Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Prevrat v slovenski zavesti

France Forstnerič, Delo, 26. 10. 1985

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Prevrat v slovenski zavesti Bratko Kreft, Dušan Moravec in Taras Kermauner o ekspresionizmu v slovenski dramatiki Maribor bolj dovzeten za nove gledališke tokove MARIBOR, 25. oktobra — Marksistični center univerze v Mariboru je pripravil danes v čitalnici mariborske knjižnice zanimiv pogovor o vplivu ekspresionizma v slovenski dramatiki. Prvi se je teme lotil dr. Bratko Kreft in kot udeleženec tega umetniškega gibanja po prvi vojni sijajno teoretično interpretiral ekspresionizem, obenem pa ponazoril njegov vpliv na najznačilnejša tovrstna slovenska dramska dela in predstave. Ekspresionizem, je najprej ugotovil Kreft, sila različno razlagajo, česar recimo za realizem ne moremo reči. Nosilec ekspresionizma pri nas je bil rod, ki je doživljal vojne grozote in je pisateljsko ekspresivno izražal notranjo človekovo grozo. Danes pod oznako ekspresionizma nekateri razumejo vse mogoče tokove, še bolj terminološko nejasen pa je bil pojem v svojem času (lahko je pomenil nadrealizem, socialno uporništvo, avantgardizem, konstruktivizem itd). Prvine ekspresionizma je Kreft ugotavljal pri različnih avtorjih, Jožetu Lavrenčiču, Stanku Majcnu, Grumu in drugih. Posebno zanimivo pa je prepričanje, ki ga je v svojem referatu potrdil tudi dr. Dušan Moravec, da je bil Maribor za nove gledališke tokove bolj dovzeten, drznejši, saj so Dediče velikega časa, sanjsko igro Stanka Majcna zaigrali v Mariboru že 1922 in to je prva ekspresionistično simbolistična drama v Sloveniji. V Ljubljani Majcna niso upali uprizoriti. Dušan Moravec je ugotovil, da je ekspresionizem prišel k nam z zamudo, s težavo pa tudi zato, ker je ljubljansko gledališče doživljalo hudo gmotno in umetniško krizo tik pred prvo vojno. Bolj kot na odru je ekspresionizem odmeval v reviji Maska (Rade Pregarc). Bratko Kreft in Ciril Debevc sta hotela pripeljati v gledališče Ernsta Tollerja, prvega nemškega socialno ekspresionističnega dramatika. Ferdo Delak pa je našo avantgardno revijo Tank imenoval mednarodno. Moravec je torej ugotovil, da je sicer bilo novim tokovom zaprto gledališče, ne pa tudi ostalo umetniško življenje in če že ne v odrskih delih, pa se je pri režijah ekspresionistični vpliv močno čutil, pri Osipu Šestu celo pri Shakespeareu. Sicer pa je bila kritika ekspresionizmu v teatru celo sovražna, imela ga je za nezdravega, skrivljenčenega, duha razkrajajočega. Celo Grumovo Gogo so zaigrali v Ljubljani 1931 sicer prej kot v Mariboru, vendar s srečnim koncem. Mariborčani so igrali tudi Remca, Kraigherja, Cerkvenika in druge takratne drzneže. Taras Kermauner se je osredotočil na razmerje ekspresionizma do revolucije z razčlembo šele lani najdene zgodnje Mrakove ekspresionistične drame Obločnica. Kermauner je prikazal, kako velik prevrat je naredil ekspresionizem v slovenski zavesti, vendar si revolucije tu ne gre predstavljati razredno socialno, marveč duhovno, etično ali krščansko socialno (na primer Majcen). Kreft se je ponovno vključil v razpravo in povedal, da se je ekspresionizem na Slovenskem cepil v idealistično mističnega in socialno humanističnega. ● Nocoj je bila na Borštnikovem srečanju predzadnja tekmovalna predstava. Mariborska drama je še enkrat nastopila, tokrat s Turrinijevimi Meščani. FRANCE FORSTNERIČ Pojasnilo K včerajšnjemu poročilu z Borštnikovega srečanja nam sporoča Miloš Mikeln: v dvorani za »pogovore s slovenskimi dramatiki« sta govornika sicer imela pred seboj mikrofone, vendar dvorana ni bila ozvočena in občinstvo se je pritoževalo, da slabo sliši, kar se je očitno zgodilo tudi dopisniku Dela. Mikeln meni, da naslov »Kdo ne mara odrske satire« ne odraža vsebine pogovora; da ni rekel, da »teh zvrsti naši vodilni gledališčniki in zlasti kritiki v glavnem ne marajo« in da bi bili pisci, »ki pišejo te žanre, skratka zapostavljeni«, prej nasprotno, pravi. Tudi Košar, Partljič in Mrak so bili na pogovoru omenjani v drugačni zvezi, kot jo navaja poročilo.

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.