Glorija, njegova največja želja
Manca Košir, ITD, 13. 8. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
IGOR PRETNAR
GLORIJA, NJEGOVA NAJVEČJA ŽELJA
Zdaj smo vsi ponosni nanj. Na slovenskega Idealista. Na vse, ki so nam ga ustvarili, predvsem pa na njegovega režiserja Igorja Pretnarja. In nenadoma se spomnimo, da nam je Pretnar prinesel domov pravzaprav že nekaj puljskega zlata, da so bile njegove filmske režije zmeraj uspešne. Njegovo prvo sodelovanje v slovenskem celovečernem filmu v Treh zgodbah (1934) mu je prineslo tudi prvo puljsko priznanje kritike za najboljšo režijo zgodbe Na valovih Mure. Film Pet minut raja (1959) je dobil veliko bronasto areno. Samorastniki (1963) so bili nagrajeni z veliko srebrno areno, Pretnar je dobil zanje zlato areno za režijo, Majda Potokarjeva za glavno vlogo, Mile De Gleria je bil proglašen za najboljšega snemalca leta, Vojko Duletič je dobil diplomo za scenarij, Mirko Lipužič pa za scenografijo. Dve leti za tem je Pretnar posnel še Lažnivko, ki je Majdi Potokarjevi ponovno prinesla puljsko zlato za glavno vlogo.
Potem je sledilo dolgih enajst let (neprostovoljnega) odmora. In spet kar tri zlate arene in kup pohval za Idealista. Pretnarju smo torej zmeraj priznavali umetniško moč, okitili smo ga z nagradami, ovenčali s priznanji - dali pa smo mu čedalje manj priložnosti za najvažnejše, za njegovo delo.
V prijetnem pogovoru tam v hladu in miru kavarne Slon ni naravnost odgovoril na direktno vprašanje, kdo mu je zaprl vrata k filmu, pa vendar je dvainpetdesetletni režiser s pripovedjo o svoji ustvarjalni poti posredno le opisal marsikak, še danes pereč problem jugoslovanskega filma.
,,Takoj po vojni, ko je bila ustanovljena igralska akademija, ste se vpisali na režijo in prvi letnik končali pri Bojanu Stupici. Leto za tem ste študirali filmsko režijo na moskovski Visoki filmski šoli, pri slovitem režiserju Eisensteinu. Študija niste dokončali, ker vas je leto 1948, resolucija in Informbiro, vrnilo beli Ljubljani. Ste potem začeli delati kot filmski ali kot gledališki režiser?"
,,Začel sem pravzaprav kot ljubitelj. Po prvem letniku ljubljanske akademije sem med počitnicami delal na tržaškem radiu. Tržaški igralci so takrat gostovali z Desetim bratom po Primorski. Zaradi premestitve kolega, ki je igral Lovra Kvasa, so skoraj odpovedali predstavo. Prosili so me za pomoč in tako se je moje praktično delo začelo z upodobitvijo Lovra Kvasa na odru.
No, po vrnitvi iz Moskve sem hotel v Beograd, kjer je takrat delal moj bivši profesor Stupica. Pa so mi rekli, da za to ni časa, da potrebujemo filmske strokovnjake. Na Triglav filmu so me zaposlili kot načelnika programskega oddelka. To seveda niso bile moje ambicije, pristal sem le za nekaj časa. Takrat sem pač upal, da bom delal filme. Nekaj kratkih sem res posnel. Prvi je bil dokumentarni, o 5. kongresu KP Slovenije, sledil je dolgometražni športni o Planici, pa kratki o plazovih na Tolminskem."
,,Leta 1954 so vam v Treh zgodbah zaupali režijo Na valovih Mure..."
,,... ki mi je v Pulju prinesla nagrado kritike za najboljšo režijo. Po tem je bil slovenski filmski kruh skopo odmerjen. Vmes je bila še tista famozna doba, ko so šli vsi filmarji v svobodni poklic... Takrat so me povabili v kranjsko Prešernovo gledališče, kjer sem režiral Andersonovo Zašlo je sonce. Predstava je doživela uspeh in dobil sem prvo pozitivno kritiko - napisal jo je Herbert Gruen. Deležen sem bil tudi prve negativne kritike izpod peresa Jožeta Javorška. Po tej predstavi so mi ponudili stalen angažman in postal sem umetniški vodja in režiser Prešernovega gledališča. Bili so to plodni časi, ko so v Kranju delali Dino Radojević, Herkort Gruen, Sveta Jovanović in drugi. Predstave so bile tako zanimive, da so jih Ljubljančani množično obiskovali."
,,Osemnajst let ste bili zvesti gledališču, vse do 1970. leta. Zadnja tri leta ste bili celo direktor Mestnega gledališča v Ljubljani, dokler niste prevzeli zdajšnje mesto profesorja dramske igre na Akademiji za igro, radio, film in televizijo. Katerih svojih gledaliških režij se najraje spominjate?"
