Charlie Chaplin: „Moja avtobiografija"
Božidar Pahor, Delo, 9. 10. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Med knjigami
Charlie Chaplin: „Moja avtobiografija"
OD NAŠEGA STALNEGA DOPISNIKA
Prvega oktobra je izšla Chaplinova avtobiografija pod skromnim naslovom »Moja avtobiografija« na 545 straneh. Naslov bi bil lahko še bolj prozaičen in vsakdanji in vendar bi delo vzbudilo prav tolikšno pozornost, kot jo je. V njem je Chaplin opisal svoje življenje »s svojimi besedami«. Njegovo življenje pa je nerazdružljivo povezano z njegovo umetnostjo, ki je prav tako dostopna Evropcu kot Azijcu, Američanu kot Afričanu.
Charliejeva življenjska zgodba je precej dobro znana: rasel je v veliki revščini v Kenningtonu, londonskem predmestju, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in se povzpel do slave in bogastva v Hollywoodu na drugi strani sveta. Njegov vzpon je bil meteoričen, posebno še ker Charlie ni imel nobenih šol. Nasprotno, moral se je spretno izogibati šolskemu nadzorniku, da si je lahko služil kruh. Družinske razmere so bile obupne, oče pijanec, mati nekaj časa duševno bolna:
»Ko sem prišel do Pownall Terrace, me je pri vratih ustavilo nekaj sosednjih otrok.«
»Tvoja mati je znorela,« je dejalo majhno dekle. Besede so me zaskelele kot zaušnica. »Kaj praviš?« sem zamomljal.
»Res je,« se je oglasil drugi. »Na vsa vrata je trkala in dajala koščke premoga, češ da so to darila za rojstni dan otrok.«
Mati je takrat govorila, da išče Charliejevega brata Sydneyja, ki je njo in dva sinova rešil iz ubožnice. Ko pa je odšel na morje in zbolel, se je položaj spet poslabšal. Zato ni čudno, če je moral Charlie delati vse: bil je paž, steklopihač, vajenec v tiskarni, plesalec in plesni učitelj in še marsikaj drugega. Predvsem pa je bil igralec. In mislec. Vsi njegovi mladostni doživljaji, na katerih sloni njegova umetnost, so bili gradivo, ki ga je predelal in obogatil s svojim genijem. Ko je bil vajenec v Strakerjevi tiskarni, je potiskal papir v tiskarski stroj z visoke ploščadi. »Stroj se je začel obračati, škripati in godrnjati. Mislil sem, da me bo požrl.« Tukaj je zametek »Modernih časov«, v katerem stroj res »požre« Charlieja, medtem ko gledalcem silijo solze v oči od smeha. Koliko vajencev in delavcev je doživelo isti občutek, a samo Charlie je znal doživetje povzdigniti na raven obtožbe brezosebnega sistema, ne da bi se moral zato odpovedati smehu.
Charlie ni samo vzel iz dokumentov o Donnerjevi ekspediciji tragične zgodbe o kanibalizmu, ampak jo je »prepesnil« v »Lov za zlatom«. Lakota megli njegovemu nasprotniku pogled, da vidi v Charlieju velikansko kokoš. Lakota prisili Charlieja, da s tekom pospravi star čevelj.
Toda umetnost, ki je to snov preoblikovala, ni padla Charlieju z neba. Moral je razmišljati, iskati, prenašati zgodbo v svet svoje umetnosti in medija, da je zaživela in se kljub svoji grozljivosti raztreščila v »salve smeha«, kakor so v tistih in poznejših časih plakati oznanjali dobre in slabe komedije.
Štirinajst let Chaplinove filmske kariere je film molčal in je neomejeno vladala mimika — univerzalni jezik. V tistem času je Chaplin posnel 74 filmov — 35 leta 1914, 12 leta 1915, 10 leta 1916 in nato čedalje manj. Toda poznejši filmi so bili daljši in še boljši: »Moderni časi«, »Luči velemesta«, »Veliki diktator«, v katerem se je posmehoval Hitlerju, do jedke satire »Gospod Verdoux« in do labodjega speva »Odrske luči«.
