Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Neskončno zaupanje v moč gledališča

Alja Predan, Naši razgledi, 25. 1. 1985

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Neskončno zaupanje v moč gledališča Pogovor z direktorjem britanskega centra ITI Michelom Julianom Alja Predan Mednarodni gledališki inštitut (International Theatre Institute s kratico ITI) je ustanova, ki ima svojemu nazivu primeren ugled po svetu, zlasti med gledališkimi ljudmi. Ko človek stopa mimo londonske Kraljeve opere in v starem slogu obnovljene tržnice na Covent Gardnu proti poslopju, v katerem domuje podružnica ITI za Veliko Britanijo, si - obremenjen s kafkovskimi predstavami o družbeni hierarhiji - riše v mislih nadvse protokolaren sprejem pri direktorju te slovite organizacije. Tako smo pač vajeni doma, posebej ko gre za ljudi »na položaju«. Ni, da bi zgubljali čas s popisovanjem presenečenja, ki obiskovalca dočaka, ko se po strmih, ozkih stopnicah prigrize na podstrešje hiše. Dolg hodnik, obložen s tisoči papirjev, gledaliških listov in časopisov, med katerimi se zgublja nekaj punkovskih uslužbencev, je ekspedit za vsa londonska gledališča. Skozenj se je treba prebiti do pisarne ITI. Na trkanje nihče ne odgovori, zato kar vstopim in se znajdem v razkošno razmetani podstrešni sobici, polni obiskovalcev, ki čakajo na vrsto. Prvi hip se sploh ne znajdem, ne vem, na koga naj se obrnem. Michel Julian je človek, ki ga iščem. Nobenih tajnic, nikakršnega protokola, nič misterioznih telefonov, nobene znane fraze: »Počakajte, gospod direktor je zaseden.« Bradač za pisalno mizo je že kar tisti, h komur sem namenjena. V začetku je angleško vljuden in nekoliko distanciran, a ko mu povem, da sem v Londonu študijsko, da bi rada videla čim več predstav in da bom o njih pisala, se omehča, me seznani z »glavno pisarno«, kar pomeni, da me pelje v bližnji gledališki pub na pivo - in že sva prijatelja. Pokaže mi seznam predstav, ki so trenutno na sporedu v Londonu in mi predlaga, da za vsak teden naredim program tistih, ki bi si jih rada ogledala. Tako dobim nekakšen urnik, v vsakem gledališču pa me na moje ime čakata brezplačni vstopnici. Čez čas, ko si malo opomorem od presenečenja nad gostoljubjem in se nekako navadim na svoj »privilegij«, skromno izrazim željo, da bi rada šla tudi v Stratford. Gospod Julian ne vidi v tem nič kompliciranega, preskrbi mi cenejšo železniško vozovnico, organizira prenočitev in rezervira vstopnice. Enak »manever« ponovi za Cardiff in Southampton. Za nekakšno oddolžitev pa se dogovariva za pogovor, še posebej tudi zato, ker je možakar bil v Jugoslaviji, od koder, žal, ni odnesel ravno najsvetlejših vtisov. Takole sva se pogovarjala: Kakšne so naloge in delo Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI) v Veliki Britaniji? To sta dve vprašanji: najprej so tu naloge in delo ITI sploh, potem pa še posebna funkcija, ki jo ima Inštitut v Britaniji. ITI je zunajvladna strokovna organizacija v okviru UNESCO. Ustanovile so jo zaveznice po drugi vojni, leto dni po ustanovitvi UNESCO - kot prvo tovrstno organizacijo gledaliških strokovnjakov; danes je takih združenj že 280, mi pa smo bili prvi. ITI obstaja zato, da pomaga domačim in tujim gledališčnikom. To so ljudje, ki jim je prvi poklic gledališče, kritiki, igralci, režiserji, baletniki, pevci, scenografi etc., čeprav se lahko preživljajo tudi kako drugače. In prav tu je tudi moje delo, kakor tudi delo šestdesetih drugih središč ITI po svetu. Vsi smo nekakšna profesionalna bližnjica za gledališke ljudi, ki, deniva, pridejo v tujo državo in jih seveda zanima gledališče, a ne morejo najti stika s