Brez ustvarjalnega loka
Lojze Smasek, Večer, 5. 5. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Brez ustvarjalnega loka
PO 21. JUGOSLOVANSKIH GLEDALIŠKIH IGRAH V NOVEM SADU
Dober teden nas že loči od konca letošnjih, 21. jugoslovanskih gledaliških iger v Novem Sadu, ki jih je Večer sproti komentiral, sedaj pa počakal na odmeve, sklepne besede razmišljanja z raznih koncev naše domovine po igrah, po odkritju njihove ustvarjalne celostne podobe, po razdelitvi nagrad. In ti komentarji so večinoma dokaj jasen in otipljiv dokaz ne najbolj prepričljivo skritega navijaštva za barve lokalne gledališke dejavnosti.
Razmišljevalec o smislu oziroma nesmislu letošnjega Sterijinega pozorja, delujoč v okolju, ki letos ni imelo svojega predstavnika na tem tekmovalnem pregledu najboljših jugoslovanskih gledaliških predstav, ustvarjenih na podlagi izvirnih domačih dramskih besedil, je, na primer, očital 21. jugoslovanskim gledališkim igram, da sta med šestimi prikazanimi predstavami letošnjega Sterijinega pozorja samo ena ali dve zadovoljili resnejše kriterije. Večina ostalih pripada sivi povprečnosti, ali pa je celo pod njo. In ker je težko verjeti, da v naših gledališčih ni bilo mogoče najti pol ducata solidnih predstav (samo v moji republiki obstajata dve taki), moramo podvomiti o Žigonovi selekciji. Njena osnovna karakteristika je nedoslednost in kompromisarstvo."
Res je, o vsem je mogoče dvomiti, torej tudi o Žigonovem izboru del za letošnje Sterijino pozorje, predvsem o njegovi sposobnosti, ustvariti iz šestih izbranih predstav novo predstavo, kreacijo, ki govori o našem gledališču, o naši dramatiki in o našem času, ki ga živimo. Ni pa niti najmanj prepričljivo, če so očitki posplošeni in nedokazani, če se komentator ne potrudi, da bi pokazal, kje sta selektorjeva nedoslednost in kompromisarstvo, in pred tem še govori o dveh predstavah iz svoje republike, ki nista bili izvedeni na Sterijinem pozorju, čeprav sta, po njegovem mnenju, mnogo boljši od večine tam predstavljenih.
Primerneje bi bilo, če bi svoje očitke podprl s konkretnostmi, z naslovi teh dveh predstav, z imeni gledališč, ki sta ju izvedli, seveda tudi z naslovi na Sterijino pozorje nepovabljenih, vendar odličnih predstav iz drugih republik in pokrajin, z oprijemljivim razgaljanjem selektorske nedoslednosti... Razglašanje Simovićevega Čudeža v Šarganu, ki da nosi v sebi precej čudne ideje, pa bi moral vsaj toliko podpreti, da bi se lahko prepričali o čudnosti teh idej. In tega ni storil.
Podobno pristranska, čeprav na mnogo višji ravni je bila razprava nekaj uglednih beograjskih gledaliških strokovnjakov na televiziji. Ti so se v glavnem ukvarjali z vprašanjem, zakaj ni ocenjevalna komisija 21. jugoslovanskih gledaliških iger podelila nagrade za najboljše dramsko besedilo, ko pa so vendar bili na razpolago štirje izvirni sodobni teksti". Trdili so, da bi bilo treba preprosto izbrati najboljši tekst med tekmujočimi štirimi dramami, "objektivno" omenjali dva naslova, na prvem mestu Jovanovićev Tumor (SLG Celje), potem pa Simovićev Čudež (Atelje 212, Beograd), dobro zavedajoč se, da je vsem vpeljanim jasno, da je Tumor zanimiv bolj kot predstava in manj kot tekst in da potem ostane kot kandidat za nagrado samo Čudež, ki ga uprizoritev ni tako zelo dograjevala, kot je bilo to s Tumorjem.
