Onkraj žarometov in iluzij
M. Premšak, Večer, 14. 9. 1976
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Vsako gledališče
je stkano
iz predstav,
vsaka predstava
pa je stkana
iz žuljev,
odpovedovanja in
neprespanih noči
Denar je lahko
stimulacija, nikoli
pa ne more biti
povračilo za tiste,
ki še vztrajajo
v gledališču
Vsi nedvomno poznamo
Slovensko ljudsko gledališče
iz Celja, poznamo ga po
sijajnih predstavah, poznamo
ga z odrskih desk. Ocenju-
jemo in primerjamo, doživ-
ljamo in opazujemo, se
smejemo, včasih izgorevamo.
Ne zanima nas polzasenčena
prazna dvorana, v kateri
odmevajo nervozni klici re-
žiserja, ne zanimajo nas dolge
ure, ko presejejo vsak o
gledališko besedo, ne žuljave
roke tistih, ki postavijo pred
nas iluzijo prostora in
nenehni nevarnosti prestav-
ljajo težke kulise. Predstava,
ki jo gledamo mi in kakršno
želimo videti je samo na tej
strani zaslona, ko se dvigne in
ko pada zavesa.
Gledališče so za nas
predstave in nič drugega. In
prav je tako. Vendar ne
smemo pozabiti, da predstave
delajo ljudje in da ti ljudje
delajo trdo in v slabih
pogojih, da zanje ni ne petka
ne svetka, ne sedem urnega
delavnika, ne urejenega delov-
nega časa. V trenutku, ko so
se zavezali gledališču, so z
njim postali eno, vsi dihajo
isti, od nervoze razburkani
zrak, v vseh enako odzvanja
uspeh, manjši uspeh ali
neuspeh.
Med beležem
in ropotijo
Čas počitnic je mimo in
gledališki hodniki so ponovno
zaživeli. Odrski delavci imajo
polne roke dela. Hodnik še
diši po svežem beležu, edinem
razkošju, ki so si ga lahko
privoščili v celjski gledališki
hiši. Za razpadajoče zidove,
dotrajano strešno oblogo,
prenatrpane hodnike, škripa-
joče sedeže in predvsem
centralno kurjavo, ki grozi s
sumljivim žvižganjem, da bo
zaradi nje morda že v tej
sezoni treba zapreti vrata
celjskega teatra, ni bilo
denarja.
Kulise za odrom se šibijo
druga nad drugo. Mešajo se
praktikabli, stopnice, po
katerih je hodil Lorenzaccio
so se prepletle z ložami
baročnega teatra, ki se poruši
na koncu Tumorja, tu in tam
kovinsko zazveni tobogan, s
katerega se je smejal gospod s
Preseka. Odrski delavci, na
čelu z mojstrom Vilijem
Korošcem vijejo roke. Kako
naj uredijo, kako naj zložijo
vso to scenarijo! Nekaj so res
odpeljali v zasilni prostor v
Levcu, toda kupi, naloženi
skoraj do vrha, so še vedno
ostali. In komaj dober teden
je še do takrat, ko bodo
morali začeti pripravljati
stvari že za novo predstavo, za
prvo letošnjo premiero Miller-
jevih Salemskih čarovnic. Do
takrat, ko se bo ves teater
spremenil v delovišče, hodniki
pa postali obrtne delavnice,
do takrat, ko se bo zanje
delovni dan začel ob šestih
zjutraj, končal pa mnogokrat
pozno po polnoči.
Trinajst let že diham
gledališki zrak in preživljam
dneve v polmraku onkraj odra
in žarometov", pravi mojster
Vili Korošec, ki pozna od
začetka do kraja abecedo
gledališkega življenja. Na
njegovih plečih in na ramenih
šestih sodelavcev slonijo vsa
bremena odrskih postavitev,
ki zaradi njihove maloštevil-
nosti postanejo ob gosto-
vanjih obupni napori.
Brez publike
ni gledališča
Seveda imajo polne roke
dela tudi drugi v gledališki
hiši. Igralci so že na odru,
predstava, kot so Salemske
čarovnice v režiji Francija
Križaja bo zahtevala najmanj
petdeset vaj, prav kmalu pa
jih čakajo tudi obnovitve.