In vendar je bilo že vse strnjeno v njegovi bedni mladosti v londonskem predmestju, ki je bila sicer težka, a za Charlieja ne zmeraj obupna in brez radosti. Mali Charlie je imel v sebi dosti življenjske prožnosti, da ga življenje ni spremenilo ne v podrtijo ne v zločinca. To ni predmestni lopov, ampak potepuh z rožo v roki, ki ostro opazuje svojo okolico in ljudi in vse presnavlja in prilagaja svojemu geniju. Davno preden je Roosevelt skoval izraz »navadni človek«, je Charlie postal simbol tega navadnega človeka, ki prejema brce z leve in desne, ki je nebogljen kot dojenček, a vendar trdoživ kot življenje samo, ki se mu tresejo široke mahedrave hlače od strahu, ko se sreča z orjaškimi »hudobneži«, a jih vendar premaga po brezkončni vrsti zapletov in smešnih doživljajev, ki ostane čistega srca in nežen, čeprav je vse okoli njega sprijeno, ki ni naiven, čeprav je nedolžen, in ne neumen, čeprav se mu vse krohota. In ta mali človek, ki si je nadel brčice morda zato, da bi bil videti starejši in bolj dostojanstven, je znal nedosegljivo spretno sukati najnevarnejše orožje, ki je dostopno človeku: smeh in posmeh. »Veliki diktator« je gotovo bolj razbesnel Hitlerja kot vsa druga propaganda proti njemu. »Moderni časi« so v filmski umetnosti najsilnejša obtožba kapitalizma. In »Gospod Verdoux«? Ko stoji Charlie v vlogi gospoda Verdouxa, ki je v svojem privatnem krematoriju na vrtu, posejanem z rožami, sežgal nekaj bogatih, brezdelnih vdov, se sodnik zadere nanj: »Poglejte pošast v človeški podobi!« Gospod Verdoux se ozre okrog sebe, da bi videl, kje je ta pošast v človeški podobi. In se mu posveti. In potem sledi obtožba: Jaz da sem pošast v človeški podobi, ker sem sežgal nekaj brezdelnih, bogatih žensk? Kaj pa tisti, ki so milijone pognali v smrt? Kaj so oni? Ne, Chaplin se ne boji propagande, kakor se je ni bal Brecht. Toda ta propaganda je tudi del njegove umetnosti kot so njegove brčice in vsak njegov gib. Njegov namen je bil ovekovečiti in razumeti tisto osebnost, ki ji pravimo »navadni človek«. In ne samo ovekovečiti, ne samo razumeti, ampak tudi boriti se za njegovo dostojanstvo, za človeško dostojanstvo nas vseh.
Prvi dve tretjini njegove avtobiografije sta najbolj zanimivi. Zadnja tretjina govori o njegovi svetovni slavi in srečanjih s Churchillom, Gandijem, Nehrujem, Einsteinom, Hruščovom in drugimi svetovnimi osebnostmi. Nekdanji pobalin iz Kenningtona je postal slaven po vsem svetu in kdo mu more zameriti, če se včasih malo posonči v slavi velikih. Toda bralcu in gledalcu bo ostal v spominu kot mali Charlie v posvedranih čevljih, mahedravih hlačah, z melono na glavi in rožo v roki in s palico, ki naj bi mu dajala gosposki videz. Vsa ta preobleka je tako patetično prozorna, nikogar ne premoti. Charlie tudi ni nikoli imel namena koga premotiti. Obleka je kot so njegove brčice in vsak njegov gib. Njegov namen je bil ovekovečiti in razumeti tisto osebnost, ki ji pravimo »navadni človek«. In ne samo ovekovečiti, ne samo razumeti, ampak tudi boriti se za njegovo dostojanstvo, za človeško dostojanstvo nas vseh.
BOŽIDAR PAHOR
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- People
- Charlie Chaplin
- Archival material identifier
- 1964-10-2801-2900_2854