svojimi kolegi, ker pač nikogar ne poznajo. ITI pomaga premagati to oviro, pripravi neposreden stik z gledališko produkcijo in njenimi ustvarjalci. Seveda ima ITI še veliko drugih manifestacij, predvsem mednarodnih. Vsako drugo leto ima glavni kongres, kjer se dogovorimo o delu v prihodnjih dveh letih, pregledamo in določimo proračun itn. Pred kratkim smo se odločili, da bodo vsako drugo leto srečanja praktične narave, tako da imamo v letih, ko ni kongresa, tako imenovano Gledališče narodov, ki se vsako leto seli v drugo državo. To je nazorna pot, kako določeno deželo in njeno gledališko snovanje predstaviti svetu in jo hkrati vpeljati v svetovno gledališče. Tudi mi smo obremenjeni z ekonomsko realnostjo. Zmeraj ne moremo početi tistega, kar je najboljše. Se pa trudimo in naša velika prednost je, da ITI priznajo vse države sveta, kar je svojevrsten unikum. Zato je ITI tudi zelo posebna organizacija in zato se je po mojem mnenju vredno boriti zanjo. Namenoma nisem rekel delati zanjo, kajti ko si enkrat vključen, nenadoma spoznaš, da pravzaprav ne delaš, ampak se boriš, biješ se za univerzalni koncept. To ne pomeni, da gre za morebitno univerzalnost v gledališču, to tudi ne pomeni, da bi vsi morali delati enako gledališče. To pomeni, da imamo vsi gledališčniki sveta skupne cilje, se drug od drugega učimo in ta proces učenja traja ves čas. Od vseh umetnostnih oblik je gledališče enkratno zato, ker je to »posel ljudi«. Ne mislim se opravičevati, ker sem uporabil besedo »posel«, kajti gledališče mora biti po mojem mnenju avantgarda družbe, obravnavati mora realnost, s katero se določena družba spopada. Imeti mora priložnost pokazati, kako je mogoče težave reševati ali jih vsaj primerjalno argumentirati. To pomeni, da je gledališče katalizator, ki mora imeti neposreden in trajen stik z družbo. Če bi torej hotel nadrobno odgovoriti na vaša vprašanja, bi rekel, da ni mogoče v celoti in popolnoma precizno povedati, kaj ITI pravzaprav je. Kajti to, kar je danes, ni enako tistemu, kar je bil včeraj ali kar bo jutri. Ali ITI tudi v drugih državah, reciva v Jugoslaviji, opravlja enako delo? Priznati moram, da o delu ITI pri nas skoraj še nisem slišala. Če pa že je, zanesljivo ne dela tako, kot ste pravkar opisali. Mogoče sem romantik. Mogoče sem opisal svoj ideal. Toda gledališče je kot refleks in avantgarda družbe tudi polno slabosti, to pomeni, da je de facto povsod različno. V ustanovni listini iz leta 1948 so zapisana načela, po katerih naj ITI deluje, vsaka država pa jih uresničuje v okviru svojih možnosti in potreb. Mi pač počnemo to, kar sem povedal. V drugih državah, kjer je gledališče drugače strukturirano ali bolje subvencionirano, ITI nemara ni tako pomemben. Nimam sicer izkušenj, lahko pa, da je tudi pri vas tako. Zame je malodane šokantno, ko slišim, da se v Jugoslaviji tako malo vé o delu ITI, še posebej vašega. Šokantno tudi zato, ker ste vi prek ITI tako hitro navezali stike z mnogimi tukajšnjimi kolegi. Razložili ste mi svoj položaj, povedali, kaj ste in kdo ste in kaj počnete - in na podlagi tega sem vam pač pomagal, kolikor je bilo to v moji moči. Bilo bi mi ljubo, če bi taka možnost obstajala v vsaki podružnici ITI. Kako bi opisali svoje delo, kakšne težave imate? Kot človek, odgovoren za vodstvo ITI v Britaniji, nisem v enakem položaju, kot so ljudje, ki vodijo ITI po drugih državah. Osebno imam mnogo težav. Znotraj britanskega gledališkega establishmenta prevladuje namreč prepričanje, da bo svet prišel k nam. Mislim, da tako stališče ni niti pametno in tudi ne ustreza resnici. Je pa dejstvo. Z drugimi besedami: otoška različica britanske