Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Onkraj žarometov in iluzij

M. Premšak, Večer, 14. 9. 1976

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Vsako gledališče je stkano iz predstav, vsaka predstava pa je stkana iz žuljev, odpovedovanja in neprespanih noči Denar je lahko stimulacija, nikoli pa ne more biti povračilo za tiste, ki še vztrajajo v gledališču Vsi nedvomno poznamo Slovensko ljudsko gledališče iz Celja, poznamo ga po sijajnih predstavah, poznamo ga z odrskih desk. Ocenju- jemo in primerjamo, doživ- ljamo in opazujemo, se smejemo, včasih izgorevamo. Ne zanima nas polzasenčena prazna dvorana, v kateri odmevajo nervozni klici re- žiserja, ne zanimajo nas dolge ure, ko presejejo vsak o gledališko besedo, ne žuljave roke tistih, ki postavijo pred nas iluzijo prostora in nenehni nevarnosti prestav- ljajo težke kulise. Predstava, ki jo gledamo mi in kakršno želimo videti je samo na tej strani zaslona, ko se dvigne in ko pada zavesa. Gledališče so za nas predstave in nič drugega. In prav je tako. Vendar ne smemo pozabiti, da predstave delajo ljudje in da ti ljudje delajo trdo in v slabih pogojih, da zanje ni ne petka ne svetka, ne sedem urnega delavnika, ne urejenega delov- nega časa. V trenutku, ko so se zavezali gledališču, so z njim postali eno, vsi dihajo isti, od nervoze razburkani zrak, v vseh enako odzvanja uspeh, manjši uspeh ali neuspeh. Med beležem in ropotijo Čas počitnic je mimo in gledališki hodniki so ponovno zaživeli. Odrski delavci imajo polne roke dela. Hodnik še diši po svežem beležu, edinem razkošju, ki so si ga lahko privoščili v celjski gledališki hiši. Za razpadajoče zidove, dotrajano strešno oblogo, prenatrpane hodnike, škripa- joče sedeže in predvsem centralno kurjavo, ki grozi s sumljivim žvižganjem, da bo zaradi nje morda že v tej sezoni treba zapreti vrata celjskega teatra, ni bilo denarja. Kulise za odrom se šibijo druga nad drugo. Mešajo se praktikabli, stopnice, po katerih je hodil Lorenzaccio so se prepletle z ložami baročnega teatra, ki se poruši na koncu Tumorja, tu in tam kovinsko zazveni tobogan, s katerega se je smejal gospod s Preseka. Odrski delavci, na čelu z mojstrom Vilijem Korošcem vijejo roke. Kako naj uredijo, kako naj zložijo vso to scenarijo! Nekaj so res odpeljali v zasilni prostor v Levcu, toda kupi, naloženi skoraj do vrha, so še vedno ostali. In komaj dober teden je še do takrat, ko bodo morali začeti pripravljati stvari že za novo predstavo, za prvo letošnjo premiero Miller- jevih Salemskih čarovnic. Do takrat, ko se bo ves teater spremenil v delovišče, hodniki pa postali obrtne delavnice, do takrat, ko se bo zanje delovni dan začel ob šestih zjutraj, končal pa mnogokrat pozno po polnoči. Trinajst let že diham gledališki zrak in preživljam dneve v polmraku onkraj odra in žarometov", pravi mojster Vili Korošec, ki pozna od začetka do kraja abecedo gledališkega življenja. Na njegovih plečih in na ramenih šestih sodelavcev slonijo vsa bremena odrskih postavitev, ki zaradi njihove maloštevil- nosti postanejo ob gosto- vanjih obupni napori. Brez publike ni gledališča Seveda imajo polne roke dela tudi drugi v gledališki hiši. Igralci so že na odru, predstava, kot so Salemske čarovnice v režiji Francija Križaja bo zahtevala najmanj petdeset vaj, prav kmalu pa jih čakajo tudi obnovitve. Tumor bo treba še enkrat zaigrati pred odhodom na Bitef, na Cankarjevo Pohujša- nje čakajo po vsej Sloveniji. Še zadnjič so zajeli sapo, predaha med premierami, ponovitvami in gostovanji bo bore malo, saj bodo kljub premišljeni repertoarni za- snovi z majhnimi zasedbami vsi čez mero obremenjeni. Pred začetkom sezone pa se v teatru ubadajo še z drugimi skrbmi. Dvorane je treba napolniti, vpisati abonmaje, pridobiti novo, na gledališče še neprivajeno publiko. Drago Kastelic, ki mora poskrbeti za obiskovalce, teka sem in tja, čakajo ga obiski v delovnih kolektivih, na šolah, po slovenskih krajih in mestih od Lendave do Gorice in Trsta, kjer povsod želijo videti predstave Slovenskega ljud- skega gledališča iz Celja. Čaka ga organizacija novih abon- majev pa vrsta opravkov, ki je povezana z gostovanji drugih slovenskih in jugoslovanskih gledališč, slednjih zlasti za delavce iz drugih republik, ob tem pa še dogovarjanje z ljubljanskima gledališčema Dramo in Mestnim gleda- liščem, kjer delajo igralci, ki igrajo v nekaterih celjskih predstavah. Onkraj žarometov in iluzij Na poti k novim tveganjem Vse kolesje v teatru pa se konec koncev vrti okoli repertoarja, iz katerega izha- jajo vse delovne naloge, repertoarja, ki ga je v sedanjem trenutku toliko teže sestaviti, saj je pri njem treba najti občutljivo mejo med možnostmi, željami, potreba- mi, okusi, izhodišči kulturne politike, prostorom v regiji, mestom, ki ga hoče gledališče ohraniti v slovenskem in jugoslovanskem in morda tudi v svetovnem kulturnem pro- storu, in pa med materialnimi ter kadrovskimi možnostmi, ki vežejo roke. "Repertoar gledališča mora biti hkrati pester in enovit," trdi umetniški vodja celjskega teatra Igor Lampret, ki hoče skupaj s svojim kolektivom dosledno oblikovati obličje celjskega gledališča. "Smatra- mo, da mora biti repertoar specifičen izraz neke gleda- liške hiše, takšen, kot ga lahko izvede le ona sama s tem, da je to, kar je." In kakšen bo ta repertoar v sezoni? nastopajoči "Če lahko o tem na začetku sploh govorimo, saj imamo pred seboj zgolj literarne predloge, zgolj načrt, izziv ustvarjalcem, potem smatramo, da smo pri sestavi upoštevali določene dramske oblike, kot so klasika, slovenske novitete in delež jugoslovanskih piscev. In če je bil v pretekli sezoni poudarek na posamezniku, smo tokrat izbrali avtorje, ki stopajo v dinamična razmerja med človekom ter družbeno skupnostjo, ki ga določa, opredeljujejo v smislu usodne, pa vendar dialektične zakoni- tosti." O repertoarju bodoče sezo- ne je nedvomno težko govoriti, saj je vsaka predstava tveganje, je poskus, nekaj, kar je treba videti, občutiti, doživeti. Danes pa so sedeži še prazni, žarometi ugasnjeni, oder tih. Še mesec dni, ko se bo v mrzlični napetosti vseh, ki dihajo gledališki zrak, dvignila zavesa pred prvo letošnjo premiero v Sloven- skem ljudskem gledališču v Celju. Kulise za odrom se šibijo druga nad drugo, na odru pa se nered pred gledalčevimi očmi nezaznavno spremeni v iluzijo novega prostora M. PREMŠAK

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.