Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Danes, pred poltretjim tisočletjem

Sandi Sitar, Dnevnik, 27. 8. 1976

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
S 27. DUBROVNIŠKIH POLETNIH IGER - II. Danes, pred poltretjim tisočletjem Odločno, kar s petimi deli hkrati, so letošnje Dubrovniške poletne igre posegle v antično tematiko. Poleg obeh Ojdipov Kralja Ojdipa in Ojdipa na Kolonu povezanih v duologijo, so uvrstili v program še Elektro, Klitemnestro in burko Kako je Odisej srečal Kiklopa. Na prihodnjih, osemindvajsetih Igrah pa lahko poleg teh pričakujemo vsaj še Straussovo opero Elektra, direktor DLI Niko Napica pa je v pogovoru za naš časopis napovedal tudi uprizoritve domačih sodobnih tekstov po antičnih motivih, in med temi še posebej tudi udeležbo slovenskih avtorjev. Vrhunec letošnjega dubrovniškega festivala sta bili nedvomno uprizoritvi Sofoklejevih Ojdipov. Angleški režiser William Gaskill si ju je zamislil z ozirom na Ojdipovo fizično oslepitev v Kralju Ojdipu in na duhovno spregledanje v Ojdipu na Kolonu prvo ob sončnem zahodu, drugo pa ob vzhodu. Temu je prilagodil tudi začetek predstav ob pol sedmih zvečer oz. ob pol šestih zjutraj - tako da je gledalcu ostalo le malo ali nič od noči, saj je bilo za drugo predstavo treba vstati že ob treh zjutraj in uloviti avtobus ob štirih. Ustrezno takšni zamisli je režiser izbral tudi postavitev predstave: Kralja Ojdipa na ploščadi trdnjave sv. Ivana ob vhodu v staro dubrovniško luko, Ojdipa na Kolonu pa v divjem in čudovito lepem kraškem gaju na Srdžu, 400 m nad Dubrovnikom. Tu so gledalce, ki so se pripeljali z avtobusom, počastili s kavo, po koncu predstave pa so se od njih poslovili z žganjem in smokvami; prehoditi je bilo treba še kilometer v hrib (v spremstvu treh predstavnikov igralcev), kaditi ni bilo dovoljeno skratka: pravo ritualno romanje in tudi predstava sama naj bi bila ritualno dogajanje. Zato je razumljivo, da je režiser prepovedal igralcem, da se pridejo poklonit po aplavzu in toliko da ni prepovedal še publiki, da aplavdira. Znotraj tako obredno zamišljene predstave pa se je odvijal gledališki dogodek, ki ga bomo natančneje opisali jutri. Piše Sandi Sitar Danes pa še o treh drugih predstavah DLI na antično tematiko. Medtem ko je oba Ojdipa uprizoril iz izbranih jugoslovanskih igralcev sestavljeni festivalski ansambel, igra Sofoklejevo Elektro dubrovniško gledališče »Marin Držić« v enem prvih svetovnih prevodov Sofokleja na svetu (Dominko Zlatarić), ki prestavlja dogajanje Elektre v renesanso in uvaja v igro »učitelja« nekakšnega »režiserja« in tolmača predstave hkrati. Dubrovniško gledališče je odigralo to predstavo v vsem sijaju imenitne vile Sorkočević na Lapadu in v sijajnih kostumih ter v režiji Ivice Kunčevića, ki je oblikoval koncept uprizoritve bolj ambiciozno, kot pa to zmorejo igralci. Režiser je od njih, predvsem pa od Dubravke Kunčević kot Elektre zahteval maksimum intenzivnosti, ki pa spričo igralskih umetniških sposobnosti ob vsem trudu ostaja bolj intenzivnost posredovanja kot pa doživetja (publike). V isto motiviko kot Sofoklej z Elektro je posegel tudi sodobni hrvaški dramatik Marijan Matković s Klitemnestro. Režijsko je delo postavil Tonko Lonza, igralsko pa Neva Rošić kot monodramo. Igralka zapre sebe in publiko v trdnjavsko klet Bokar, in to opolnoči. Drama se dogaja, ko čaka pred vrati Klitemnestrin sin in Elektrin brat Orest, da na sestrino prigovarjanje ubije nezvesto in ubijalsko mater in tako maščuje smrt svojega očeta. Igralka je uspela dokaj prepričljivo opravičiti Klitemnestrino dejanje, Matković pa obrne konico svojega teksta proti inertni in zato sokrivi množici, ki jo na predstavi predstavljajo gledalci. Ko Klitemnestra Rošićeva na koncu spet odpre vrata iz kleti in gre v smrt, bi moral biti korak vsakogar od publike ven odgovorno dejanje. Predstava skoraj doseže svoj namen - igralka intenzivno pritegne gledalca v igro; morda ji za večjo intenzivnost manjka še nekaj več življenjskega in igralskega izkustva, ki ga prinašajo leta. Pa to je napaka, ki je vsak dan manjša... Kakor Klitemnestro, tako so v Dubrovniku izvedli v okviru ti »polnočnih scen« tudi burko prireditelja in režiserja Euripidovega teksta Marina Carića Kako je Odisej srečal Kiklopa. Predstava je skoraj parodija ne le antičnega teksta, ampak tudi mitsko pojmovane antike nasploh, kot taka pa je pravo nasprotje in dopolnilo obeh Ojdipov. Vendar pa po kvaliteti daleč zaostaja, zlasti zaradi premalo kvalitetnih igralcev z izjemo odličnega Damirja Mejovška kot Kiklopa, ki pa tudi ne zmore sam nositi vse teže predstave. Uprizoritev je zanimiva zaradi kombinacije igralcev in lutk, pri čemer lutke niso uporabljene ilustrativno, marveč kot nekakšni dvojniki nastopajočih oseb, kar nudi možnost za igro v igri in za celo vrsto bolj ali manj duhovitih domislic, ki pa ne najdejo zmerom ustreznega igralskega izraza. Tako se je prvo leto Dubrovniških poletnih iger, namenjeno v dramatiki predvsem antični tematiki, končalo zlasti ob vprašanju odnosa igralec - antični liki. Ne režijski koncepti ne odnos igralcev niso bili tako problematični. Vendar pa je treba k obstoječi problematiki takoj pripisati, da dajejo organizatorji DLI primat igralcem že vnaprej in da sta se znašla problematika in težišče prizadevanj na istem nivoju. Zato lahko upravičeno pričakujemo v prihodnje nadaljnjo rast vseh teh predstav, tako kot se to dogaja tudi še vedno osrednji predstavi dubrovniškega festivala in njegovemu najvišjemu umetniškemu dometu uprizoritvi Hamleta. O igralskih in drugih problemih »grškega gledališča danes« je spregovoril na DLI tudi dvodnevni simpozij, ki je sicer ob preobremenjenosti s predstavami marsikdaj obtičal v dilemi konkretno - splošno, ki pa je le nakazal novo, študijsko dimenzijo Dubrovniških poletnih iger in ki je lahko že sam po sebi dragocena pomoč za rast dosedanjih in programiranje novih predstav. Ob odličnem Ljubi Tadiću kot Ojdipu je na Dubrovniških poletnih igrah uspešno odigrala Antigono slovenska igralka Milena Zupančičeva. (Nadaljevanje jutri)
Report a problem to oder@slogi.si.