gledališke profesije je samo odsev britanske družbe, ki je neverjetno arogantna, ki verjame v moč klubov, v ekskluzivnost, odtod teza, da boste vi prihajali k nam, ne pa mi k vam. S takimi mnenji se moram spopadati vsak dan. Zato ni moja naloga pomagati že »etabliranim« ljudem, marveč prihajajočim gledališkim rodovom. Britanija se ima za center svetovnega gledališča. To je ironija. Če samo pogledamo v zgodovinske knjige, vidimo, da je bila to pred dva tisoč leti Grčija, pred tri ali štiri tisoč leti Indija, pred pet tisoč in več leti pa Kitajska. Ljudje so pozabili ta zelo pomemben »detajl«. Zato je ironija, da se tako majhen otok zunaj glavnih evropskih poti zastran nekih obskurnih razlogov samozavestno imenuje center svetovnega gledališča. Ne zanimajo me utemeljitve te trditve, zanima me, ali je britansko gledališče danes res dobro in kakšno bi bilo v prihodnje, če bi ITI ne bil učinkovit. Potrebujemo neposredno komunikacijo z drugimi državami in kulturami. Kajti samo s tem vlagamo v prihodnost lastne kulture. Tako vidim svoje delo, zato vodim britanski ITI. Zdi se, da vas vodita osebna strast in odločitev, da se popolnoma posvečate temu, kar počnete. Ne gre za posvečenost, za odnos gre, predvsem zato, ker je gledališče posel ljudi in je odvisno od osebnosti, ki so vanj vključene. Po svoje sem zelo srečen, ker že več kot trideset let delam v gledališču in to v vseh njegovih vejah. Pa še zato sem srečen, ker sem zmerom delal v mednarodnem merilu. Zato imam tudi malce drugačne predstave od svojih britanskih kolegov. Vsak pač dela po svojih najboljših možnostih in zmožnostih. Če sem pošten: v našem primeru štejejo samo zmožnosti, kajti možnosti (finančnih in drugih) imamo malo. Rekli ste, da je ITI zunajvladna organizacija. Kdo vas subvencionira, od kod dobivate denar? Ne da bi se zavedali, ste zelo pravilno vprašali: od kod dobivam denar. Leta 1972 je ITI v Britaniji nehal delovati zato, ker je postal del establishmenta. Bil je privatni klub štirih poglavitnih gledališč te dežele: Kraljeve opere, RSC, Narodnega gledališča in Narodne opere. Mlajši poklicni gledališčniki niso mogli niti pokukati vanj. Eden od njih sem sam. Leta 1976 sem zaprosil ITI za pomoč pri predstavi, ki sem jo takrat kot producent delal v Londonu in sem jo hotel peljati na turnejo po Evropi, pa so mi rekli: oprosti, ampak ti ne spadaš k nam. Ko so se mi čez leto dni vladna poročila o tem, ali naj bomo tudi mi del ITI ali ne, nakopičila čez glavo, sem se odločil - rekli boste, precej drzno, a vendar v gledališkem stilu - da bom sam naredil ITI. Zbral sem prijatelje, ki so se že aktivno ukvarjali z mednarodnim gledališčem, in skupaj smo poskušali narediti iz ITI praktično resničnost - ali pa enkrat za vselej dokazati, da ta dežela ne potrebuje takšne organizacije. Rezultat je tukaj, vi pa ga lahko ocenite. Koliko časa ste že direktor ITI? Od njegove preroditve leta 1977. Stal me je zdravja in vsakega pennya, ki sem si ga lahko kje sposodil. Obstajamo pa vendarle. Zdaj smo eden od najbolj aktivnih ITI centrov v svetu. Kako in od kod dobivate denar? Na različne praktične načine. Za primer: dobro poznate knjigo »Gledališki London«, ki je nekakšna biblija za tukajšnje gledališke obiskovalce. Zamisel o izdaji gledališkega vodnika se je rodila iz kartoteke, ki sem jo imel v svoji pisarni. Nekdo je predlagal, da bi stvar natisnil kot priročnik. Denarja seveda ni bilo, a se mi je vendarle posrečilo prepričati londonski Komite za promet, da nam je priskočil na pomoč, kar pomeni, da vodnik prodajajo tudi na avtobusnih postajah, v kioskih podzemske železnice itd. To je knjiga o 200 londonskih