Izrazne funkcije prostora
Brane Kovič, Delo, 9. 1. 1985
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
GLEDAMO, POSLUŠAMO... OCENJUJEMO
OBLIKOVANJE
Izrazne funkcije prostora
Scenografija kot sestavni del odrske uprizoritve je le redkokdaj predmet posebne kritiške obravnave. Gledališke kritike jo navadno le evidentirajo, medtem ko se ji likovna in arhitekturna kritika posvečata predvsem ob predstavitvah širših, sklenjenih scenografskih opusov. Razstava scenskih rešitev Genetove igre Služkinji, ki jo je v foyeru Mestnega gledališča ljubljanskega pripravila Sanja Jurca, je zato gotovo zanimiva priložnost za razmislek o vlogi prostora v kontekstu gledališke predstave.
Avtorica se je razčlembe prostora igre lotila v diplomski nalogi na oddelku za arhitekturo ljubljanske FAGG, pod mentorstvom docentov J. Koželja in M. Hočevarjeve. Glede na razmerje med igro in sceno je zasnovala tri variante uprizoritve: v prvi naj bi bili obe sestavini enakovredni, v drugi naj bi prevladovala scena, v tretji pa igra.
Temu konceptu je prilagodila posamezne opredelitve izraznih funkcij prostora in sicer tako, da je najprej izpostavila prizorišče v smislu stilizacije »realnega« prostora z nekaj simbolnimi akcenti (meščanski interier z elementi »svetišča«), v drugi različici je stilizacijo radikalizirala v dinamično, vzporedno z dramaturškimi preobrati spreminjajoče se prizorišče, ki ga aktivno soustvarjajo gibanje protagonistov, svetloba in skrajno poenostavljene kulise, nazadnje pa je dramsko dogajanje umestila v realni arhitekturni prostor, ki naj bi funkcioniral kot naravni okvir, v katerem pride do največje možne mere do izraza igralska (tudi plesna, mimična, improvizacijska...) sposobnost nastopajočih. Odprtost Genetovega teksta nedvomno dopušča vse tri nakazane rešitve, zato je uprizoritvena varianta odvisna le od režiserjeve zamisli celote, ki mora poleg scene upoštevati tudi kostume, svetlobo in zvok.
Predstavljeni projekt je primer kompleksno zastavljenega pristopa k razčlembi razmerij med arhitekturnim in scenskim prostorom igre, saj ob konkretnem gledališkem delu opozori tudi na zgodovinsko izročilo posameznih vidikov obravnave prostora v gledališču od antičnih časov do avantgard dvajsetega stoletja. Da pa bi lahko prepričljivo ocenili njegov kvalitetni doseg, bi vsekakor potrebovali več javnih prikazov podobnih nalog, ki bi omogočile neposredne, relevantne primerjave.
BRANE KOVIČ
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko
- Archival material identifier
- 85-G-1-12_799