Po poteh in stranpoteh samoupravljanja
Bogi Pretnar, Stop, 31. 7. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
NOVA
SLOVENSKA NADALJEVANKA
KORAKA
PO POTEH
IN STRANPOTEH
SAMO-
UPRAVLJANJA
Dežuje kot iz škafa. Ana si oddahne, da je končno le doma, na suhem. V dnevni sobi njena hči Vera zdolgočaseno lista po reviji. Samo z enim ušesom posluša materine vzdihe in obtožbe, ki jih ta spet stresa na očetov račun...
Moderna, lepo opremljena dnevna soba izdaja blaginjo njenih lastnikov. In medtem ko po šipah še vedno neusmiljeno tolče dež, si Ana tolaži žejo s čašo prozorne močne pijače in glasno, skorajda nasilno, takole razmišlja pred hčerjo:
,,Tudi jaz sem zdaj emancipirana. Zame je socializem tisto, kar sem lastnimi rokami iztrgala življenju. Koder hodim, zdaj snemajo klobuk pred menoj!"
,,Oče je nazadnje le postal nekdo. Zdaj vsaj nekaj imamo," boža z ljubeznijo zofo, ,,ne bom več vsakega dvajsetega v mesecu preštevala dinarje. Ne bom gledala, kako so moji otroci nevoščljivi, ker se drugi vozijo z avtomobili, imajo lepe obleke..."
Vedno bolj ogorčena postaja, užaljeno beseduje proti Veri: ,,Tvoj oče se nič ne briga za to. On samo fantazira: Nazaj v železarno grem, jaz sem delavec!' Kako si predstavlja, da bo potem sedel za isto mizo s Samovim očetom? On, dvojni inženir, resničen gospod, Mirko Mihevc pa pasja figa. Sploh ne doume, s kakšnimi ljudmi bo v žlahti - sploh se mu ne prižge!!"
NA STRANPOTEH
Takšen izrez bi videli, če bi pokukali v domače življenje nekega direktorja železarne v nekem kraju, ki mu je na primer ime Trnik in ki na primer leži nekje ob cesti med Ljubljano in Mariborom.
Takega kraja v resnici seveda ni.
Osebe so izmišljene.
Vse skupaj pa si je izmislil Aleksander Marodić.
Po napovedih bomo v prihodnji zimi sedemkrat zapored pokukali v to trniško življenje. V dom tega direktorja, katerega žena je vesela, da ima končno žametno zofo in da se ji vsi klanjajo, on pa bi hotel nazaj med delavce v železarno.
Samoupravljalska stranpot
je glavna junakinja nove slovenske televizijske nadaljevanke, ki je v vročih julijskih dneh nastala v ljubljanskem Studiu 1, za oddih pa so se kamere preselile še na segret poletni zrak v Ravne na Koroškem.
,,Samo za nekaj zunanjih posnetkov," je pred odhodom na teren pojasnil režiser Mirč Kragelj, ,,toliko, da dogajanje ne bo ostalo zaprto v prostoru, hermetično, neživljenjsko, komorno."
NEKOČ JE ŽIVEL...
Tako se ponavadi začenjajo zgodbice. Nekoč je torej živel mlad inženir, ki je mislil, da je najpametneje, če v železarni, kjer je delal, ukinejo delovno mesto nadzornika. In potem so bili tu kot v vsaki zgodbi tudi hudobni ljudje, ki so mu zato pripravili lepo sabotažo, v kateri je po nesreči izgubil življenje nedolžen delavec, ki pri vsej godlji najbrž sploh ni imel kuhalnice v roki. Glavnega junaka zgodbe, mladega inženirja, so lepo postavili sedet v zapor. Kajti on je bil menda tisti, ki je bil kriv, da so ukinili delovno mesto nadzornika. Če pa bi bil nadzornik ostal, se baje takšne nesreče sploh ne bi mogle dogajati...
Boris Cavazza bi rad prekopal tam, kjer smrdi.
Seveda inženir ne požre kar za toplo malico tistega sedenja v zaporu. Ko pride na prostost, sklene v Trniku odkriti prave krivce. Čeprav ni tako neumen, da bi ne vedel, da po nekaterih rečeh ni dobro mešati, ker pač smrdijo.