gledališčih in vsako med njimi, ne glede na to, ali ima 300 sedežev ali 30, ima svojo stran. Navedene so natančne lokacije, zgodovina in nastanek ter repertoarno-estetski profil vsakega teatra. To je samo en zgled dotekanja denarja. Naša vlada verjame zgolj v denarno politiko, zato vztrajno zmanjšuje proračun za kulturo (pa tudi za druge nedonosne veje). Če gre za jedrsko fiziko, rade volje sprejme zamisel in primakne denar, če pa gre za gledališče, nikakor. Moj vsakodnevni problem je dokazovanje, da ITI deluje na nacionalni ravni in da sodi vanj tudi raziskovanje lastnega gledališča. Kajti naslednja generacija britanskih profesionalcev navezuje skozi ITI stike z drugimi kulturami in presaja te izkušnje v naše gledališče. Samo to lahko zagotovi njegovo veliko prihodnost. Politiki pa trdijo, da je naše gledališče tako ali tako fantastično, teater je druga londonska turistična znamenitost, pravijo statistike. Toda nihče noče vlagati vanj, to je naš problem in to je tudi moj izziv. Imate ob teh dejavnostih še kakšno podporo? Morda od Velike londonske skupščine ali od Sveta za kulturo? Nikakršnih državnih dohodkov nimamo. Od 60 centrov ITI po svetu jih 59 dobiva državno pomoč. Najbolj zaposlen med njimi - z več kot 2000 tujih obiskovalcev na leto, če ne omenjam domačih profesionalcev - ne dobiva od države niti pennyja. Človek si mora pač v duhu najboljših gledaliških tradicij prizadevati, da obdrži barko na gladini. Rekel sem že, da si izmišljamo projekte, osebno pa tudi predavam po svetu, po malem pišem, dajem intervjuje za radio in TV, in ves denar, ki ga tako prislužim, gre za ITI. Seveda ga ni toliko, da bi lahko imel redne dohodke, poravnam pa telefonski račun in najemnino. Od česa potem živite? Od temeljnega prepričanja! In še nekaj morate vedeti: ker sem v poslu že toliko let, sem tudi nekaj prihranil. Imel sem izjemno srečo, nikoli nisem bil brez dela, počel sem veliko zanimivih in izzivalnih reči in priznati moram, da sem si z leti naložil kar čeden kupček denarja, kar je bila začetna osnova. Do zdaj sem vsega vložil v ITI in ga, žal, tudi že izčrpal. Moje zaloge so trenutno na ničli. Nimate vsakomesečne plače? Ne. Nihče v ITI je nima? Ne. Koliko ljudi je sploh zaposlenih v ITI? Jaz. Samo vi? Ja. In od časa do časa kak volonter. Torej dělate iz čistega entuziazma? Kot sem že povedal, vsaka država, ki je podpisala ustanovno listino, vodi ITI po svoje. Dobro vem, da je v mnogih socialističnih državah osebje ITI redno zaposleno s polno plačo. To je pač odsev njihove gledališke strukture. In odkrito vam povem: dejstvo, da nimamo dotacij, da smo odvisni od prostovoljcev, predvsem pa, da po šestih letih še zmerom obstajamo - je značilen odsev strukturiranja britanskega gledališča. To je za jugoslovanske razmere dokaj nenavadno. Delate, pa niste plačani. Rekli ste, da si pomagate s predavanji. Kaj ste pravzaprav študirali? Kaj sem študiral? Moj bog, vi ste pa res akademski! Način, kako ste postavili to vprašanje, je odsev miselnosti vaše družbe: kaj sem študiral? Če predavam, sem moral torej nekaj študirati. Nič nisem študiral in še malo me ni sram zaradi tega. Že 33 let živim v delovnem okolju, ki se mu pravi gledališče. Dolgo vrsto let predavam kot gost po vsem svetu, pred kratkim pa so me imenovali za profesorja-konsultanta na različnih univerzah. Zaradi tega zdaj dobivam za isto delo dvakrat več denarja kot prej. Učim iz lastnih izkušenj. Kaj, boste vprašali? Mednarodno gledališko strukturo. Zakaj? Zato, ker že od malih nog veliko potujem po svetu. Potem pripovedujem tudi - ne v dogmatičnem smislu ex cathedra, marveč v obliki razlage in diskusije o dilemah