,,Dosti predstav sem pripravil v teh letih. Okroglo petdeset. Morda bi med njimi omenil Čehovega Strička Vanjo, Edmonnovega Samomorilca, ki je bil nagrajen na Borštnikovem srečanju, pa Gorkega Malomeščana. Svojska je bila predstava Sedem let skomin, z zdaj že pokojnim Stanetom Severjem v glavni vlogi, s katero je ljubljanska Drama začela v svoj repertoar vnašati tudi komedijski žanr. V Kranju je dvignila veliko prahu prva postavitev Sartra na Slovenskem. Njegovo Spoštovanja vredno vlačugo sem združil s Saragonovo enodejanko Čujte ljudje in dal predstavi skupen naslov Glejte, Amerika. Z njo smo štirikrat gostovali v Ljubljani in vse predstave so bile razprodane."
,,A film je vendarle ostal vaša prva ljubezen, mar ne?"
,,Da. Pravzaprav sem malo posnel, a zdi se mi, da lahko na filmu naredim več kot v gledališču. Malce bolj sem nadarjen za film, kot za gledališče, bi laično rekel. In če sodim po priznanjih, je uspešnost mojega dela prišla bolj do izraza na filmu, kljub skromnemu številu režij."
,,Vaša filmska pot je prej trnova kot rožnata, če sem malce patetična. Debitirali ste pred dvaindvajsetimi leti, zatem posneli še tri celovečerne filme in šele po enajstih letih zdaj toliko hvaljenega Idealista..."
,,Po Valovih Mure na Slovenskem zame ni bilo več dela. Kljub le tretjini režiranega celovečerca pa so mi zaupali Sarajevčani, ko so mi predložili svoj scenarij. Ni bil dober, predlagal sem boljšega - Pet minut raja, ki ga je napisal Vitomil Zupan. Zanj prej v Sloveniji ni bilo zanimanja, Sarajevčani pa so bili nad scenarijem navdušeni. Imel sem proste roke pri izbiri sodelavcev in celo vrsto sem jih pripeljal iz Slovenije. Lojze Rozman in Stevo Žigon sta odigrala glavni vlogi taboriščnikov, ki morata demontirati še neeksplodirane bombe, in se tako prvič pojavila na filmskem platnu.
Povedal vam bom zanimivo zgodbo, ki se je spletla okoli tega filma na puljskem festivalu 1959. Film so presenetljivo dobro sprejeli. Po projekciji so se dogajale prav čudne stvari - kritiki so skakali čez ograjo lož, me objemali, poljubljali in mi zagotavljali, da je filmu zlata arena praktično že dodeljena. Film je bil na sporedu predzadnji večer festivala. Na pošti so mi pripovedovali, da še nikoli prej v redakcije niso sporočali tako superlativnih kritik. Projekciji je sledil svečani sprejem (takrat še ni bilo stabilizacijskih ukrepov), ki se ga je udeležil tudi Koča Popović, takratni minister za zunanje zadeve. Kritiki so ga povprašali, kaj misli o mojem filmu. Popović je Pet minut raja ostro napadel, da je ves črn in kdo nosi odgovornost, da se taki filmi sploh snemajo. Zdi se mi, da se je tako rodil pojem črni film. Direktor Bosna filma je prebledel: 'Igor, glava nam bo šla.' Med kritiki je zavladal preplah. Poskakali so v avtomobile, se odpeljali na pošto in takoj spremenili vsebino svojih kritik o Raju. Takrat še ni bilo toliko avtomobilov kot danes, pa si je eden moral sposoditi kolo, da se je pravočasno pripeljal do pošte. Preplah je zavladal tudi v žiriji in zlata arena je začela spreminjati barvo. Zahvaliti se moram pisatelju Matkoviću, ki ni odstopil od prvotnega mnenja, da je film kljub vsemu dobil bronasto areno. Nekaj mesecev kasneje je predsednik žirije v Borbi objavil članek, s katerim je Pet minut raja nekako rehabilitiral."
,,Zakaj po Lažnivki niste več režirali filmov?"
,,Moja nesreča je bila, da sem Pet minut raja naredil prezgodaj, v vzdušju, ki takim filmom ni bilo naklonjeno, Samorastnike pa prepozno, ko se je tovrstna tematika morala umakniti pred tako imenovanim črnim filmom. Idejno-estetska struja, ki je takrat prevzela oblast v jugoslovanskem filmu, vladala od Skopja do Ljubljane in imela v rokah vso našo kinematografijo, je leta blokirala moje delo."
,,A nekaj scenarijev, nekaj želez ste takrat imeli v ognju?
