Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Proti fraku in talarju — sam

Sandi Sitar, Dnevnik, 28. 4. 1976

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
PO PREMIERI SLOVENSKEGA FILMA »IDEALIST« PO CANKARJEVI POVESTI »MARTIN KAČUR« Proti fraku in talarju — sam Po skoraj sedemdesetih letih od prve objave teksta Martin Kačur in ob stoletnici Cankarjevega rojstva smo naposled priča filmski uprizoritvi tega literarnega dela. Podnaslov „Življenjepis idealista“ je dal filmu naslov „Idealist“, kar seveda ni mišljeno v filozofskem smislu, ampak po načinu razredne borbe osamljenega, prezgodaj osveščenega posameznika. Prav v tem pa je vnaprejšnja obsojenost in tragičnost tega intelektualnega pojava nekje s praga našega stoletja. Režiser Igor Pretnar (z dramatikom Vitomilom Zupanom tudi soscenarist) je na to temo ustvaril svoj peti celovečerni film, solidno delo, ki presega večino tega, kar je slovenski film prispeval slovenski kulturi v nekaj zadnjih letih. Zaradi trde zvestobe Cankarjevemu tekstu je bilo delo na scenariju za film „Idealist“ razmeroma neustvarjalno in neproblematično, zato pa je nastalo nekaj problemov z dramaturško krivuljo filma. Scenarij ni zlil niti tridelnosti literature, ampak sta jo pesnik Ervin Fritz in izvajalka Duša Počkajeva s songi uokvirila in povezala sami po sebi imenitni, brechtovsko odtujevalni songi delujejo sicer živahno, a film gradi mimo njih popolnoma drugače. Medtem ko v prvem delu pogrešamo dodatnih informacij, jih je v zadnjem delu precej odveč klasični dramski trikotnik, ki bi najbolj ustrezal Pretnarjevemu prijemu, je, kot je znano, položnejši v zapletu in strmejši v razpletu, Cankarjev literarni trikotnik pa je simetričen. Do prvega govora naprednega učitelja Martina Kačurja množici pride preveč nepričakovano in brez poznanja (iz filma) družbenih prilik, medtem ko je tretji del, povsem sprejemljiv v literaturi, dosledno prenešen v film preveč razvlečen, ne pove ničesar bistveno novega in vztraja na dosledni izpeljavi tega, kar že vemo iz drugega dela. Filma je dejansko konec že na dveh tretjinah; že v tem hipu je jasno, da je nekdanji idealist dokončno zlomljen in da se mu je žena z otroki odtujila. Nato gledamo to še dolgo časa z vsemi detajli in ponovitvami. Tako je pretirano trda zvestoba tekstu pokazala na razliko v notranjih zakonitostih literarne in filmske strukture, ki je ni mogoče brez upoštevanja specifičnosti posameznih medijev prenašati iz enega v drugega. Vendar pa je tudi res, da je tridelnost — po krajih dogajanja Zapolje, Blatni dol, Laze — pogojena tudi s tremi stopnjami Idealistovega spora z danostjo: v prvem delu je Idealist izrazito borbeno razpoložen, v drugem se še bori, v tretjem pa je zlomljen, bolan in zapit, nesposoben nadaljnje borbe in le še opozarja na svoje prejšnje zasluge. V prvem delu je njegov glavni nasprotnik klerikalna duhovščina, v drugem splošna zaostalost, v tretjem pa liberalno malomeščanstvo. Cankar obračunava po vrsti tako s „frakom“ kot s „talarjem“ in Pretnar mu po istem vrstnem redu sledi, ko filmsko ilustrira Kačurjevo osamljeno borbo, v kateri išče Idealist povezavo s proletariatom v poskusu prosvetljevanja in ustanavljanja bralnega ter izobraževalnega društva. Gre za izrazito politično dejanje, za ustanavljanje stranke, in morda je tovrstna Kačurjeva