Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Gledališki obrazi Toneta Stojka

Marko Aljančič, Delo, 4. 3. 1985

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
FOTOGRAFIJA Gledališki obrazi Toneta Stojka Letošnji teden slovenske drame v Kranju spremlja razstava gledališke fotografije Toneta Stojka. Po ne najbolj posrečenih in malo značilnih pregledih jugoslovanske gledališke fotografije, ki smo jih videli v Kranju v preteklih letih, je letošnja avtorska razstava prava poživitev. Tembolj, ker gre za enega najvidnejših »gledaliških« fotografov pri nas in je razstavljena kolekcija ne le likovno-tehnično, marveč tudi po interpretaciji izjemno izenačena, česar tudi z boljšim materialom ni moč doseči na skupinskih razstavah. Tone Stojko se predstavlja s kakimi 50 deli, izborom najboljših fotografij iz množice tisočev posnetkov v času poldrugega desetletja, kar zavzeto spremlja dogajanja na osrednjih slovenskih odrih. Ne gre torej za najnovejša dela, vendar pa tudi ne zgolj za standardna, ki smo jih že videli na njegovih razstavah. Iz obsežnega gradiva avtor vedno znova sestavlja razstavne celote, kolekcijo prečiščuje in dopolnjuje. Pričujoči izbor v Kranju je posvetil spominu prijatelja Marka Slodnjaka. Kljub dolgemu časovnemu razponu v nastanku posameznih del med njimi ni vidnejše razlike, zato učinkujejo zelo enotno. Vzrok temu je gotovo tudi dejstvo, da segajo začetki tega cikla v čas, ko je bil Stojko že formiran avtor z jasnim konceptom in izdelanim stilom, deloma pa tudi, da se v tem času odrska tehnika ni bistveno spremenila. Fotografu je slejkoprej še vedno na voljo nezadostna svetloba, ki pa se v fotografiji izkaže za likovno prednost. Pomanjkljiva svetloba ob snemanju zabriše čezmerne podrobnosti, nebistvene detajle na fotografiji zakriva črnina, ki postane prevladujoč kompozicijski element, vendar ne moti, saj gledalčev pogled docela pritegne zvečine do podrobnosti mehko izrisana mimika igralcev in najnujnejših rekvizitov, ki so sliki pojasnjujoč miljejski akcent. Črnina kot nekakšna abstrakcija vzbuja in buri gledalčevo fantazijo in ga tako zaplete v sodelovanje. Pri tem ni bistveno, da je gledalec prikrajšan za odrsko scenerijo in mu prizor večji del pojasni šele pisana razlaga ob sliki. Stojkove gledališke fotografije niso in nočejo biti nikakršen dokument, ampak so prej zgledna reportaža, ki ji je gledališče le izbrano ali dano okolje. Bistveni del pri tem so gledališki obrazi, ki so samo različica Stojkove siceršnje naključne ali inscenirane live-fotografije, v žargonu imenovane lajf. Tu in tam se sicer avtor tradicionalno poigra s svetlobnimi učinki odrskih luči, večinoma pa gledalcu le hoče posredovati nove izrazne oblike in možnosti sodobne fotografije. S sebi lastno ustvarjalno močjo izziva predsodke tradicionalnega podajanja motivov, kar mu več kot idealno omogoča dinamika odrskega dogajanja. Predstavitev gledališke fotografije Toneta Stojka v razstavnem hodniku Gorenjskega muzeja v Kranju sodi med širša kulturna prizadevanja Prešernovega gledališča, da bi teden slovenske drame ne bil le zaprta odrska revija, temveč bi se v mestu, sicer dokaj malo vajenem gledališča, čutilo praznično razpoloženje. MARKO ALJANČIČ

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.