Kot nalašč zajame Trnik še huda epidemija, v kateri pomre nekaj otrok. Kam je šel denar, ki ga je občina imela zato, da bi uredila trniško kanalizacijo?!
Hočeš nočeš smo spet pri že znanih krivcih. In da ne bi mislili, da se tudi moderne zgodbe srečno končajo kajti potem bi moral inženir vse spraviti v zapor, dobiti odlikovanje in hčer predsednika občine za ženo - jo nesrečni inženir v svoji besni bitki za prav in narobe" ubere predaleč, zahteva kazen za vse, tudi za tiste, ki ponavadi vedo, da je nekaj narobe, pa rajši molčijo - in na koncu ostane osamljen in zagrenjen.
ŠESTDESET VLOG
Tako bomo pozimi sedem tednov po 45 minut spremljali na njihovem trniškem popotovanju številne znane obraze s slovenskih gledaliških odrov ter malih zaslonov: Ivo Zupančičevo, Alenko Vipotnikova, Marijo Benkovo, Barbaro Jakopičevo, Baro Levstikovo, Borisa Cavazzo, Andreja Kurenta, Borisa Kralja, Pavla Jeršina, Toneta Kuntnerja, Marjana Benedičiča, Aleksandra Valiča, Janeza Škofa, Jožeta Zupana, Borisa Juha, Marka Okorna
in naj oprostijo še vsi tisti, ki jih nismo našteli, saj je kar težko razdeliti pomembnost vlog. Kar šestdeset jih je namreč, šestdeset nastopajočih.
,,Standardne figure," kratko zbira podatke režiser Kragelj, kajti odmor je kljub poznemu popoldnevu le kratek, manipulacija ljudi v samoupravljanju. Dva direktorja, sekretar, zagrizen delavec-revolucionar, ki je bil nekoč španski borec... Glavne osebe so negativne.
Jaz pa se trudim, da bi bil čim bližje resnici."
Že popravljajo pričesko Ivi Zupančičevi, še enkrat bo treba obleči dežni plašč, priti skozi vrata, ponoviti prizor v dnevni sobi. Delovno popoldne se odmika v večer, v studiu postaja vedno bolj zadušljivo, vroče. Velik polmrak, ki objema svetlobni krog, v katerega je postavljena dnevna soba, skriva glasove kopice anonimnih sodelavcev, o katerih nikdar ali vsaj zelo poredko govorimo, pa bi brez njih ne stekla ne ta in ne katerakoli druga nadaljevanka,
,,Preglejmo posneto!" je zadovoljen režiser. Zberejo se okrog monitorja, ocenjujejo postavitev kamer, barve, glasove. Ko bi vsaj te nesrečne klimatske naprave delovale. Kako prijetno bi bilo delati v hladnem, velikem studiu, ki s svojo prostranostjo in moderno ureditvijo predstavlja sicer prav prijetno ustvarjalno okolje.
Spet vklopijo ,,dež". Prepričljivo šumi. Res dežuje kot iz škafa. Ana si oddahne, da je končno le doma na suhem. V dnevni sobi njena hči Vera zdolgočaseno lista po reviji. Samo z enim ušesom posluša materine zavdihe in obtožbe, ki jih spet stresa na očetov račun...
Režiser Mirč Kragelj je ponosen, da se še vedno ne da pregovoriti za snemanje reklamnih filmov
Iva Zupančičeva (tokrat v vlogi matere Ane)
je dolgoletna gostja malih zaslonov.
Alenka Vipotnik je prav prijetno zdolgočasena bogata direktorska hči.
BOGI PRETNAR
Foto: FRANCI MULEC
8 SID SOD 9
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV
- People
- Boris Juh Bara Levstik Alenka Vipotnik Marko Okorn Marija Benko Iva Zupančič Andrej Kurent Boris Cavazza Tone Kuntner Janez Škof Boris Kralj Aleksander Valič Barbara Jakopič Kraljevič Pavle Jeršin Mirč Kragelj Marjan Benedičič Jože Zupan Aleksander Marodić
- Archival material identifier
- 1976-07-18-31_799-08