dejavnost v filmu še premalo politično naglašena in zato tudi ostrina klerikalnih in liberalnih reakcij ni dovolj motivirana v odnosu do (utopično) socialističnih Kačurjevih prizadevanj. Vse ostaja bolj na nivoju protivljenja proti poskusom prosvetljevanja, ker je neuko ljudstvo pač laže eksploatirati. Cankarjeva politična misel pa je šla mnogo dlje in nam je danes popolnoma jasna in pregledna. Film je v „trdi“ zvestobi tekstu ostal nekoliko medel, ko bi se lahko izčistil in zaostril že ob nekoliko širše upoštevani Cankarjevi misli. Tako se film „Idealist“ nekritično obnaša tudi do samega lika Idealista, ko računa z identifikacijo gledalcev — toda ne moremo drugače, kot da danes gledamo na Kačurja z distanco treh četrtin stoletja in smo zato s filmom, ki hoče drugače, vseskozi v rahlem, vendar pa nekreativnem konfliktu. Idealizem, ki si razbije glavo, ker svoj idealizem zasleduje na način verskih zanesenjakov in mučencev, nam je nekoliko tuj in socialistične razredne tendence so se medtem uveljavile na drugačen, pa zmagovit način. Osamljeni predhodniki, kačurji, so bili nujno neuspešni in nujno tragični ter osamljeni predhodniki te borbe in nanje gledamo z dolžnim spoštovanjem, vendar pa tudi z distanco. Film, ki bi bil več kot želatinski odtis Cankarjevega teksta, bi moral to dimenzijo časovnega premika vgraditi. Brez tega ostaja „Idealist“ sicer korekten in za slovenske razmere filmsko nadpovprečen izdelek, vendar pa bolj dobra reprodukcija kot moderna kreacija. Pretnarjev režijski pristop, vseskozi na visokem profesionalnem nivoju, dosleden sam sebi in svoji šoli, klasičen, dovoljuje sicer občasno poziranje pred kamero, a ustvarja pretanjeno atmosfero, ki spremlja kot nadpoprečna kvaliteta večji, zlasti pa srednji del filma. Čeprav ima režiser za močnejšo stilizacijo vse pogoje, ekspresivno, nadrealistično ali karikirano le nakazuje in se drži v mejah varnega realizma. Hkrati pa dovoljuje glavnemu igralcu — zares imenitnemu Radku Poliču, ki nosi tri vogale celotnega igralskega deleža pri filmu — mestoma izrazito moderno igro. Izven ustaljenih „cankarjanskih“ klišejev. Dosledno disciplino pa zahteva od ostalih igralcev in njihovo raznorodnost dokaj enotno uglasi ter razvije celo galerijo enkratnih likov. Zanimiva sta oba osrednja ženska lika, čeprav nanju leti že zgoraj zapisana opomba o poziranju, ki je toliko bolj nepotrebno, ker obe glavni igralki Marjeta Gregoračeva in Milena Zupančičeva zares zaživita pred kamero, hkrati pa bi tudi znali vzdrževati potrebno distanco. Glasbo k filmu je napisal Bojan Adamič; gre za več kot soliden prispevek, morda je v njem za današnje pojmovanje le nekoliko preveč hrupnosti in vsiljive sugestibilnosti. Kot z ozirom na visoki nivo likovne umetnosti od slovenskega filma že pričakujemo, je tudi „Idealist“ po slikovni plati skoraj popoln izdelek, zlasti snemalsko (Mile de Gleria), po arhitekturnem okviru (Mirko Lipužič) in kostumih (Alenka Bartlova) ter maski (Berta Megličeva). Včasih zmoti le razlika v filmskem materialu med zunanjimi in notranjimi posnetki. Montaža pa ni, kot v Pretnarjevih Samorastnikih, pretežno narativna, marveč je z retrospektivami in iracionalnimi prizori tih Pretnarjev odstop od nekdaj v javni polemiki izraženih stališč. SANDI SITAR

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.