Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Filmska vprašanja

Branko Šömen, Tribuna, 7. 10. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
FILMSKA VPRAŠANJA Enajsti festival jugoslovanskega filma v Pulju je minil v znamenju popolne odsotnosti družbeno-politične in družbeno-etične angažiranosti, v znamenju popolne ustvarjalne krize filmskega duha in misli. Dvanajst arenskih filmov, od katerih je štiri filme realiziralo pet debutantov (Človek iz hrastovega gosta – Mića Popović, Lito vilovito – Obrad Gluščević, Vrtinec – Gojko Šipovec in Hajrudin Krvavac, Izdajalec – Kokan Rakonjoc) naj bi uradno pomenilo vrh domače enoletne filmske proizvodnje ali z drugimi besedami: to naj bi bili najboljši filmi med dobrimi! Žal, resnica je drugačna: v Areni smo videli povprečne filme, izbrane izmed slabših! To je obenem NIVO naše kinematografije. Kmalu bo SLAVICA praznovala dvajsetletnico; za njo se je na filmskem platnu zvrstilo že čez DVESTO domačih celovečernih filmov – kar nas kot kvantitativno nič manj šibkejšo kinematografijo od, recimo, Poljske (ki je prav letos posnela svoj dvestoti celovečerni povojni film!) obvezuje, da si kardinalno slabih filmov in filmskih eksperimentov preprosto več ne smemo privoščiti! Do letošnjega festivala je bilo za posamezne filme popolnoma jasno, da po formalno-obrtni plati sploh ne sodijo na filmsko platno in v krvni obtok naše, sicer ozkosrčno razpete kinofikacijske mreže povprečnih kulturno-zabavno-vzgojnih potreb. Tako marsikdaj do poglobljene, studiozne analize posameznih etičnih, moralnih, psiholoških in družbenih problemov sploh ni prišlo, ker so bile take in njim podobne ideje najpogostejše v pogrkavajočem in neenotnem filmskem jeziku. Večji del zmaličene, neetične in nehumane, nekatere pa so cikale celo na plagiat. O teh filmih smo najpogosteje govorili le kot o »zapravljenih možnostih« ali o »uničenih temah«. Minuli festival je naredil v tej smeri velik korak naprej. Dovršenost obrtniškega znanja naših filmskih ustvarjalcev, kakor tudi poznavanja filmskega jezika sta bila pri letošnjih filmih (v primerjavi s prejšnjimi!) na ravni filmske perfekcije, ki je ponekod že prehajala v izrazit filmski larpurlatizem (Svitanje, Nikola Tanhofer). In kaj se je zgodilo? Ker letošnji filmi niso več nosili s seboj dračja in osatja slabih filmskih kadrov, mlahavost filmskih rešitev in drugih, osnovno filmskih napak, je prišla v filmskih stvaritvah v ospredje in do izraza IDEJNOST. Le-ta pa se je predstavila v obliki popolne KRIZE. V trenutku, ko bi morala postati idejnost otipljiva, torej del nas, ko bi se morala soočiti z nami, je iz naših filmov zazevala PRAZNINA. Molk te praznine je še vedno navzoč in obtožuje. Pa ne, da bi mi ves ta čas, odkar imamo puljski festival, z bengalskim ognjem in raketami ter ob sodelovanju domačega TURISTIČNO-OLEPŠEVALNEGA DRUŠTVA žvenketali s to praznino, jo prodajali (in celo uspešno!) in prepričevali (in celo prepričali!) sami sebe v nesporne kvalitete lastne filmske praznine?! Da. Marsikateri film smo naredili izključno za Pulj. Za TURISTIČNO MANIFESTACIJO. Turizem predvsem obmorski, pa ima pri nas sezonski značaj. Ali je potem takem na dlani, da je proizvodnja naših filmskih hiš popolnoma SEZONSKA? Po vsakem festivalu se znajdejo producenti pred istimi problemi: KAJ SNEMATI? Jugoslovanski filmski repertoar ni domišljen, kvečjemu namišljen. Prepuščen je stihijskemu reševanju ne samo repertoarne politike, marveč tudi kadrovske, finančne, estetske... Kar zadeva filmsko politiko v preteklosti je odgovor tu. Posamezne filmske hiše delajo filmski repertoar v približno takem razmerju: tri filme s partizansko tematiko (enega, ker je scenarij že napisan, drugega, ker je v njem nekaj lirično-sentimentalnih scen, tretjega, ker je prihodnje leto obletnica); film iz srednjega veka, ker je nekaj scenaristov pripravljenih adaptirati tekste domačih klasikov in ker je na to temo v svetovni kinematografiji narejenih že nekaj odličnih filmov, in zakaj ne bi poskušali tudi mi, ki vse vemo in vse zmoremo; film za otroke, ker se lahko najdejo tako »luštkane kodraste glavice«, kar bo ljudi gotovo pritegnilo, predvsem mamice; film, ki je sicer sodoben, a je moral obležati v predalu toliko časa, da so mu zobje, ki bi nekoč lahko koga ugriznili, izpadli in tako naprej in tako nazaj. Kaj pa sodobna problematika? Naš filmski trak kdaj pa kdaj izjemoma prikazuje življenje, kakršno si želimo, da bi bilo (optimistični film) ali pa življenje, kakršnega si ne želimo, da bi bilo (kritični film). Naš film torej ni RESNICA, marveč le želja. Snemati ŽELJE (to je, ko da bi poslušal ploščo po želji!) pa pomeni v današnjem času beg pred RESNICO. Resnica pa danes ni nič drugega (in nikoli ni bila nič drugega) kot v pošteno zavzetostjo dajati ljudem in stvarem njihova prava imena ter jih postavljati na njihova prava mesta. Kaže, da je to za nekatere filmske ustvarjalce (pa tudi druge) prenaporno, nesmiselno in nepošteno. Kajti če je nekdo nekoč zapisal, da je biti danes pošten, nepošteno (do drugih), potem bi lahko rekli: biti danes ustvarjalec, pomeni bežati iz življenja; za vse tiste, ki ali skušajo bežati ali bežijo, pa vprašanje: Kam? P. S. Odgovor prihodnjič. Branko Šömen
Archival material identifier
1964-10-2801-2900_2856
Report a problem to oder@slogi.si.