Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Novo vino v starih sodih

Lojze Smasek, Večer, 5. 4. 1976

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Novo vino v starih sodih IVAN CANKAR: POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI, FARSA, UPRIZORJENA V SLOVENSKEM LJUDSKEM GLEDALIŠČU CELJE POČASTITEV STOLETNICE PISATELJEVEGA ROJSTVA Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski je kljub konkretni usmerjenosti v obravnavanje konflikta poprečne množice z nepoprečnim posameznikom, natančneje: naroda z njegovim umetnikom, dovolj odprto zasnovano, da omogoča vedno nova videnja tega naroda, ljudstva, te množice in tega posameznika, posebneža, umetnika. In ne samo, da omogoča, še več, celo izziva vsako generacijo, vsako dobo, da iščeta odgovore na vprašanja, kdo so Šentflorjanci, kdo Peter, kdo Jacinta, kaj pohujšanje... Svojevrstna zmes otipljivega in znanega, predvsem s posameznimi značajskimi potezami zapisanega, in obenem bežečega ter neulovljivega v Cankarjevih likih je vzrok za potrebo po vedno novih ,,polnjenjih" teh starih sodov vedno ,,novim vinom". Šentflorjanska omejenost in hinavščina in zaplotništvo so sicer dokaj jasno zapisani, uprizarjalski razpon ni posebno velik. Možen je skrajno grotesken pristop, torej popolno smešenje, lahko pa gre tudi za upodabljanje z več ali manj razumevanja za to šentflorjansko poniglavost, toda v obeh primerih bodo ti Šentflorjanci nazadnjaštvo, cokla razvoja, samo da enkrat bolj ,,umazani", drugič manj. Z njihovim nasprotjem posameznikom Petrom, nekoč umetnikom, sedaj razbojnikom, v obeh primerih z nečim, kar ima večina za nujno zlo ali samo zlo pa je drugače. Včasih so ga krepko idealizirali, ga rinili v vzvišene sfere čiste umetnosti in vse njegovo razbojništvo če ne že utajili pa vsaj spremenili nekakšno simbolno oziroma robinhoodovsko ljudsko kaznovalno dejavnost. Možno pa ga je tudi poslati na drugi konec izredno obširnega razpona, poudariti njegovo razbojništvo, potepuštvo, predvsem pa pohlep po svobodnem in razbohotenem življenju oziroma ustvarjanju brez spon in ozir ov, seveda s sočasno odpovedjo idealiziranemu umetništvu. Režiser Mile Korun se je celjskega Pohujšanja lotil s skrajno zadržano, pridušeno grotesknostjo, ki to skoraj ni več bila. Na oder, na oguljena, nepokrita deskasta tla in pred preproste kulise, razkazujoče svojo gledališkost, je postavil dogajanje, ki je pokazalo predvsem, da so tako Šentflorjanci kot Peter ustvarjeni iz iste snovi, samo da se eni ne morejo ali nočejo osvoboditi svojih spon, drugemu pa je to z zaletavostjo in brezobzirnostjo uspelo. Gledalcem je ponudil v premišljanje poleg neidealnega naroda še neidealnega ustvarjalca ter s tem ustvaril podobo zapletene, nujne stvarnosti, ki mnogo bolj ustreza našemu današnjemu času, kot pa konflikt med neskončno zaostalim ljudstvom in neskončno naprednim umetnikom. Poskrbel je, da je bilo na vsakem prizorišču dovolj prostora za stiskanje temno, pusto oblečenih postav ob svetle, hladne stene (scena in kostumi: Meta Hočevarjeva), za plazenje ob njih, nato pa za koncentracije figur v človeške klobčiče v sredini prepihastega praznega odra, za zasanjane plese, za vrtinčasta kroženja, za sugestivne diagonalne premike skozi ves širni prazni prostor, kar je vse ustvarilo posebno, avtonomno dinamiko odrskega dogajanja, nekoliko načeto z manjšo gledališko prodornostjo ,,programskega" drugega dejanja (ko razmišljajo o umetnosti in šentflorjanstvu) in s prizorom nastopa oblasti v tretjem dejanju ter preganjanjem popotnika (kjer Korun ni našel najboljše mizanscenske in likovne rešitve). Igralski ansambel je bil posrečeno triglasno organiziran, v treh samostojnih legah predstavljen in vendar enoten. Šentflorjanci kot tako imenovana široka množica so svojo poprečnost demonstrirali kot nekakšno skupno nerazvitost, neprebujenost in vendar dokaj pestro v individualnem izrazu (Miro Podjed kot imenitno dobrosrčen in po vsi sili ustrežljiv Sviligoj, Janez Bermež kot eksploziven dacar, Stanko Potisk kot zaskrbljen, avtoritativen župan, Borut Alujević kot ponižen, sklonjene glave vajen cerkovnik, Ljerka Belakova kot županja, Bogomir Veras, Bruno Baranović, Jana Šmidova, Nada Božićeva in Mija Mencejeva). Nikjer priklenjeni, hiteči ali bežeči so bili bolj eksaltirani kot njihovo šentflorjansko nasprotje, bolj razviharjeni (Radko Polič je igral Petra kot trdo, nasilno, zaletavo, hrupno figuro, ki pozna mehke ,,lepe" tone, samo kadar jih igra, kadar z njimi zganja hinavščino; Anica Kumrova je Jacinto ustvarila kot silovito otroško hlastanje po nedosegljivem, kajti vsaka dosegljivost jo dela zanimivo otožno in razočarano; Janez Starina je popotnika odigral kot človeka v stiski, kot preganjanca, ki lahko reagira samo še z nezaupanjem in dvomi). Pavle Jeršin je svojega zlodeja ustvaril kot nekoga, ki se strašno slabo počuti v tej obleki oziroma preobleki, v tem okolju, med temi ljudmi, ki je ves napet in zaskrbljen in vedno na preži in kljub temu opeharjen. LOJZE SMASEK
Report a problem to oder@slogi.si.