Kako »vzeti mero« gledališču
Snežna Šlamberger, Dnevnik, 20. 9. 1985
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
O STANDARDIH IN NORMATIVIH,
KI NAJ BI VELJALI V KSS ZA GLEDALIŠKO
DEJAVNOST, SE ŠE NISO SPORAZUMELI
Kako »vzeti mero« gledališču
Model dramskega gledališča na Slovenskem je ena stvar, živi organizem vsake gledališke hiše posebej pa je seveda nekaj drugega, samosvojega, enkratnega. Kako zdaj to dvoje toliko približati, da bo predvsem v dobro razvoju naše gledališke umetnosti? Gledališču je namreč bilo treba »vzeti mero«, se pravi oblikovati normative in standarde za gledališko dejavnost, tako kot jih za vsa področja kulturnih dejavnosti zahteva sklep skupščine kulturne skupnosti Slovenije, da bodo v pomoč pri svobodni menjavi dela.
Dogovoru o tem je bila namenjena tudi seja zbora izvajalcev za vprašanja gledališke dejavnosti, ki pa je vso stvar po dokaj burnem razpravljanju spet (čeprav naj bi bilo to tokrat res zadnjič) preložila. Dokončno naj bi o predlogu normativov in standardov, na katerih je več let delala komisija gledaliških strokovnjakov, ponovno odločali nekje okrog 10. oktobra, saj bi na skupščino KSS le želeli priti s čimbolj usklajenimi stališči in s čim manj amandmaji, ki bi bili predlagani tik pred dvanajsto. Prav gotovo bo težko v slabih treh tednih nadomestiti vse, kar je bilo zamujeno v preteklosti. Predvsem pa bo težko preokreniti v razpravi znotraj gledališč in med gledališkimi ustvarjalci miselnost, ki zdaj očitno še prevladuje: da so normativi in standardi neke vrste nasilje nad njimi, in pregnati strah, da lahko gledališčem s predlaganim modelom, ki mu seveda nobeno ne ustreza v celoti, prinesejo škodo, nemara celo ukinjanje, prisilo po spreminjanju programskih usmeritev...
Dosedanjih pripomb na predlog oz. osnutek standardov in normativov za gledališča, ki so pravočasno in pismeno prišle na pravi naslov, je bilo namreč sorazmerno malo, za njihovo zbiranje in usklajanje pa sta bila po sklepu skupščine Kulturne skupnosti Slovenije zadolžena Združenje dramskih umetnikov Slovenije in Skupnost slovenskih dramskih gledališč. Očitno sta ta dva tudi pot za nadaljnje pripombe, ki bodo zdaj prihajale po zadnji razpravi na zboru izvajalcev popravljeno besedilo predloga normativov in standardov. Nemara je bilo v zadnjem pogovoru razčiščeno vsaj to, da je stvar normativov in standardov kvantitativna plat opredeljevanja dejavnosti gledališča in da je njegova programska opredelitev ter kvaliteta njenega izvajanja stvar kulturne politike. Pa da so še vedno mnoge stvari zadeva notranjih samoupravnih aktov posameznih gledališč ter njihovega programa, kar vsakemu posebej zagotavlja in daje značilno fiziognomijo in ga ne sili v kalup »modela ponucucga uramskega gledališča«. Ta je namreč narejen iz dveh razlogov: da služi kot opis tipskega gledališča in kot tak pomeni primerjalno osnovo za poklicna gledališča na Slovenskem. Predvideno je, da bodo normativi in standardi vsaj eno sezono v poskusni rabi in takrat se bo tudi pokazalo, kako je z njihovimi posameznimi določili, od katerih so za igralce očitno posebej sporna tista o številu nastopov v sezoni, o številu vlog, ki naj jih posameznik odigra v sezoni, o razmerju števila igralcev in igralk v igralskem zboru.
Vsekakor imajo prizadevanja, da bi prišli v posameznih kulturnih dejavnostih do nekih kvantitativnih pokazateljev, v okviru Kulturne skupnosti Slovenije že tako dolgo zgodovino, da je zares zadnji čas, odločiti se zanje. Če so bila razmišljanja in odločanja o njih na gledališkem področju kot celoti doslej bolj počasna in oklevajoča, je zdaj res čas za intenzivnost in odločitev.
SNEŽNA ŠLAMBERGER
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Producers
- SLG Celje
- Archival material identifier
- 85-G-1-12_799