,,Pri Avali filmu naj bi delal Glorijo. To je bil najboljši projekt, ki sem ga kdaj imel v rokah. Še danes si želim prenesti na film pripoved o Gloriji. O cirkuški artistki, ki jo duhovnik zmani v samostan, kjer mu pomaga delati čudeže. Ko jo ljudje odkrijejo in skoraj linčajo, se vrne v cirkus s svojo znamenito točko - trojnim saltom mortale. Pred nastopom jo obišče duhovnik, v katerega se je zaljubila, in med nastopom ji zveni njegov ljubljeni glas... Salto mortale ji ne uspe, Glorija se ubije. Kako simbolično je to delo! Mislim, da je to edini scenarij, ki bi lahko bil svetovna priložnost. V Beogradu so projekt sicer sprejeli, a pod pogojem, da ga delam tam in brez dnevnic. Seveda dnevnice niso bile pomembne, a vedel sem, da tako zahtevnega načrta ne bom mogel uresničiti, če mi bodo delali težave. Za Glorijo in zame ni bilo pravega razpoloženja.
V Skopju sem pripravljal film s sodobno tematiko Trije in resnica. Zgodba je govorila o prometni nesreči političnega funkcionarja, ko se pelje na sestanek z ljubico. Primer mora rešiti inšpektor, ki pa je storilčev prijatelj. Pojavi se oster konflikt med dolžnostjo in prijateljstvom, ki odpira vrsto zanimivih vprašanj. A naenkrat je vse zamrlo.
Potem sva z Vitomilom Zupanom v Sloveniji že predložila Martina Kačurja, ki je bil leta 1968 ocenjen za najboljši scenarij. Filma nismo snemali, bojda je bil projekt predrag.
Skušal sem tudi oživiti Triglav film, s katerim smo se pripravljali posneti Alelujo. Dve leti zapored je veljala na fondu za najboljši scenarij. Prvo leto je Triglav film čakal, da bi naslednje leto dobil še malo več denarja, potem spet, na koncu pa so mi rekli, da Ljubljanska banka ne dovoli snemanja. Tako sem dokončno obupal."
,,Pa ste le dočakali Idealista, ki je, kot je za vaše filme značilno, prinesel tudi glavnima igralcema najvišje priznanje...
,,Moja osnovna ljubezen v filmu in gledališču so igralci. Ti so izrazno sredstvo, ki ga imam najraje in ki ga najbolj gojim. Zame je delo z igralci največji užitek. To ni nikoli dognan proces, v igralcu zazvenijo vedno nove strune, ustvarjalni pristop, ki zanj ni recepta, rodi presenetljive rezultate. Morda sem bil zato najbolj vesel zlate arene Radka Poliča. Kajti - neuspeh igralca je tudi moj neuspeh, in obratno, igralčev uspeh je tudi plod mojega dela."
,,V vaših filmih igrajo vedno pomembno vlogo ženske, kar je pri nas prava redkost. Čemu dajete prednost ženski?"
,,Zame je ženska nekaj lepega. Zakaj pri meni veliko igrajo, o tem pravzaprav še nisem razmišljal, vi ste me opozorili na to... Ženska mi je simbol nežnosti, topline, lepote, pa ne mislim zunanje... Lahko je pa lep tudi kontrast povedanemu."
,,Vi ste zagovornik misli, da umetnost pozitivno vpliva na čustva ljudi in posredno torej tudi na njihovo delo, dejanja. Se vam ne zdi, da naša kultura o tem premalo razmišlja?"
,,Popolnoma se strinjam. Delavec za strojem, denimo, ki bi užival kulturne dobrine, bi bolje delal, hitreje bi se vključeval v humanejše družbene in medčloveške odnose. Tu mislim seveda na kvalitetno umetnost in ne na slabe nadomestke zanjo. Da pa bi to umetnost lahko tudi užival, bi mu morali že v osnovni šoli ponuditi ključ, s katerim bi znal odpirati njene hrame."
V ozadju stoji Igor Pretnar, zadovoljen z izvrstno masko naše najboljše maskerke Berte Megličeve, in s podobo Martina Kačurja, ki ga igra Radko Polič, tudi s puljskim zlatom okiten, kakor že sam režiser
MANCA KOŠIR
Fotografija: EGON KAŠE
ITD, 12. VIII. 1976
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Film in TV Refleksija in publicistika Nagrade
- People
- Majda Potokar Lojze Rozman Radko Polič Herbert Grün Jože Javoršek Berta Meglič Vitomil Zupan Dino Radojević Mirko Lipužič Stane Sever Sveta Jovanović Igor Pretnar Bojan Stupica Stevo Žigon Manca Košir
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko Prešernovo gledališče Kranj Akademija za gledališče, radio, film in televizijo
- Productions
- MALOMEŠČANI, Pretnar, 1956 STRIČEK VANJA, Pretnar, 1957 SEDEM LET SKOMIN, Pretnar, 1955 ZAŠLO JE SONCE, Pretnar, 1954 ČUJTE LJUDJE!, Pretnar, 1954 SAMOMORILEC, Pretnar, 1971
- Archival material identifier
- 1976-08-08-14_799-NN