V bistvu pa noben tekst ni nosil v sebi tistega minimuma navdušujočega, ki bi se iz njega lahko porodila upravičenost do nagrade. Najmanj slabemu med slabimi dodeliti priznanje za najboljši tekst pa bi pomenilo le nekoliko preširoko uveljavljanje relativnosti tudi na tem področju. Tako nagrajeni tekst bi namreč v primerjavi z drugače za najboljše proglašenimi kategorijami, kot so režija, igra, scena (ko je bilo upravičenih kandidatov za vsako nagrado že kar precej), imel absolutno privilegirano vlogo. Kot najmanj ponesrečen bi se postavljal ob bok dejansko najbolj posrečenim.
Pomisleke je bilo torej slišati predvsem glede nepodeljene nagrade za tekst in pa zaradi selektorjevega izbora. Niso prišli samo iz že omenjenih virov, temveč še iz številnih drugih. Pobude in vzroki so bili seveda nadvse različni. Segali so od zamerljivosti čez taktizerstvo in navijaštvo do resnične prizadetosti in prizadevanja za kolikor tolikšno objektivizacijo problema (seveda z zelo opazno manjšinskim deležem zadnje dejavnosti).
Če smo si glede teksta (glede nesmisla nagrajevanja še najbolj sprejemljivega med nesprejemljivim) na jasnem, nam ostane še selekcija in to ne toliko kot izbor šestih samostojno najboljših predstav iz vsega jugoslovanskega gledališkega prostora, temveč kot niz prireditev z določenim ali problemskim ali žanrskim ali teatralnim skupnim imenovalcem oziroma vsaj vse predstave povezujočim lokom. Stevo Žigon je pripeljal na pozorje Sterijino Zenitev in možitev, Leskovčeva Dva bregova, Čašulov Kakor vam drago, Simovićev Čudež v Šarganu, Jovanovičevo igro Igrajte tumor v glavi..., Ivanovićev Zvonec za našega profesorja in s tem omogočil publiki srečanje s tremi dokaj uspešnimi teatrsko kompleksnimi predstavami (Zenitev, Tumor, Čudež), še z eno režijsko posrečeno uprizoritvijo (Kakor vam drago) in z dvema nenujnostima (Dvema bregovoma ter Zvoncem).
Kot celota pa Žigonov izbor nekoliko šepa, ni celota, ni nova kreacija. Zvonec je podoben Čudežu (vse se dogaja v zanikrni krčmi, tako tu kot tam ljudje s tako imenovanega dna itd., samo da je Simovićevo delo dramaturško boljše kot Ivanovićev poskus). Manjka rdeča nit, dramatična hrbtenica uprizoritve, imenovane Sterijino pozorje. Vendar pa je tudi temu in takemu izboru uspelo predstaviti naša gledališka prizadevanja kot afirmacijo sodobnega gledališkega izraza, kot odrsko dogajanje, ki enakopravno nastaja ob odrskem tekstu, ki torej ni samo omogočanje literature na odru, za kar se še vedno zavzemajo nekateri naši gledališki teoretiki.
Da je dobil Mijač nagrado za režijo, Marenić za sceno, Bulatovićeva in Želi za igro v Zenitvi in možitvi, ta pa še nagrado za najboljšo celoto se je zdelo v redu večini komentatorjev. Tudi izredna nagrada za režijo Ljubiši Ristiću za Tumor je naletela na mnogo razumevajočega odobravanja. Priznanja za vlogo in za kostume prav tako niso nikogar posebej vznejevoljila. Le nenagrajeni tekst in izbor predstav, ki je "pozabil" na določena okolja, sta razburila prizadete, nekatere pripravila celo do zahtev, da je treba 21. Sterijino pozorje čimprej pozabiti.
Le zakaj? Tudi če bi bilo popolnoma zavoženo (toda to razmišljanje nas ni pripeljalo do takega sklepa), bi si ga morali dobro zapomniti, da ne bi tudi v prihodnje ponavljali letošnjih napak.
LOJZE SMASEK
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Nagrade Dramatika
- People
- Ante Mijač Ljubiša Ristić Dušan Jovanović Dušan Kovačević Kole Čašule Stevo Žigon Ljubomir Simović
- Producers
- SLG Celje
- Archival material identifier
- 1976-05-01-10_799-11