Barvni filmi brezbarvnih tem
Božo Šprajc, Glas, 13. 8. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
23. festival jugoslovanskega igranega filma v Pulju
Barvni filmi brezbarvnih tem
Največ nagrad Slovencem
Nagrada za režijo debitantu Goranu Paskaljeviću
Poprečje je sivo, ne črno ne belo
Kaj se ponuja kronistu in kritičnemu spremljevalcu letošnjega jugoslovanskega festivala igranega filma v Vespazianovi areni v Pulju kot uvodna in temeljna informacija? To vprašanje si pisec tega spisa zastavlja posebej zato, ker ga letošnji puljski festival ni ne presenetil, ne navdušil, ne pretresel; ter mu obenem tudi ni ponudil nikakršne rešitve in pomoči v razmišljanju, kam in v katero smer naj bi krenil v bodoče jugoslovanski film. Skromna bera šestnajstih filmov, ki so izpolnjevali pogoje za uvrstitev v areno, je še bolj skromna, če odpišemo še dva filma, ki nekako nista sodila med letošnje. Prvi je nastal v Beogradu, ima naslov Poznate Pavla Plešo? in je bil posnet že pred dvema letoma. Drugi je zmontiran v film z materiali, ki so predstavljali TV nadaljevanko Salaš v malem Ritu in ima tudi takšen naslov. Tako je bilo pred nami vsega štirinajst pravih novosti. Med njimi ni bilo, denimo, niti enega filma iz Bosne in Hercegovine, od koder je pred leti prihajalo kakšno leto tudi po pet filmov. Ta podatek sem zapisal zgolj zato, da bi bralcu pojasnil nenavadno stanje v naši produktivni kinematografiji.
PRED TREMI LETI...
po letu 1972 so v javnost pričela prihajati sporočila idejnih nesprejemljivostih, ki so se zasejala v našo filmsko produkcijo. Mnenja, kdaj bolj, kdaj manj polemično zastavljena, so prihajala od vsepovsod, od družbenopolitičnih organizacij do posameznikov, ki so jih zapisali v dnevnem časopisju in revialnem tisku. Bila so izjemno ostro postavljena in največkrat tudi dovolj točna. Tedaj je jugoslovanska produktivna kinematografija doživela nekaj, kar se ji pred tem ni dogajalo; zelo široka javnost s celo vrsto družbenopolitičnih dejavnikov se je pričela zanimati za naš film. V tistem času se je veliko govorilo o »črnem filmu« in »črnem valu« v naši produktivni kinematografiji. Govorilo se je kajpada kdaj tudi povsem napamet in se obsodilo tudi kaj, kar je bilo manj črno kot kaj drugega. No, v celoti in posplošeno vzeto je bil ta prepih več kot nujen v našem filmu. Nekateri filmi so šli že tako daleč, da so bili ne samo »črni«, ampak naravnost pravo popačenje naše družbe in razmer v nji. Zakaj je bilo temu tako, bo pač morala znanstveno raziskati kar kakšna skupina, v kateri bi morali biti strokovnjaki za filmsko zgodovino, sociologi in nemara tudi politologi.
Ko je bila jugoslovanskemu filmu izrečena ostra in kritična presoja, ko so bile kritične pripombe realizirane v praksi tako, da se pred nami niso več pojavljali filmi na idejno dvomljivih pozicijah, ko se je okrepila tudi zavest filmskih ustvarjalcev samih, da živijo v družbi, ki ni enoplastna, ampak živ organizem z mnogimi odtenki, so se dotlej upravičene kritike umaknile. A zdi se, da je organizem produktivne kinematografije zapleten in tako razvejan, da iz upravičeno kritičnih presoj ni mogel nenadoma kreniti v novo in drugačno pot. In kaže, da te poti v dveh, treh letih še ni našel. Letošnji festival je zagotovo potrdilo tej trditvi.
NAVKLJUB NAGRADAM...
