Svetovna praizvedba v Križankah
Darinka Kladnik, Dnevnik, 17. 8. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
ANDRIĆ: POGOVOR Z GOYO
Svetovna praizvedba v Križankah
LJUBLJANA, 17. – V petek se nam obeta v Križankah zanimiva odrska novost – svetovna praizvedba Andrićevega dela „Pogovor z Goyo“ v režiji Miroslava Belovića, ki je v okviru lanskih poletnih kulturnih iger pripravil znano „Darinko iz Rajkovca“, in v izvedbi Andreja Kurenta. Gre za monodramo – posnela jo bo tudi ljubljanska televizija – za delo, ki ima, kot sta dejala oba soustvarjalca predstave, še svojo nedolžnost. In to je svojevrstni čar tako za igralca kot režiserja, s katerima je stekel razgovor po eni izmed vaj v Križankah.
Miroslav Belović: „Z Andrićem sva vrsto let skupaj delovala v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu. Znano je, da je Andrić kaj nerad dajal dovoljenje za prenos svojih tekstov na sceno, zaradi slabih izkušenj, ki jih je imel z uprizoritvijo enega svojih del. Nekaj mesecev pred njegovo smrtjo sem ga poprosil, da mi dovoli realizirati znani tekst „Pogovor z Goyo“. Dejal je dobesedno: „Delajte tako, kot je napisano! Ničesar ne dodajajte. V globino lahko greste, ne pa v scenske efekte.“ Vem, česa Andrić ni maral v gledališču: laži, retorike, nekontroliranih emocij, nezmernosti. Terjal je aktivno in prepričljivo sodobno besedo. Pri postavitvi „Pogovorov z Goyo“ na oder Križank, sva se z Andrejem Kurentom držala prav teh postulatov.“
In zakaj ste se odločili za Andreja Kurenta?
„Ker poznam njegove igralske sposobnosti. S Kurentom sva imela ob pripravljanju te monodrame vrsto razgovorov o sodobni umetnosti in gledališču. Zato lahko rečem, da je delo plod raziskovanja, seveda v domeni bistva in iskanju enostavnosti, ki odgovarja Andrićevemu umetniškemu kredu.“
„Zakaj to tveganje z monodramo,“ si je Andrej Kurent nekako sam zastavil vprašanje.
Tematika mi ustreza, zato me izbor Belovića ne moti. Sem namreč v takem obdobju dela, ko težko prenesem, če ne morem vplivati na izbor svojega dela. Tokrat gre za material, ki je sodoben in nam adekvaten. Belović in jaz sva iz generacije, ki je po vojni pristopila h gledališču z jasno orientacijo kaj le-to je in kaj terja od igralca.
V monodrami izrekata besede o ničevosti gledališča, o tem, da je igralski poklic najtežji in najbednejši od vseh poklicev – se te Andrićeve besede ujemajo z vašimi pogledi na gledališče in igralski poklic?
Andrej Kurent: „Večjega kiča kot se kaže v gledališču, ne vidimo kje drugje. Toliko neizdelanosti, površnosti kot v gledališču, ni v drugih zvrsteh umetnosti. Najteže je izluščiti iz avtorja dovolj, dognati z gledališkimi sredstvi to, kar je napisal, in to dobro odigrati. Pri oblikovanju te vloge sem bil popolnoma svoboden.“
Gledališče enega je izjemen poizkus, da se preveri možnosti velikega monologa in stopnje koncentracije enega igralca. „Če imata pianist in violinist pravico na svoj večer, zakaj je ne bi imel tudi igralec,“ je pristavil Miroslav Belović in dodal ob koncu, da si je v režiji „Pogovora z Goyo“ prizadeval biti kar najbolj na Andričevi „valovni dolžini“, hkrati pa ga je nenehno „okupiral“ lik Goye. V nasprotju z režijo velikih scen, po katerih sem znan v JDP v Beogradu, izpolnjujejo monodrame mojo ljubezen do komornih scen. Spodbujajo me k notranji režiji in v permanenten dialog z igralcem. Če je monodrama za igralca velik podvig, je zame nujen duhoven trening.
DARINKA KLADNIK
Ivo Andrić
Andrej Kurent
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče
- Productions
- POGOVOR Z GOYO, Belović, 1976, 1977
- Archival material identifier
- 1976-08-15-22_799-11