Podoba filmskega Cankarja
Vili Vuk, Večer, 7. 5. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Podoba filmskega Cankarja
POVESTI NA KLANCU IN MARTIN KAČUR STA DOBILI V SLOVENSKEM FILMU UČINKOVITO VIZUALIZACIJO
Cankarjeva književnost je bila dolga leta neke vrste bolečina slovenskega filma. Do nje je prihajalo najprej zato, ker je film kot nova umetnost povsod po svetu bolj ali manj uspešno usmerjal svoje odkrivajoče kamere h klasični in sodobni književnosti. Književnost je tako postala veliko ponujajoča osnova za filmsko pripoved, ker je ta s svojimi tehničnimi možnostmi razširila nekatere dimenzije literature. Do širjenja je seveda prihajalo le tam, kjer so filmski ustvarjalci znali poseči v globino književnosti, v vseh drugih primerih je film književnost tudi uničeval.
Jasno je, da je želja po ekranizaciji literarnih del bila prisotna tudi med slovenskimi filmskimi ustvarjalci, ki so doslej prenesli v filmsko podobo že nekaj leposlovja od Kersnika do Bena Zupančiča. Pri tem pa je ostajal ob strani Cankar, kar je spričo navade, da hodi film zajemat svojo snov h književnosti, povečevalo filmski dolg do Cankarja. Literarna zgodovina, ki je Cankarjevo leposlovje utemeljila na samem vrhu slovenske literarne ustvarjalnosti, je bila opomin slovenski filmski zgodovini, ki še pred leti ni premogla nobenega dela, nastalega po kakšnem Cankarjevem knjižnem besedilu. Različni filmski načrti pa so imeli na svojih seznamih tudi naslove Cankarjevih pripovednih tekstov, med njimi, na primer, dolga dolga leta Martina Kačurja, pred njim pa morebiti še kaj.
Toda Martin Kačur kljub napisanemu scenariju, ki je ležal v producentskih predalih deset let in več, ni bil prvi Cankarjev tekst, ki je razkril filmsko podobo Cankarja. Leta 1971 je doživel premiero Duletičev film Na klancu, hkrati s premiero pa se je ob ta film postavilo nekekšno slovesno vzdušje, ki je dokazovalo, da je filmske bolečine ob Cankarju vendarle konec. Duletičev filmski nastop s Cankarjem je bil zato svojevrstno pričakujoč umetniški dogodek, ki tiste čase tudi zares ni razočaral, pozneje se je pa po svojem pomenu še utrdil in v slovenski filmski zgodovini pokazal svojo veljavo.
Vojko Duletič, ki je prvi uprizoril Cankarjevo pripoved, je pravzaprav tudi prvi odprl pogled na težave, ki jih lahko Cankarjeva književnost povzroča filmskemu ustvarjalcu. Cankarjeva simbolno začrtana in nekam obredno izpeljana pripoved, ki je v celoti odvisna tudi od pristno poetične rabe jezika, je lahko za film precejšnja ovira. Kakovost Cankarjevega jezika namreč njegovo književnost žlahtno omejuje in jo zapira v izključno literarni krog, kjer je vse odvisno le od bralnega akta. Filmska upodobitev je sicer, preprosto rečeno, vizualno branje, toda film prinaša s svojimi umetniškimi zakonitostmi književnosti dodatne ali celo povsem samostojne pomene. Z drugimi besedami: ob filmu Na klancu je bila skoraj v celoti gledalska pozornost namenjena ugotavljanju - to je Cankar, to ni Cankar.
V takem ugotavljanju je precej krivice, ker je pri tem prezrto tisto umetniško dejanje, ki se mu reče film. Namreč: če gre na primer za Cankarjeve povesti Na klancu. Film Na klancu je vendarle dokazal Duletičevo sposobnost za prodor do bistva izpovedi, ki ga je izoblikoval v povesti Na klancu Cankar. Film zato seveda ni Cankar, temveč sta v njem v celoti prisotni Duletičeva uprizoritvena zamisel in misel, kako s samostojnim filmskim izrazom preoblikovati Cankarjevo idejno osnovo.
V jubilejnem Cankarjevem letu smo se v glavnem po naključju srečali z naslednjim filmom po Cankarjevi književnosti. V Pretnarjevem filmu Idealist namreč končno nastopa tudi tisti Martin Kačur, ki je desetletje in več čakal na svojo filmsko upodobitev in ki je potemtakem pred mnogimi leti seveda napovedal prvi filmski stik s Cankarjevo prozo. Ker ga je prehitel film Na klancu, se zdi zdaj kar prav, da je njegov nastanek segel v leto, ko slavimo 100-letnico pisateljevega rojstva.
Film Idealist je namreč pomembno umetniško dejanje, ki se bo trajno zapisalo v slovensko filmsko zgodovino, kjer bo letnica njegovega nastanka tudi trajno zadrževala sloves jubileja.
Idealist je pravzaprav pokazal razločke v Cankarjevi literaturi, če mislimo pri tem na film Na klancu in če seveda vztrajamo, da se je ob filmu sploh treba spraševati po Cankarju. Rekli smo že, da tovrstno vprašanje ni bistveno, če pa je že tu, se ob njem pokaže bistven razloček med dvema filmskima predlogama, to pomeni, med povestima Na klancu in Martin Kačur. Pred leti je film Na klancu pomenil velik uspeh, zdaj, ko je pred nami Idealist, nastaja mnenje, da je to delo - Idealist torej uspešnejše. Res je, da je Idealist filmsko bolj tradicionalen, zato tudi bolj gledljiv in širše odmeven, medtem ko je Na klancu po govorici dvignjen, simbolen in estetizirajoč. Čeprav gre pri tem v prvi vrsti za razločke v ustvarjanju filmskih avtorjev, za posebnosti pri Duletiču in za posebnosti pri Pretnarju, se vendarle kaže v tej razliki tudi dvojna značilnost Cankarjevega pripovedništva: v povesti Na klancu je Francka simbolno postavljena v dogajanje, ki ga prepleta druga mreža simbolov, Martin Kačur pa je v središču konkretnosti, kjer ima sicer vse še svoj drugi pomen, vendar se zgodba dogaja znotraj jasnih okvirov. Martin Kačur je tudi poln dialogov, ki sta jih scenarista Vitomil Zupan in Igor Pretnar lahko neposredno prenesla v film in se s tem izognila dobršnemu delu težave — namreč pisanju povsem izvirnih dialogov. Povesti Na klancu je pripoved bolj ponotranjena in zato toliko bolj zapletena za jasen in gledalsko znosen prenos na filmsko platno.
Seveda bi bilo nespametno trditi, da je imel morebiti Pretnar pri Kačurju dosti manj napornega dela kot Duletič pri Francki. Očitek te vrste bi bil umesten le v primeru, če bi se bila Kačurjeva poanta izgubila v filmskem toku, tako da bi bil film Idealist izpovedno nem. To se ni zgodilo, kot se to ni zgodilo že ob Duletičevem filmu Na klancu. V obeh primerih je film dokazal, da je tudi ob Cankarjevi prozi sposoben umetniško preoblikovati literarni svet v povsem nove slikovne razsežnosti, ki prinašajo s seboj prenovljene variante vedno novih in živih Cankarjevih izpovedi in misli.
VILI VUK
Arnold Tovornik kot blatnodolski župnik v filmu Idealist
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Archival material identifier
- 1976-05-01-10_799-07