ki jih je žirija podelila in ki je v Pulju pač zato, ker jih mora podeliti, navkljub temu da so jih prejeli največ in predvsem najdragocenejše Slovenci, je ostalo v ustih ob koncu festivala veliko grenkobe in kaj malo optimističnih besed. Idealist režiserja Igorja Pretnarja je bil kar trikrat zlat in to je po dolgih letih pravo zmagoslavje slovenskega filma v jugoslovanskem merilu. Toda ob Idealistu sta bila v Pulju še dva slovenska filma. Prvi, Bele Trave Boštjana Hladnika, je šel mimo kritičnih spremljevalcev skoraj neopazno. Drugi, Med strahom in dolžnostjo Vojka Duletiča, pa je naletel na zelo različna in raznorodna mnenja. Ob Idealistovem uspehu in Duletičevi ekskluzivnosti in iskateljstvu pa se mi zdi za podobo jugoslovanskega filma značilen prav Hladnikov film. Ta se je od slovenskih filmov edini ukvarjal s problematiko današnjih dni, tega časa in te družbe, ki jo živimo. In tu, na prav nič spolzkih tleh, mu je močno spodrsnilo. Od scenarija do režije se je ekipa, ki je ustvarjala ta film, nespretno, sprehajala, se zaletavala zdaj sem zdaj tja, in včasih padala tako nerodno, da se gledalec sprašuje, kako je mogoče, da je v filmu najti napake, ki jih ustvarjalcem nikakor ne bi prisodili. In tu, ob sodobni tematiki in kritičnem preverjanju našega skupnega sveta, je slovenski film našel stik z ostalo jugoslovansko filmsko proizvodnjo. Prav v ničemer se ne razlikuje od podobnih poskusov v ostalih republiških filmskih centrih. Okorelost v scenariju, nespretnost v dramaturških izpeljavah, nedomišljenost v režijskih rešitvah, poenostavljanje, ki spominja na hudo preproščino, to so opombe, ki jih lahko pripišemo skoraj vsem poskusom sodobnega filma v letošnjem Pulju. Težko je reči, kaj je temu vzrok. Formul v umetnosti ni in če so, so zagotovo hudo poenostavljanje. Zategadelj jih nihče ne more predpisati in, če bi jih že hotel, bi storil medvedjo uslugo našemu filmu. Toda ko gledalec gleda film Poznate Pavla Plešo?, kjer so kot realizatorji podpisani kar štirje režiserji, se mu zazdi, da se skozi jugoslovanski film vendarle vlečejo nekakšne formule, ki filme med seboj nenavadno izenačujejo. Še najbolj nenavadno se zdi, da je iz jugoslovanskega filma skoraj izginil dober scenarij, z izvrstnimi dialogi, ki smo ga nekoč že imeli, in ki je spretno znal uporabljati specifičnosti filma in njegove dramaturgije.
Marina Urbanc in Jože Horvat v filmu Boštjana Hladnika Bele trave po scenariju Branka Šömna in v produkciji Viba filma iz Ljubljane. Film je doživel v Pulju vrsto kritičnih pripomb zaradi svoje nedorečenosti in neizdelanosti.
Vatroslav Mimica, znan po vrsti svojih prejšnjih filmov Dogodek, Muha, Vaja ubil te bom, je posnel film Kmečki punt. Nekatere šibkosti v scenariju tega filma je zamenjala Mimičina natančnost in zrelost. Izredno zanimiv film, poln ustvarjalnih hotenj!
NOVA IMENA BI...
... v jugoslovanskem filmu ne pomenila samo drugih ljudi. Pomenila bi mnogo več. Najprej to, da bi z njimi vred izginilo marsikaj, kar se je v naš film prikradlo kot manira in slabost. In novih imen v Pulju ni bilo veliko. Trije debitantje so se pojavili med režiserji in ko je žirija, ki podeljuje memorialno nagrado »Kokan Rakonjace, debitantsko nagrado podelila Goranu Paskaljeviću za film Čuvaj plaže v zimskem obdobju, je svojo odločitev sprejela enoglasno. To je storila zato, ker preprosto ostali debitantje niso prinesli v naš film ničesar novega. Le Paskaljeviću je uspelo, da je ob sodobni tematiki uspel napraviti film, ki je gledljiv, ne preveč inovatorski, a vseskozi tekoč in prijeten, z vrsto dobrih igralskih kreacij. Sicer pa je tudi uradna žirija nagradila ta film z Zlato Areno za režijo. in tako nedvoumno potrdila njegovo vrednost.
Kakšna naj bi bila potem nova imena? Podobna Paskaljeviću ali Vatroslavu Mimici, ki je z izjemno zrelostjo in velikim profesionalnim znanjem posnel Kmečki punt in zanj tudi prejel Veliko bronasto Areno? Bila naj bi mlada, s Paskaljevićevo svežino in z Mimičevo preciznostjo, z veliko mero individualne odgovornosti pred zastavljeno nalogo, a ne konformistična do te mere, da bi se bojazljivo spoprijemala s kritičnimi temami.
Nekdo je v času festivala izrekel misel, da se je generacija, ki je delala v našem filmu doslej, že utrudila in da je kriza tudi biološke narave. Kal resnice je v tej misli. Mladih ljudi je premalo v naši produktivni kinematografiji. Povprečna starost debitantov pa je štirideset let. Tako mladostno svežino zamenjuje povprečna sivina. Zdaj nimamo »črnega filma« in tudi »belega« ne. Prevladujeta sivo in neizrazito. Za »črni film« vemo, kakšen je bil in tudi to vemo, da ga ne potrebujemo. Malo pa je bilo letos v Pulju odgovorov na to, kakšen naj bi naš film v prihodnosti sploh bil! Vemo! Sodoben! Vemo! Kritičen! Vemo! Odsev naše družbe in pravih problemov v nji! Zagotovo je le eno. Naš film čaka novih in svežih idej!
Božo Šprajc
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Nagrade Festivali
- People
- Marina Krasnova Surina Jože Horvat Boštjan Hladnik Igor Pretnar Branko Šömen Jaroslav Zelinka
- Archival material identifier
- 1976-08-08-14_799-7