znotraj sodobnega britanskega gledališča. Običajno ne predavam študentom, raje se pogovarjam z ljudmi, ki na na tem področju že delajo, zato, ker imamo več možnosti za medsebojno izmenjavo mnenj, informacij, stališč, to je potem nekakšen obojestranski učni proces. Delam za ljudi in z ljudmi, ki počnejo posel, ga poznajo, živijo in dihajo z njim in ki so pripravljeni zanj tudi stradati. Gledališče z vse sorte kraticami pred imenom in za njim me ne zanima. Trenutno potujem po svetu s predavanjem o britanskem gledališču z naslovom »Resničnost izza mita«, ki bi ga moral imeti tudi v Jugoslaviji. Kako je bilo s tem? Kdo vas je povabil v Jugoslavijo? Moj jugoslovanski obisk je že kar majhna saga. Skoraj pred tremi leti sem srečal Slobodana Šembero iz gledališča ITD v Zagrebu. Podobno kot vi je prišel k meni kot ITI obiskovalec. Omenil je, da njegovo gledališče igra Hamleta, ki bi bil po njegovem mnenju zanimiv za britansko občinstvo. Moja naloga ni bila le, da mu omogočim ogled predstav, marveč tudi, da ga seznanim z ljudmi, ki bi jih táko gostovanje eventualno zanimalo. Kljub našim finančnim težavam smo bili dokaj uspešni. Seznanili smo ga z novim festivalom, ki se je tisto leto odpiral v Glasgowu, imenovanim Mayfest, in z novo londonsko gledališko skupino Almeido. Oba sta povabila Hamleta k nam. Potem so me naprosili, naj oktobra 1982 odidem v Zagreb in si ogledam predstavo. Na žalost nisem mogel odpotovati, deloma iz zdravstvenih razlogov. Poslal pa sem direktorico glasgowskega festivala, rezervirala je predstavo, prišli so najprej v Glasgow, potem v London in imeli velikanski uspeh. Ko so bili v Londonu, je Šembera potrdil najin prejšnji dogovor o mojem predavanju v Jugoslaviji. Končno sva se dogovorila, da pridem predlansko jesen (1983). Skoraj dvajset mesecev sva se dogovarjala, ali naj bo eno predavanje ali tri, namenjena različnim skupinam ljudi. Torej mislim, da boste razumeli moje presenečenje in razočaranje, ko sem odkril, da ni bilo nič pripravljeno. Naključje je hotelo, da sem na gledališkem festivalu v Edinbourghu srečal scenografko iz Ljubljane, ki mi je predlagala, naj ob svojem bivanju v Jugoslaviji predavam tudi v tem mestu. Razlog, da se to ni zgodilo, je bil v tem, da se Ljubljančani niso mogli dogovoriti z Zagrebčani. Ne vem, ali je to odsev stanja vaše telefonije ali razdeljenosti znotraj države ali tekmovanja med gledališkimi združenji. Vse to me v bistvu ne zanima. Odšel sem z namenom, ki se ni uresničil. Počutil sem se precej frustriranega, ne nazadnje zato, ker imam doma zelo resne finančne in politične probleme: z drugo inkarnacijo konzervativne vlade se moramo ostró boriti, da lahko uresničimo svoje kulturne principe. Preden sem odšel v Jugoslavijo, si je naš Svet na vso moč prizadeval, da bi me odvrnil od poti. Obljubil sem, sem rekel, torej moram iti. No, vrnil sem se kot polit cucek. Kot direktor ITI imam seveda obveznosti do mednarodne in tudi do britanske gledališke skupnosti, torej bi moral o svojem jugoslovanskem bivanju podati izčrpno poročilo. Pa še to, plačali so mi pot, jaz pa nisem izpolnil svoje obveznosti. Bi lahko podrobneje opisali, kaj se je dogajalo v Jugoslaviji? Z gedališčem ITD ste podpisali pogodbo. Kako to, da niste predavali? Prosili so me, naj podpišem ta papir, ker so mi za predavanje že prej obljubili honorar. Podpisal sem. Potem so mi kategorično sporočili, da predavanja ne bo in vprašali, ali mi to ustreza. Mogoče to ustreza določenim gledališkim »živalim« v Jugoslaviji, meni vsekakor ne. Ste dobili denar? Ja. Denar sem dobil, predaval pa nisem. To je, kot da bi jedel samo juho brez glavne jedi. Moj