Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

O gledališkem delu v Cerknem

Tanja Premk, Dnevnik, 17. 5. 1976

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
O gledališkem delu v Cerknem M. Gregorčič ali o poti Poldeta Dežmana Kdorkoli bi se že odločil pisati o življenju v Cerknem, o gledališkem delu v tem kraju, bi se mu najbrž godilo tako kot meni — pričel bi pisati o Poldetu Dežmanu. Ne samo o današnjem, ker on je eden tistih ljudi, ki so razprostrti nad čas. Zanj zgodovine ni, ampak je živ odnos — ljubezni — življenje. Ko se vrača v Cerkno, kot da sledi samoumevni usodnosti v sebi, se ne vrača k spominom režiserja in igralca v kulturni skupini 9. korpusa, ampak z enako odprtostjo, trdnostjo in poštenostjo kot pred 30 leti režira Borove Raztrgance (niso doživeli premiere, ker so Nemci napadli Cerkno in tudi požgali v treh mesecih zgrajeno gledališče) Postavi Kralja na Betajnovi, živo in polno, med ljudmi — Kontorja in Maksa kot človeka, ki bojujeta boj za vse večne čase. Nikakršne sentimentalnosti ni v tem človeku in njegovem odnosu do ustvarjalnosti. Zdi se mi, da svoje delo opravlja kot dober, trden slovenski kmet. Nikjer se ne izmakne odnosu do zemlje, ali če bo rodila, sam ne ve. Strog je do sebe in do drugih, a samo zavoljo spoštovanja do dela. In delo zahteva svoj čas, delo ima strogo določene zakonitosti. Tako kot rojstvo. Vse mora biti izpolnjeno, vsaka posameznost. Totalen odnos, kakršen je kmetov do zemlje, kakršen je odnos tega človeka, Poldeta Dežmana, je morda za ljudi, ki so otopeli v vsakdanjem prilagajanju, nenavaden, a čeprav ne živijo več kot tedaj pred leti, ko so bila njemu in vsakemu partizanu odprta vrata, vendarle odmeva v njih. S svojim odnosom do vsakega koraka, besede ali dejanja iz tistih časov oživlja tudi njihov spomin. Potrkaš na vrata in mati ti da kavo in kruh iz ljubezni, ker si prestopil njen prag in te pokriža in reče: Srečno hodi, tovariš! Polde, pa je še danes tak. In fantje in dekleta, ki so se zbrali okoli njega, so sicer iz drugega sveta, spontani in odprti in navdušeni. Eni bolj, drugi manj nadarjeni, vendar vsi najdejo živ odnos do svojega dela. Potrpežljivi so in čeprav čez dan delajo po službah, so zvečer pripravljeni ponavljati prizor, kolikorkrat pač režiser zahteva. Kjer jim beseda, kretnja, odnos ne zaživi, pustijo belo liso. Ne ponudijo ti klišeja, ne gledališkega, ne človeškega. Neobremenjeni so. Zdi se, da imajo sposobnost otrok, da igrajo, sprejemajo igro in vendar igrajo vsakokrat scela, na novo, z veseljem, z življenjsko silo vsega mladegá. Vzrok in upravičenost uprizoritve se premakne v njih same. In šele tako lahko deluje naprej na ljudi. Taki so Raztrganci, tak je Kralj na Betajnovi. Nikakršnih vprašanj ni več, ali je besedilo živo, aktualno, ali so konflikti, psihologija sprejemljiva za današnjega človeka, nobenih težkih misli o modernizaciji repertoarja, kakršne se nam postavljajo pri profesionalnih gledališčih. Samo odnos je, naš in tistih na odru, ki ga zdržijo v celoti. In zato, ker so naši predniki, znani (npr. Prešeren, pa impresionalisti;) in neznani (naša ljudska pesem npr.) človeški donos zdržali, mi še živimo. S tem, ko se izmikamo temu človeškemu odnosu, njegovi tragiki, dejansko jemljemo možnost, zrak svojim potomcem. In zato je vsak ustvarjalec za nas velikega pomena. TANJA PREMK

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1976-05-11-18_799-10
Report a problem to oder@slogi.si.