Premiera izvirnega slovenskega dela
Peter Božič, Primorski dnevnik, 8. 1. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
PREMIERA IZVIRNEGA SLOVENSKEGA DELA
Peter Božič:
«Kaznjenci»
Izvedel «Oder 57» v ljubljanskih Križankah'
Gledališče v krogu. Sredi med nami, gledalci, je klop, na kateri sedijo uklenjeni (z lisicami na rokah in z vrvjo med seboj povezani) trije Kaznjenci. Na vlaku smo. Kaznjencem streže akuraten in postrežljiv Sprevodnik. Scena je na moč preprosta. Ob strani stoji Plesalka (strip-teasa), za steklenim okvirjem Slepa potnica.
Na premiero sem prišel nepripravljen. Na srečo nisem bil prej prebral teksta, ki je izšel pred kakim letom v Perspektivah (L. III. 1962-63, št. 26). Na srečo pravim zato, ker sem se mogel povsem neposredno prepustiti igri in dialogu pred sabo.
Po prvih spregovorjenih besedah med Kaznjenci ter med njimi in Sprevodnikom te obide občutek, da se tudi sam, pelješ v vlaku. Pogovor je vsakdanji, kdaj celo banalen, da, če bi za besedami ne čutil nekakšnega podteksta in morda še več plasti podtekstov. Peljemo se lagodno, vsaj spočetka, za vse je poskrbljeno, Kaznjenci so zadovoljni, dvema prižiga pozorni sprevodnik cigarete (inteligentna režija je izpustila vsako ponazarjanje z rekviziti, saj so besede dovolj zgovorne), tretjemu prinese Sprevodnik na ponovno zahtevo sadni sok (menda je bil to edini rekvizit, ki je prišel med izvajanjem na oder, ki pa je ostal v smislu skope in čiste režije neuporabljen).
Kaznjenci zahtevajo Stražnika, ki je menda nekje izstopil, a se naposled le pojavi. Nato pride še nov potnik, Pijanec, ki pa ni uklenjen. (Kaznjenci so, kot izvemo iz dialoga, zahtevali, da jih Stražnik uklene, preden so stopili na vlak.) Kam se peljemo? Kje je cilj? Konec poti je smrt, izvršitev smrtne obsodbe. Kajti Kaznjenci so obsojeni na smrt. Z njimi se pelje Slepa potnica (Smrt), ki jo spočetka nihče ne opazi in ne sliši, čeprav zahteva na glas, da ji Sprevodnik preščipne vozovnico.
Seveda je vse to prispodoba. Vendar zelo živa prispodoba. Prispodoba česa? Družbe? Življenja? Položaja človeka, posameznika, v družbi, nekje tu na zemlji, ali celo v vesolju? Stopnja njegove osveščenosti ali njegove
neosveščenosti? Sanjski privid? Čutimo, da nam hoče avtor povedati več, kakor kaže njegov tekst. Vendar rajši pustimo, da nas podzavestna občutja vodijo dalje. Kajti «groteska» je veliko več kot zgolj alegorija. V njej je, ne vem če zavestno, pogoden značilni ter pristni ritem sanj. Čim dlje se vozimo, tem bolj se nas polašča občutje nekakšnega nelagodja, pa čeprav je pogovor še zmirom sem pa tje vsakdanji, ki ga pa spremljamo z zmirom večjo napetostjo in zavzetostjo. Kakor da drvimo naprej na nekem fantastičnem vlaku. Ves čas mi zveni v ušesih pesem francoskih vojakov, ko so se v pošastni zimi umikali z Napoleonom čez Berezino:
Notre vie est un voyage
dans l'hiver et dans la nuit;
nous cherchons notre passage
dans le ciel
(Naše življenje je potovanje skozi zimo in skozi noč; mi iščemo naš prehod na nebu, kjer nič ne sveti.) Isto pesem stavlja Celine kot mottto svojemu romanu «Potovanje na konec noči» z navedbo, da je to pesem holandskih mornarjev.
