Zapeljana ideja
Lojze Smasek, Naši razgledi, 3. 10. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Televizijska glosa
Zapeljana ideja
Lačni niso izbirčni, žejnim je vsaka voda prav, celo zdravilna, zdolgočasenim prija še tako skromna šala, na slovensko televizijsko satiro predolgo zaman čakajočim pa tudi Paplerjeva Jaga baba, ki se je z deljeno (razumevajoče nerazumevajočo) televizijsko asistenco prejšnji teden ponujala na malih ekranih večjim pričakovanjem.
Namen tega uvoda ni izogniti se neprijetni sodbi in jo s konjunkturno povpraševalnimi relacijami spraviti v okvir razumevajočega, v imenu »širokih množic, ki potrebujejo kakovostno, toda ne preveč zahtevno zabavo« porojenega popustljivega odnosa do »novega slovenskega literarnega proizvoda«. Ne. Potrebna je samo ugotovitev, da obstajata o Paplerjevi Jagi babi vsaj dve resnici, ki se pa precej razlikujeta: prvi je ime razočaranje zaradi prevelikih pričakovanj, drugi zadovoljstvo zaradi tega, ker se je sploh nekaj rodilo na tem »neobljudenem« področju. In čeprav kompromisi ne sodijo v arzenal načelnosti (kritika pa bi naj bila kos načelnosti), se bo Paplerjeve televizijske humoreske treba lotiti po taki kompromisni (dandanes so našli prijetneje zveneči »sinonim«: sintezni) poti. Poiskati bo treba dejansko vrednost Jage babe, korigirano z njeno »tržno« vrednostjo, ki je zaradi pomanjkanja tovrstnega blaga nekoliko višja. Ugotoviti bo treba ne samo njeno ceno sámo sebi, temveč tudi funkcijo te cene v današnjih slovenskih satiričnih ali (bodimo realni) vsaj humorističnih relacijah. Le tako bo »pravici (beri: Peplerju in izvajavcem in občinstvu...) zadoščeno«, le tako bo osvetljen ne le posamezen, izoliran dosežek, temveč tudi splošno (komediografsko) prizadevanje in kulturna klima, ki ji je namenjeno.
Ideja, kasneje speljana oziroma zapeljana v dramaturško strukturo, v zaplet in razplet, ni brez soli, je duhovita in učinkovita, toda žal samo kot osnutek, ki pa ni kaj prida prikladen za razraščanje. Zato lahko upravičeno imamo speljaj od ideje do končnega dramskega »mesa« za zapeljaj, kajti imenitni humorist in kronist, avtor kratkih, anekdotično zaokroženih pobliskov se je tokrat vdal miku obsežne dramske celote, razvejane ga organizma, ki ga pa ni mogel ali znal napolniti z vsebino, vredno »embalaže«. Prišlo je torej do nesporazuma med gradivom, ki ga je bilo za kratek grotesken skeč, in arhitekturno zamislijo, ki je visela v zraku.
Konkretno: v Jagi babi gre za zgodbo o »vsemogočnosti seksa«, ki lahko uredi ali popravi vse od »zavoženega« turizma do »zgrešene« kulture. Seveda je ta seks samo prispodoba za vse tiste naše čudne »tablete«, s katerimi skušamo po vsi sili pomagati pomoči potrebnemu, namesto da bi poiskali stvarne vzroke za neuspehe, jih odstranili in uredili situacijo, da bi ne bila več zavožena. Jaga baba oziroma Jagica Babič in njen seks sta samo simbola za »reševanje problematike od zgoraj in od zunaj«, čeprav bi bilo treba ubirati prav nasprotna pota. Zato tudi ne bi imelo smisla očitati Paplerju problemske ozkosti. Z duhovitostjo okrog seksa v reklami, na platnu, na odru... je sicer eksploatiral konkretne možnosti, ki tičijo v teh pojavnih oblikah, vendar pa tudi gradil parabolo o pomanjkanju načelnosti (vsi tisti, ki so po tisočletnem spanju prebujeno Jago babo - sedaj kulturniške, turistične in še vse druge, prej prazne blagajne polnečo Jagico Babič - zaradi prehudo ogorčene »morale« spet spravili nazaj v muzej in povzročili splošni gospodarsko kulturni polom, se zaradi »splošnih koristi« odpovedo svojim »zgrešenim nazorom«), humoresko o oportunizmu...
Vendar je vse to samo gradil, ne pa tudi zgradil, kajti v detajlih tako iskriva in posrečena (na primer razgovor miličnikov o direktorjih in družbeno »opasnih« elementih), je Jaga baba kot celota dokaj neučinkovita. Zanimivo zastavljene figure se namreč niso razživele v duhovito poantirano dramaturško situacijo. Ni bilo pravih konfliktov v osebah in med njimi, ni bilo prave rasti, ni bilo duhovite celote. Zato učinkuje ta celovečerna televizijska komedija bolj kot nabiralnik za celo vrsto resnično posrečenih in učinkovitih Paplerjevih pikrosti in manj kot trden dramski organizem, ki bi ga te domislice samo dopolnjevale.
Kar se pa televizijske podobe Jage babe tiče, je treba zapisati, da ni prerasla Paplerjevega teksta, čeprav bi ga marsikje bilo mogoče (in tudi potrebno). Groteskna osnova teksta je bila namreč premalo izkoriščena, uspeh prizadevanj Jagice Babič premalo »oprijemljivo« dokazan, vsa stvar premalo zabavna, preveč trda, čeprav je bilo mogoče srečati tudi nekaj prav posrečenih režijskih (Mirč Kragelj) in igravskih trenutkov, med katere sodijo predvsem »temperamentni« miličniški prizori (Janez Eržen in Tone Homar), elegični direktor (Aleksander Valič), domislica s plakatom, na katerem se je »izprsilo« dekle v irhastem monokiniju pod napisom: Besucht unsere Alpen, ali pa kulturni referent, ki leži na neskončnih statističnih polah in jih »obdeluje«, potem pa po telefonu povprašan, kaj dela, odgovori, da »dela na statistikah«...
Teh nekaj primerov je izrazito groteskno orientiranih in zato tudi uspelih. Vendar jih je premalo, da bi lahko govorili o v celoti uspeli postavitvi. Toda kljub temu bo marsikdo s to Jago babo kar zadovoljen. In to upravičeno. Ker je vajen ne slabšega, temveč ničesar, ker je slovenska humoristična situacija v podobnih škripcih kot vse epsko pesništvo južnih Slovanov - poznamo samo kratkosape, vendar v svoji kategoriji odlične dosežke, večjih tekstov pa ni. In zato lačni pač niso izbirčni, veseli so, da pridejo do kruha, pridružil sem se jim v tem veselju, seveda z željo, da bi »pekarna« začela čimprej peči večje in boljše štruce, in v prepričanju, da ta začetna naklonjenost in potrpežljivost ne bosta večni...
LOJZE SMASEK
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Archival material identifier
- 1964-10-2801-2900_2873