družina, ki lahko v miru dela in ustvarja. Zakaj nimate poročnega prstana? Saj ga imam. Še za minuto ga nisem snel s prsta. V resnici sem slabo videl. Ljudje so se navadili na sistem dveh prstanov. Menim pa, da ima vse na svetu svoje mlinsko kolo. Tudi Kostanjevica ga ima s prizadevnim, samozavestnim in delavnim ravnateljem Ladom Smrekarjem. MIRAN SATTLER
Note
Intervju;
Archival material identifier
1964-09-2701-2800_2808
Report a problem to oder@slogi.si.