Od gledalcev želimo aktivno sodelovanje
D.I., Mladina, 12. 9. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Ljubljanska Drama v sezoni 1964-65
OD GLEDALCEV ŽELIMO AKTIVNO SODELOVANJE“
Smo pred novo gledališko sezono. Gledališča so razsvetlila svoje odre (zaenkrat samo za vaje), razpisujejo se prvi abonmaji. Kaj bomo v prihodnjih devetih, desetih mesecih videli v Drami, našem osrednjem gledališču? Okvirni repertoarni načrt je razdeljen kot lani po umetniški in vsebinski pomembnosti in po tematiki na Veliki oder, Komorni oder in Oder komedija.
Na Velikem odru so v načrtu: drama J. P. Sartra »Hudič in ljubi bog« v prevodu Drage Ahačič, v istem večeru dvoje antičnih del - Evripida »Bakhe« v prevodu Antona Sovreta in Aristofana »Zborovalke« v prevodu prof. Tavčarja; Shakespearov »Timon Atenski« v Borovem prevodu; Jeana Racina »Phaedra« v prevodu pesnika Jožeta Udoviča; Arthura Adamova drama »Pomlad 71« prevedel jo je Ciril Kosmač, in Miroslava Krleže »Vrnitev Filipa Latinovicza«, ki sta jo za oder priredila Jara Ribnikar in Zvonimir Gluščević, prevedel pa Josip Vidmar. Za Komorni oder so v okvirnem načrtu naslednja dela: Arnold Wesker »Korenine« (prevedla Maila Golobova), Arthur Miller »Po padcu« (After the Fall) v prevodu prof. Janka Modra, Eugena Ionesco »Kralj umira« (prevedel Janez Negro) in Bratko Kreft »Velika puntarija«. V okviru Odra komedija so predvidena naslednja dela: »Primorske zdrahe« Carla Goldonija in Mirka Rupla, »Birokrati« Silvana Ambrogija (prevod Niko Košir), »Veliko uho« Pierra Aristida Breala (prev. Ciril Kosmač) in »Photo finish« Petra Ustinova (prev. Maila Golob). Poleg navedenih del bodo letos uvrstili v program tri slovenske novitete: komedijo Mire Miheličeve »Anton na gori«, farso Mirka Zupančiča »Dolina neštetih radosti« in dramo Petra Božiča »Brata«.
O repertoarju smo povprašali moža, ki je z repertoarjem »na žalost« (tako sam pravi) najbolje seznanjen.
- Katera je bila glavna smer, ki je vodstvo Drame SNG vodila pri sestavljanju repertoarja?
- V letošnji program smo vključili tako klasična kot sodobno filozofska, tako eksperimentalna kot realistično izpovedna dela. Po tej poti stremimo k aktivni podobi teatra. (Zbirali smo tista dela, ki s svojo izpovednostjo, moralno problematiko in idejno težo odgovarjajo na gledalčeva eksistenčna in moralna vprašanja.)
- Kakšno je vaše mnenje o slovenskih originalnih dramah, oziroma, kako jih boste vključevali v dramski repertoar, če bodo še nastajale?
- Ker je to slovensko narodno gledališče, mora biti njegova skrb posvečena slovenski dramatiki. Seveda je ta, odvisna od pisateljske moči ne glede na težave bomo uprizarjali slovenske drame.
- Ali bo kaj sprememb v igralskem zboru?
- Novih igralcev ni.
- Ali so v načrtu pomembnejša gostovanja?
Pripravljamo več gostovanj, poleg jugoslovanskih in slovenskih tudi gostovanje v inozemstvu. Smatramo, da so ta gostovanja izredno pomemben del udejstvovanja SNG, ker je na tak način bolj mogoče izmeriti učinek gledališča kot doma.
Povprašali smo tudi o prvi letošnji premieri drami Arthura Adamova »Pomlad 71«. Direktor SNG je takole odgovoril:
- Povem lahko samo to, da predstavo režira Bojan Stupica in da v delu nastopa celoten ansambel. Motivno je delo naslonjeno na pariško komuno leta 1871. Ni pa to zgodovinska drama, tem manj agitka, le skozi usodo malih ljudi s ceste zaslutimo ves historični obris tedanjih dogodkov.
Kaj si v letošnji sezoni najbolj želite od gledalcev, od kritikov?
Ni gledališča brez gledalcev in brez kritike. Želimo aktivno sodelovanje takšno sodelovanje, ki dopolnjuje skupne interese in skupne zahteve. Od kritike pričakujemo jasnost, ostrost in načelnost.
IV. festival študentskih gledališč
Jutri zvečer bo s predstavo študentske gledališke skupine Theatre 45 iz Pariza končan IV. mednarodni festival študentskih gledališč, ki je letos že tretjič v Zagrebu.
Na festivalu sodeluje dvajset študentskih skupin iz dvanajstih držav, med temi tudi dve študentski gledališči iz naše države.
