Navzkrižje mnenj
Stanka Godnič, Delo, 3. 8. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Navzkrižje mnenj
Hladnikove »Bele trave« v Pulju niso pustile občinstva neprizadetega — Letošnja redkost: sodobna tematika
OD NAŠE POROČEVALKE
Ugotovitev, da imamo takšen festival, kakršna je pač naša kinematografija, je neurje, ki se je razdivjalo nad Istro, spremenilo v dejstvo, da je festival takšen, kakršnega ukaže vreme. Dež, ki noče prenehati, in hlad, ki prehaja že v mraz, sta vnesla zmedo v festivalsko organizacijo ter avtoritativno razdelila filme v privilegirano in zapostavljeno skupino. Zapostavljena je seveda tista, ki se ne more predstaviti mogočnemu avditoriju in se mora zadovoljiti z navadno kinematografsko predstavo. V tem pogledu sta prizadeta kar dva slovenska filma, »Bele trave« ter »Med strahom in dolžnostjo«.
V vremenu, prilagojenem festivalskemu urniku, se je včeraj dopoldne kot prvi predstavil film režiserja Boštjana Hladnika in scenarista Branka Šoemna »Bele trave«. O njem so se razgovorili na eni najdaljših tiskovnih konferenc, kar jih je letos bilo na festivalu.
Slovenci smo, vsaj kar domači film zadeva, nekaj posebnega. Prav nič nam ni do tega, da bi kar tjavdan sadili rožice in v razliko od drugih, ki vedno poskrbijo, da se o njihovem filmu oglasi pohvala, povemo, kar mislimo, brez dlake na jeziku. O »Belih travah« smo se tako razpisali v zadnji številki »Ekrana«, ki je izšla v času festivala in filmu ni namenila spodbudnih besed.
V Pulju, kjer se je film prvič predstavil širšemu krogu gledalcev, v zaporedju, ki ga oblikuje enoletna jugoslovanska filmska proizvodnja, pa je z »Beliki travami« takole: kakorkoli jih že obračamo, vedno se bo najprej pokazala njihova svetla plat. Izstopale bodo s svojo tematiko, s svojo opredelitvijo k sodobnosti, ki je letos tako zelo redka in obenem še tako zlorabljena povrh. Ob vseh očitkih, ki jih je nasula kritika, so »Bele trave« v Pulju ob Paskaljevićevem »Čuvaju plaže« in poskusu, ki ga je zastavil en avtor, naknadno pa so ga dokončali štirje (»Poznate Pavla Plešo«), edini film, kateri je izbral za obravnavo dejansko pereče vprašanje, ki ga našemu življenju zastavljata družbeni, socialni in gospodarski trenutek, in ga vsaj poskusil obravnavati tako, da ni zdrsnil v lažno idilo ne v lažni pesimizem. Tisti, ki so od Hladnika pričakovali provokacijo ali vsaj ekshibicijo, so ostali praznih rok. Hladnik je to pot tako umirjen, da je kar neprizadet. V filmu ni tistih dobro znanih silovitih, izrazito filmičnih posegov, ki so sicer preraščali v pasaže, katere smo morali občudovati, pa čeprav se z vso ostalo večino filmskih metrov nismo strinjali. Njegova metaforika je mirna, estetika ne vzkipeva (in s tem tudi ne prekipeva), skratka, Hladnik je to pot sklenil, da ne bo prav z ničimer filmično nadgrajeval scenaristične predloge, temveč jo bo naslikal, kakršna je.
Ta predloga, delo Branka Šoemna, pa je takšna, da ima sicer dobro izhodišče in še boljši namen, v strokovnem pogledu pa ji še veliko manjka, predvsem kar zadeva utemeljevanje situacij in konfliktov in še posebej piljenje dialoga. Zdi se, da je film šele gradivo, po katerem bi mogli posneti zares dober film. In nekateri so si tak dober film med gledanjem sami izoblikovali, drugi ne, ker pač menijo, da je takšno izoblikovanje stvar filmske ekipe, ne pa zgolj gledalčeve dobre volje.
Zato se je na tiskovni konferenci oglasilo navzkrižje mnenj. Zgodbo dveh mladih kmečkih ljudi, ki ne moreta živeti na skromni domači zemlji in se napotita v dolino, na delo, vendar ju robato civilizirano življenje duši in ju onemogoča, obenem pa prek vseh preizkušenj povezuje in utrjuje, je dočakala najrazličnejše ocene. Od panegirkov, ki so jih povedali zlasti srbski cineasti, do jedrnate ugotovitve kölnskega kritika Heika Bluma, da je film najslabše delo že tako slabega festivala. Resnica je najbrž, kot vedno, nekje na sredi. »Bele trave« bi zagotovo lahko bile veliko boljše, kot so.
»Salaš v Malem ritu« — takim naslovom se je uveljavilo na televiziji še ena filmsko dopolnjena epizoda te nadaljevanke Branka Bauerja. Kot lansko »Prezimevanje v Jakobsfeldu« razodeva čvrsto oblikovanje, spretno izpeljan konflikt, dobro igro mladih in starih, med katerimi je posebne pozornosti vreden izvirno in sugestivno oblikovan lik resnično nevarnega, inteligentnega, strateško izurjenega nasprotnika, ki ga ne gre podcenjevati — TV Šicerja.
STANKA GODNIČ
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Archival material identifier
- 1976-08-01-07_799-7