Tumor bo treba še enkrat
zaigrati pred odhodom na
Bitef, na Cankarjevo Pohujša-
nje čakajo po vsej Sloveniji.
Še zadnjič so zajeli sapo,
predaha med premierami,
ponovitvami in gostovanji bo
bore malo, saj bodo kljub
premišljeni repertoarni za-
snovi z majhnimi zasedbami
vsi čez mero obremenjeni.
Pred začetkom sezone pa se
v teatru ubadajo še z drugimi
skrbmi. Dvorane je treba
napolniti, vpisati abonmaje,
pridobiti novo, na gledališče
še neprivajeno publiko. Drago
Kastelic, ki mora poskrbeti za
obiskovalce, teka sem in tja,
čakajo ga obiski v delovnih
kolektivih, na šolah, po
slovenskih krajih in mestih od
Lendave do Gorice in Trsta,
kjer povsod želijo videti
predstave Slovenskega ljud-
skega gledališča iz Celja. Čaka
ga organizacija novih abon-
majev pa vrsta opravkov, ki je
povezana z gostovanji drugih
slovenskih in jugoslovanskih
gledališč, slednjih zlasti za
delavce iz drugih republik, ob
tem pa še dogovarjanje z
ljubljanskima gledališčema
Dramo in Mestnim gleda-
liščem, kjer delajo igralci, ki
igrajo v nekaterih celjskih
predstavah.
Onkraj žarometov in iluzij
Na poti k novim
tveganjem
Vse kolesje v teatru pa se
konec koncev vrti okoli
repertoarja, iz katerega izha-
jajo vse delovne naloge,
repertoarja, ki ga je v
sedanjem trenutku toliko teže
sestaviti, saj je pri njem treba
najti občutljivo mejo med
možnostmi, željami, potreba-
mi, okusi, izhodišči kulturne
politike, prostorom v regiji,
mestom, ki ga hoče gledališče
ohraniti v slovenskem in
jugoslovanskem in morda tudi
v svetovnem kulturnem pro-
storu, in pa med materialnimi
ter kadrovskimi možnostmi,
ki vežejo roke.
"Repertoar gledališča mora
biti hkrati pester in enovit,"
trdi umetniški vodja celjskega
teatra Igor Lampret, ki hoče
skupaj s svojim kolektivom
dosledno oblikovati obličje
celjskega gledališča. "Smatra-
mo, da mora biti repertoar
specifičen izraz neke gleda-
liške hiše, takšen, kot ga
lahko izvede le ona sama s
tem, da je to, kar je."
In kakšen bo ta repertoar v
sezoni?
nastopajoči
"Če
lahko o tem na začetku sploh
govorimo, saj imamo pred
seboj zgolj literarne predloge,
zgolj načrt, izziv ustvarjalcem,
potem smatramo, da smo pri
sestavi upoštevali določene
dramske oblike, kot so
klasika, slovenske novitete in
delež jugoslovanskih piscev.
In če je bil v pretekli sezoni
poudarek na posamezniku,
smo tokrat izbrali avtorje, ki
stopajo v dinamična razmerja
med človekom ter družbeno
skupnostjo, ki ga določa,
opredeljujejo v smislu usodne,
pa vendar dialektične zakoni-
tosti."
O repertoarju bodoče sezo-
ne je nedvomno težko
govoriti, saj je vsaka predstava
tveganje, je poskus, nekaj, kar
je treba videti, občutiti,
doživeti. Danes pa so sedeži še
prazni, žarometi ugasnjeni,
oder tih. Še mesec dni, ko se
bo v mrzlični napetosti vseh,
ki dihajo gledališki zrak,
dvignila zavesa pred prvo
letošnjo premiero v Sloven-
skem ljudskem gledališču v
Celju.
Kulise za odrom se šibijo druga nad drugo, na odru pa se nered pred gledalčevimi očmi
nezaznavno spremeni v iluzijo novega prostora
M. PREMŠAK
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Productions
- IGRAJTE TUMOR V GLAVI IN ONESNAŽENJE ZRAKA, Ristić, 1976 SALEMSKE ČAROVNICE, Križaj, 1976
- Archival material identifier
- 1976-09-11-22_799-4