Tedaj vlak iztiri. Kdo je razdrl progo? Pijanec izpove, da je to storil on. Kaznjenci zahtevajo, da se ostro kaznuje. Toda to se ne zgodi. Vsi gredo popravljat progo. Kajpada bi bilo za tistega, ki bi pričakoval, da bodo igralci na odru zavihali rokave in prijeli za kramp in lopato, bolje, da bi se držal Dantejevih besed: «Lasciate ogni speranza voi ch'entrate!» - in bi sploh ne prišel na predstavo. Proga je popravljena in peljemo se naprej. Medtem je Plesalka odplesala svoj strip-tease (kajpada samo nakazano v stilu igre). Slepa potnica si sama preščipne vozovnico - in že jo začnejo videti in slišati tudi drugi.
Tedaj se zgodi katastrofa. Sprevodnik se vrne iz strojnice in pove, da je strojevodjo zadela kap. Kdo naj zdaj ustavi pošastno drveči vlak, preden se ne zaleti v drugega? Občutje nelagodje se stopnjuje v pošastno grozo. Samo Pijanec ve, da je treba dejanja, da je treba nekaj ukreniti. Uklenjeni Kaznjenci se temu uprejo. Naj se vlak zaleti in raztrešči, ostane jim še zadnje upanje, da se morda rešijo izpod ruševin. Toda Stražnik in Sprevodnik, ki nista uklenjena se pridružita Pijancu. Zavore zaškri
pajo. Vlak se ustavi. To je v kratkem površina dogajanja, Kdor se prepusti toku dialogov in dogajanja, bo težko ubežal občutju neke pošastne.
fantastične groze, Znak, da je de. lo privrelo avtorju iz pristnega
in močnega doživetja, pa čeprav se določeni elementi prispodobe še niso izrazili s povsem jasno besedo ter so se strdili vanjo takorekoč na pol poti. K uspehu dela je v veliki meri pripomogla vsestransko zelo skrb.
no pripravljena uprizoritev, začenši s preprosto stilizirano sceno (ing. arh. Aleš Sarec) ter s čisto z ničemer nepotrebnim obre.
menjeno režijo (Mija Janžekovičeva in Tone Slodnjak). Če že niso bile vse igralske storitve dognane do zadnje izdelamasti so bile vendarle vse inteligentno izvedene. Sprevodnika je kreiral Brane Ivanc z dovršeno karakterizacijo in tipiko. Trije Kaznjenci: Branko Miklavc, Kristijan Muck in Polde Bibič so izdelali izrazite like, med kateri mi je Branko Miklave dognal svojega v karakterno izklesane detajle. Tone Slodnjak je dal Pijancu psihološko prepričljive vehementne poteze, Janez Hočevar pa Stražniku niku ustrezno karakterizacijo.
V kreacijo Plesalke je vložila Stefanija Drolčeva subtilno izdelane elemente elem in izvedla svoj dis kretni in komaj s kretnjami naka.
zani strip-tease z gracijo in eleganco. Slepo potnico je Mija Janžekovičeva izdelala dinamično in inteligentno.
Predstava,, ki zahteva od gledalca močnega sodoživljanja in
vživetja, je potegnila številno publiko k pozornemu spremljanju in ob koncu k živemu odobravanju, Uprizoritev Božičevih Kaznjencev pomeni za kulturno Ljubljano nedvomno zanimivo in pomembno novost.
VLADIMIR BARTOL
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- People
- Brane Ivanc Štefka Drolc Polde Bibič Kristijan Muck Janez Hočevar Branko Miklavc Peter Božič Mija Janžekovič Tone Slodnjak Aleš Šarec
- Producers
- Oder 57
- Productions
- KAZNJENCI, Janžekovič, Slodnjak, 1963
- Archival material identifier
- 1964-01-2001-2100_2045-2046