Študentje z berlinske univerze gostujejo v Zagrebu z »Zgodbo o starem vdovcu«, študentje iz Bratislave z delom Jevgenija Švarca »Šarkan«, Brno nastopa z večerom pantomime »Ljudje okrog Davida«, nemška skupina iz Erlangena nastopa s »Padovankami«, študentje iz Leidena z dramo »Svečnik«, Irci pa s »Stenico« Majakovskega in »Smešno predstavo«, katere avtorji so člani ansambla. Krakowski študentje nastopajo v Zagrebu z dvema deloma in sicer igrajo »Poljski adaggio« ter »Stare legende«. Študentje iz Manchestra nastopajo z gledališkim komadom »Prihodnjič ti bom jaz pel«, Theatro dei 172 iz Palerma pa s »Peščeno škatlo« in »Smrt Bessie Smith«. Nadalje nastopajo v Zagrebu še študentje s parmske univerze s predstavo »Kralj Ubu«, Theatre 45 iz Pariza z »Lekcijo« in »Krvnikovo ženo«, švedski študentje z »Dušikoni«, Nemci z »Zgodbo iz živalskega vrta«. Beograjčani uprizarjajo »Balado«, Zagrebčani pa »Komedijo 5, komedijo 6«, katere avtor je Nikola Na- lješković.
HENRIK IV.
Kraljevska kronika dram se nadaljuje z obema deloma Henrika IV., ki sta sicer s formalnega stališča napisana vsak zase kot samostojna dramska pripoved, neločljivo pa ju povezuje vodilna Shakespearova misel, s katero se razvija osnovna dilema Henrika IV. Kaos v državi je treba odpraviti, toda način, ki si ga je Bolingbroke izbral, žali božanski zakon kraljevstva. Temu povsem metafizičnemu aspektu Henrikove vesti se pridružuje tudi zavestna analiza dvojnosti lastnih motivov in čedalje bolj upravičena bojazen, da se bodo bivši zavezniki obrnili proti njemu. Občutek krivde in slabe vesti skuša pregnati s sanjarjenjem o križarskem pohodu na Jeruzalem, s katerim bi vsaj začasno odvrnil pozornost od domačih problemov. Zarota zoper njegovo krono pa je že v teku in Henrik postopoma izgublja zaupanje vase, njegovega pravičnega smotra ni več, njegove politične odločitve pa se izkažejo kot šibke in nestvarne. Iz tega notranjega boja izide kot hladen, izgubljen človek brez življenjskega zanosa, bolan na duhu in telesu, izdajalec svoje mladosti. Njegova bolezen simbolično odraža resnično stanje dežele, njegov osebni obup pa je še povečan zaradi odtujitve njegovega, starejšega sina. Princ Hal je namreč zapustil mrzlo vzdušje dvora in šel iskat človeške topline in prijateljstva zunaj dvorskega obzidja. Simpatična druščina Falstaffa in njegove mafije daje mlademu princu priložnost spoznavati življenje v vsej njegovi polnosti in s pridom nadomešča očetovo pasivno vzgojo. Halova zveza s Falstaffom izraža globoko potrebo mladega princa po spoznavanju tistih skrivnosti življenja, ki so za pravično in urejeno vladanje nujno potrebne in ki preizkušajo srce in um bodočega vladarja. Poosebljeni grešnik Falstaff uteleša vse možne aspekte niče- yosti; ta veteran samopašnih strasti, zvodnik, pohotnik, lažnik, pijanec, ropar, bahač in strahopetec igra v vzgoji mladega princa nenavadno pomembno vlogo s tem, da ga z vso močjo svoje bizarne osebnosti preizkuša v njegovi trdnosti in plemenitosti. Osnova tega odnosa je v bistvu krščanska morala vzgoje. Falstaff je kot Mefisto, je poosebljena skušnjava, Hal pa je tisti, ki se spusti v vrvež cest in krčem, spozna in se odreče skušnjavi ter končno vrne v kraljevsko palačo sijajno opremljen za nalogo, ki ga čaka. On, ki je v imenu čistega vladarskega ideala zavrnil kaotične zakone Falstaffove druščine, se bo znal upreti tudi samozavestnemu, širokogrudnemu, srčnemu Hotspuru. Hotspur je podoba tiste divje, neobrzdane sle angleškega plemstva, ki z neprestanim nezadovoljstvom rovari zoper centralno kraljevsko oblast. Hotspur je častna zvezda neukročene divjine, velika osebnost, ki si z lahkoto osvaja simpatije, vendar pa njegovo junaštvo nima ne pravega smisla ne cilja. Ko si s Halom končno pogledata iz oči v oči na bojnem polju, mora umreti Hotspur.