uradni gostitelj je rekel, da ni bilo dovolj časa, da bi se dogovorili in organizirali predavanje. Če dvajset mesecev ni dovolj, potem ne vem, koliko je. Za povrh pa še tole: tri dni sem prebil v Zagrebu in ko že nisem predaval, so me prosili za intervju na radiu. Posneli smo kar precej traku, ko pa sem hotel stvar preslišati, se je izkazalo, da je bil magnetofon pokvarjen in na traku ni bilo niti besede. Kaj naj bi počeli v Ljubljani? Ljubljana je bilo golo naključje. Kot sem že omenil, sva se z Meto Hočevar v Londonu domenila, da bi lahko predaval tudi ljubljanskim študentom. Najprej sem rekel ne. Značilno zame. Študentom ne predavam. Predavam samo gledališkim profesionalcem. Če želite pripeljati tudi študente, v redu. Izkazalo pa se je, da bi bilo lažje organizirati predavanje v okviru Akademije, zato sem popustil. Meta je sprejela moje kriterije in poskusila stvar v tej smeri organizirati. Zares se je potrudila, ampak, žal, je bilo moje ljubljansko predavanje zaradi slabih kontaktov z Zagrebom napovedano za soboto. Ogledal naj bi si predstavo v Mladinskem gledališču, takoj nato pa predaval igralcem in študentom, ki naj bi za to priložnost prišli tja. No, predstava je bila odpovedana zaradi nekega festivala, študentje pa tudi niso imeli prave volje sedeti na predavanju v soboto. Tako je vse skupaj padlo v vodo. Reči moram, da sem predaval in delal že v vseh socialističnih državah, a se mi je v Jugoslaviji prvič zgodilo, da nisem mogel navezati pravih stikov z gledališkimi ljudmi. Ste srečali koga z jugoslovanskega centra ITI? So vam oni kaj pomagali? Morda sem se zmotil, ko sem bil prepričan, da če me je gledališče povabilo, bo ITI v Jugoslaviji to zagotovo vedel. Mogoče je bila moja napaka, da ga nisem sam obvestil. Ker pa ima sedež v Beogradu, kar je na drugem koncu države, se s tem tudi nisem ukvarjal. Reči pa moram, da je bil Henrik Neubauer, ki me je srečal na predstavi v Ljubljani, več kot šokiran ob pogledu name, kar pomeni, da za moj prihod ni vedel. Je še kakšna možnost, da pridete k nam? Ne vem. Naj bi se sploh vrnil? Če bi vprašal naš Svet, bi bil odgovor odločen - ne. Torej mora priti vabilo iz Jugoslavije. To pa je odvisno od tega, če se jim to zdi vsaj približno relevantna zadeva. Torej k vam pridem predavat, če mi bodo povrnili stroške za pot in bivanje, predvsem pa, če dobim absolutno zagotovilo, da se bo moje tamkajšnje početje uresničilo. Rečem lahko, da britanska stran zagotovo ne bo več pomagala. Kaj pa v prihodnje? Boste ostali direktor ITI še naprej ali boste nemara sploh pustili gledališče? Kot mnogi ljudje sem tudi jaz od časa do časa nameraval zapustiti gledališče. Priznati moram - to je nemogoče. Gledališče je bolezen in ko jo enkrat stakneš... No ja, osebno imam še drugo bolezen - matični artritis, kar pomeni, da bom nekoč morda pohabljenec, ampak ta pohaba ni niti polovica tiste teatrske. Gledališče vcepi človeku poleg fizičnih tudi vrsto psihičnih problemov. In ko se enkrat nalezeš te bolezni, se je ne znebiš, ker se te prime kot klop. Vem, kaj govorim. V mladosti sem bil plesalec in ko sem doživel nesrečo, sem povsem opustil balet in sklenil, da se sploh ne bom več vrnil h gledališču. Šest mesecev po tem, ko so me spustili iz bolnišnice, sem bil - kje? V cirkusu. Tudi zdaj si ne delam nobenih iluzij o tem, da bi nehal delati na področju, ki sem si ga izbral znotraj gledališke dejavnosti - se pravi pri mednarodnem gledališču. Zares ga poznam in priznati si moram, neskromno sicer, da se tudi dobro spoznam nanj. Mislim, da sem sposoben konstruktivno delati za gledališče. Torej ga ne bom zapustil. Teater je poln vzponov in