Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Kriza žanrske prepričljivosti

Tone Frelih, Naši razgledi, 10. 9. 1976

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Kriza žanrske prepričljivosti Hibe sodobnega jugoslovanskega filma Tone Frelih Najbolj preprosta in tudi v jugoslovanskem filmu že dolgo zasidrana vsebinska razdelitev pozna v grobem samo tri skupine filmov, in sicer filme s sodobno tematiko, filme, ki obravnavajo našo revolucijo in kot zadnjo skupino filmov tiste, ki jim kot osnova rabi literarna predloga. Vsakoletni pregledi novih filmskih produkcij v Pulju nam skoraj brez izjeme poskušajo dokazati, da se jugoslovanski filmski ustvarjalci iz leta v leto enako zagrizeno lotevajo sodobnih tem. Res pa vidimo pri tem velika kvalitetna nihanja. Toda ta aprioristična želja, da ne rečem zahteva po sodobnem filmu, priča o našem spet grobo rečeno malikovalskem odnosu do sodobne zgodbe. Na eni strani vlada zahteva po sodobni zgodbi, na drugi strani pa vidimo, da je v takem filmu sodobni človek vse manj in manj prisoten. Sodobni človek kot nosilec dogajanja, kot individuum. Slika katerekoli družbe deluje hudo skonstruirano in aranžirano, če o tej družbi pripovedujemo kot o neidentificirani masi. Povsem jasna je misel, da samo posamezniki tvorijo družbo, zato je tudi naloga sodobnega filma, da prikazuje posameznika ter njegov karakter in da pripoveduje o vsakdanjih, lahko pa tudi ekstremnih okoliščinah, v katerih se znajde tak človek. Predvsem je v vsakem filmu potrebno predstaviti okolje in reakcije tega okolja na posameznika ali narobe. Med uspešne filme tega tipa lahko uvrstimo Vrdoljakov Deps, Pavlovićev Let mrtve ptice, Zafranovićev Matejev pasijon, z letošnjega festivala pa samo Paskaljevićev film Čuvaj plaže pozimi. Med številnimi neuspešnimi pa so kljub glavni nagradi z lanskega festivala Žiće v film Hiša, z letošnjega festivala Hladnikove Bele trave, kot najslabši primer sodobnega filma pa film Svetislava Pavlovića Vojakova ljubezen. Vsekakor je treba utemeljiti uvrstitev nekaterih filmov v skupino ponesrečenih prikazov našega vsakdanjika. V sodobnem filmu predvsem ni prostora za posploševanje. Številni avtorji pa se zatekajo prav k posploševanju in pavšaliziranju, kadar se lotevajo našega vsakdanjega življenja. Jugoslovanski sodobni film se je očitno pomiril z našo sodobnostjo. Kar nekako noče se vpletati v vsakdanje življenjske probleme. Mnogim zveni beseda »ideologija« drugače kot bi morala, in resnično bi lahko zamenjali pojem »politični film«, ki ga mnogi razumejo preozko, s pojmom »tendenciozni film«. Toda že Piscator je v nekem svojem članku opomnil, da pojem »tendenca« mnogokrat ni pravilno uporabljen in da je mnogim postal simbol laži ali vsaj izkrivljanja resnice v posebne namene. Vseeno pa prav za jugoslovanski sodobni film mislim, da je v zadnjem obdobju vse preveč zatajeval svojo tendencioznost. Kje bi sicer našli vzrok za snemanje sodobnega filma, če ne v dejstvu, da je moč s pomočjo dobrega filma spreminjati zavest posameznika in preko njega zavest celotne družbe. Naša socialistična družba bi morala dobivati ostre, tendenciozne filme, prav zaradi svoje odprtosti in odprtosti naše zavesti. Hkrati je res, da mora izhajati sodobni film iz realne družbene situacije. Seveda pa je tudi res, da sodobnemu filmu ni treba neposredno odgovarjati na družbeno situacijo. Spomnimo se Engelsa, ki pravi, da je za umetniško delo bolje, če skriva mišljenje svojega avtorja, kajti odblesk avtorjeve tendence najde pravo mesto pri porabniku umetnosti, tudi če ga avtor ni potisnil v prvi plan. Toda mnogi avtorji sodobnega jugoslovanskega filma so našo stvarnost razumeli neproblemsko in prav ta neproblemski odnos do vsakdanjika se nam kaže kot osnovna hiba teh filmov. Ko pa