V drugem delu Henrika IV se čudovito organizirana dramska zgradba manifestira v vznemirljivih analizah značajev in skoroda filozofskih razmišljanjih o moči in odgovornosti vladarja. Drama se več ali manj osvobaja zgodovinske teze in postaja drama značajev, drama posameznih slojev družbe, ljudska igra v najboljšem pomenu besede. Henrik IV in njegov bivši zaveznik Northumberland sta bolna, Falstaff je star in utrujen. Na politični sceni se snuje nova zarota zoper kraljevsko oblast, ki jo to pot v imenu vere vodi yorški nadškof.
Medtem ko obe strani po od vojnih pohodov opustošeni deželi nabirata pristaše in se pripravljata za končni spopad, pa se v senci tega dogajanja nadaljuje politična in življenjska šola princa Hala. Sedaj se v družbi Falstaffa in Poinsa vrača k senčnim stranem svoje naravi in raziskuje svoj »izlet v pekel« z naraščajočo objektivnostjo. Spoznanje, da za vsem tem navidezno šegavim veseljaštvom, brezbrižnostjo in nebrzdanim uživanjem življenja tiči v bistvu goljufija, kraja, laž, nečimrnost in izprijenost kot nasprotje tistih osnovnih in dragocenih zakonov, ki družijo ljudi v skupnost, nujno prisili mladega princa, da zavrne in odkloni neodgovornost. Ob smrtni postelji svojega očeta sprejme iz njegovih rok krono kot živo opozorilo odgovornosti, resnosti in možatosti z edinim ciljem, znova združiti deželo in restavrirati red, mir in blaginjo.
Nenadkriljivo bogatstvo Shakespearovega sveta, ki se v Henriku IV razbohoti v kompleksno simfonijo življenjskega tkiva, v buren utrip strasti, v prekipevajočo pesem ulic, beznic, vojaških jarkov, v vrtoglav svet vojne in političnih interesov, v intimno izpoved človeške stiske, vesti in upanja, v kri, meso in sol življenja, je skušal režiser Peter Hall ujeti in podati v adekvatno veličastni, grandiozno spektakularni odrski podobi. V tem do konca domišljenem, na velikanskih vizuelnih in akustičnih kontrastih grajenem velespektaklu ni manjkalo posrečeno izbranih svetlobnih in zvočnih efektov, originalnih in domiselnih mizanscenskih rešitev in igralsko dovršenih kreacij. Temperamentni in dinamični prizori vojnega vrveža, okusno izpeljani dvoboji, razuzdana Falstaffovska pijančevanja, groteskno komična novacenja, prizori judske bede in veličine, vse to se je v nezadržnem in osupljivo prevzemajočem ritmu gibalo na prizorišču in se v gledalčevi zavesti odražalo kot neponovljivo doživetje Shakespearovega duha. Trušč vojne, dranje resničnih vozov, streljanje, dim, mule, konji, efektna obešanja, monumentalni prizori tišine, dramatično razgibani monologi, smeh komičnih prizorov, vse to je bilo suvereno, a z veliko mero takta servirano avditoriju in je v vzdušju resničnega gledališča možato dikcijo in robustno sceno John Burya uspešno dočaralo ambient elizabetinske dobe.
Družbeno angažirane poante tej dovršeno podani življenjski stihiji seveda nisem mogel zaslediti. Nečrtan tekst je sugeriral kvečjemu čisto gledališko vizijo v ničemer okrnjenega Shakespeara.
Iz vrste nepozabnih, modernih igralskih kreacij so mi najbolj ostali v spominu Eric Porter (Henrik IV), Ian Holm (princ Hal), David Waller (Shalow) in Henry Knowles kot Rumour.
Hugh Griffith kot sir John Falstaff je bil na trenutke sijajen, potem zopet povprečen tolmač legendarnega junaka. Kljub določenim rutinerskim prijemom pa je njegov nastop redno vnašal svežino in razgibano razpoloženje v avditorij. Z izjemo nekaterih, relativno statično zrežiranih monologov na špici rampe se je sicer izredno kočljiva figura John Falstaffa povsem neprisiljeno in organsko vključila v kontekst obeh večerov.
Dopisujte v Mladino
D.I.
This article has not been reviewed yet.
- People
- Janez Negro William Shakespeare Jože Udovič Josip Vidmar Carlo Goldoni Miroslav Krleža Mirko Zupančič Anton Sovre Maila Golob Janko Moder Ciril Kosmač Jevgenij Švarc Mira Mihelič Peter Božič Eugène Ionesco Draga Ahačič Arthur Miller Evripid Niko Košir Jean Racine Mirko Rupel Aristofanes Jean-Paul Sartre Peter Ustinov Bojan Stupica Bratko Kreft Silvano Ambrogi Vladimir Vladimirovič Majakovski Arthur Adamov Arnold Wesker Pierre Aristide Bréal
- Producers
- Drama SNG Maribor
- Archival material identifier
- 1964-09-2701-2800_2833-2834