padcev. Oboje sem že skusil. Kar se je zgodilo v Jugoslaviji, je samo majhna pastelna senca na celotnem platnu. Človek nekaj pridobi in nekaj zgubi. Pred nekaj leti so mi svetovali, naj se upokojim zaradi zdravja. Pa sem rekel, nisem tiste vrste človek, ki je nagnjen k samomoru, oni so se smejali in rekli, nismo te nagovarjali, da narediš samomor, temveč, da se upokojiš. In sem rekel, če niste dojeli, da je to isto, je to pač vaš problem. Gledališče je, to verjamem, močna in nujna avantgardna družba, torej se bom boril zanjo, dokler ne umrem. Tukaj? V Britaniji? Za zdaj tukaj. Toda vsako gledališko podjetje ima omejeno dobo. Svojčas sem bil založnik revije »Theatre Quaterly«. In ravno pred deseto obletnico revije sem bil soočen z velikanskimi finančnimi težavami. Neradi smo jo ukinili, ampak če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da je to nekakšna gledališka in poetična pravičnost. To je bil konec nekega obdobja. Ustvarjalna gledališka podjetja nimajo neskončnega življenja. Živijo določen čas v določeni družbi tako kot jaz. Jaz samo počnem določeno stvar v določenem času. Če me torej vprašate za prihodnost, vam ne morem natanko odgovoriti. Lahko vam pa povem, kaj bi rad počel: rad bi bil to, kar sem, še štiri leta. V tem desetletnem obdobju bi rad zagotovil osnovo za generacije, ki bodo prišle v britanski ITI. Takoj, ko se mi bo posrečilo ustvariti finančno trdnost, to je, da se bo denar redno stekal v ITI, vam lahko povem, da bom prvi človek, ki bo zapustil ITI - Michel Julian. Zakaj? Ker bom opravil svoj posel. Potreboval bom nov ustvarjalni stimulans. Tule, v tejle vaši revni pisarni, sem srečala ljudi z vseh koncev sveta, ki prihajajo k vam po nasvet, po pomoč. Med drugim je bila tu tudi kitajska gledališka delegacija. So vas povabili predavat k njim? Ja, na Kitajskem sem že predaval, a začniva z vašo ugotovitvijo. Vsaka opazka je koristna, iz kritike se človek veliko nauči. Ko ste rekli, da si niti v sanjah niste predstavljali takihle pogojev, vas moram opozoriti, da vsaka država posluje pač po svojih možnostih, tudi v skladu s tradicijo. Enako je z mano. Naše gledališče je improvizirano, rojeno iz novotarij, brez denarja. In tak je tudi ITI. Imel sem priložnost obiskati mnoge ITI centre po svetu in mogoče bo zvenelo arogantno, ampak razlika med našim ITI in drugimi je v tem, da mi nimamo preprog, imamo pa stike. Po mojem mnenju smo neprimerljivo bolj učinkoviti kot mnogi naši kolegi. Kar zadeva Kitajsko: če se strinjate s tem, da ima vsaka gledališka novost relativno kratko življenjsko dobo, reciva, maksimalno deset let, potem bo po štirih nadaljnjih letih moja ITI-jevska ustvarjalnost izginila. Dolgočasil se bom, potreboval bom nov izziv. Nemara bo to ravno Kitajska, kamor so me povabili, da bi posredoval drobtinice védenja o evropskem gledališču, hkrati pa se naučil neizmerno veliko novega. Kajti od vsakogar, vključno z vami, se učim. Koliko časa mislite ostati na Kitajskem? Ne vem. Nekaj mesecev, nekaj let, do konca življenja? Nimam pojma. Toda nikoli doslej nisem natančno vedel, v kaj se podajam in koliko časa bom vztrajal. Vse življenje sem imel enega samega vodnika: absolutno in neskončno zaupanje v moč gledališča. Ta moč v tej deželi sicer ne dobiva volilnih glasov, zato pa lahko ustvarja velikanski vpliv na javno mnenje. Ali ni gledališko občinstvo manjšina? V tej deželi je. V vsaki deželi. Mislim, da imate prav. Toda ta manjšina so tudi intelektualci, tvorci javnega mnenja, in če lahko vplivam nanje, pomeni, da opravljam svoje delo. Razgledi po svetu, 25. januarja 1985

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.