so nekateri filmi le skušali prikazati probleme, delujejo ti problemi vse preveč papirnato, brez zveze z življenjem. To seveda ne pomeni, da bi morali biti vsi sodobni filmi posneti realistično, saj bi mnogi tak stil proglasili za zapozneli soc-realizem. Res pa je, da bi morali biti sodobni filmi globlje avtentični v svoji družbeni kritiki. Samo v takem primeru bi se jim posrečilo prodreti v življenjske resnice o človeku in družbi in to življenjsko resnico bi dvignili na raven umetniške resnice. Tudi v naslednji skupini, v skupini filmov o revoluciji, vidimo zadnja leta vse preveč poenostavljanja. Že sámo lotevanje narodnoosvobodilne teme je kot lotevanje mita. Dobivam vtis, da se mnogi avtorji partizanskega filma zadovoljujejo že s sámo reafirmacijo zgodovinskih dejstev, čeprav je vsem jasno, da reafirmacija sploh ni potrebna. Samo reafirmacija v nobenem primeru ni zagotovilo za umetniški izdelek. Zadnja dva festivala sta nam predstavila veliko neuspelih partizanskih filmov, kot na primer Okovane šoferje Vladimira Pavlovića, Čudoviti prah Milana Ljubića, Velimirovičev film Vrhovi Zelengore in ne nazadnje film Miroslava Jokića Štiri dni do smrti. Še bolj kot pri sodobnih filmih se v partizanskem filmu kaže kot slabost filmska linearnost, samo kronološki zapis nekega dogodka. In v primeru, da tak linearni film pri gledalcih le zbudi kaj pozornosti, to nikakor ni zasluga samega filma, temveč predvsem zasluga zgodovinskega dejstva. Zmotno je mnenje, da lahko našo zgodovino NOB vrednotimo šele zdaj. Ta zgodovina je že dobila svojo potrditev in jo še vedno dobiva. Umetnost, še posebej film, pa bi že moral iskati močnejše, recimo temu umetniške interpretacije, ki bi po dramatičnosti in problemskosti presegle ali vsaj skoncentrirale zgodovinski dogodek. Kar pa v nobenem primeru ne pomeni razvrednotenje zgodovinskih vrednot. Kar se v zadnjem obdobju kaže kot največja pomanjkljivost partizanskega filma, je pomanjkanje fabulativnih konfliktov, torej tiste dramaturške zasnove, ki je opravičilo filma. Kolikor pa le zasledimo konflikte, so v filmski obdelavi nedodelani. Konfliktna situacija je v osnovi zasnovana v dilemi, v partizanskem filmu pa tudi dileme ni več. Zatorej velja tudi za partizanski film, da se avtorji poslužujejo klišejev, vsebinskih in karakternih. In vse dotlej, dokler bomo dovoljevali klišeje, jugoslovanski partizanski film ne bo umetniško delo. Tretja skupina je prav v slovenskem filmu posebej močna. To je skupina filmov po literarnih predlogah. Mnogi avtorji so očitno prepričani, da je dobra, tradicionalna literatura, še posebej, če je nekoliko oddaljena od sodobnosti, že kar prvi pogoj za filmski uspeh. Odkod ta misel, ni težko uganiti. Slovenska literatura ima kot po nekakšnem nepisanem pravilu in principu izredno dobro obdelane karakterje in precej tradicionalno, toda psihološko in dramatsko močne zgodbe. Vse to smo kot osnovno hibo pripisali sodobnemu filmu. Odločitve za ekranizacije literarnih del so jasne, izrabiti že preverjene kvalitete. Pri takem izrabljanju odpade vsakršno tveganje. Nekateri filmi po literarnih delih so v jugoslovanski film res prinesli določene novosti in kvaliteto, na primer Štigličev film Balada o trobenti in oblaku, pa tudi Povest o dobrih ljudeh istega avtorja, če omenim samo ta dva filma. Precej pa je filmov, ki predstavljajo ustvarjalno zmoto, na primer Klopčičeva ekranizacija Cvetja v jeseni. Če sklenem: kriza žanrske razdelitve je očitna. V filmu s sodobno temo se ta kriza manifestira v brezproblemskosti in pavšaliziranju, v partizanskem filmu smo se vrnili k prikazovanju narodne epopeje, v filmih z literarnimi osnovami pa prevladuje literatura, včasih kombinirana s folkloro preteklih časov.

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.