Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Dostojen Cankar na odru v Solkanu

Jože Snoj, Delo, 13. 10. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Gledališče Dostojen Cankar na odru v Solkanu Premiera ob začetku desete sezone Goriškega gledališča »Člani Goriškega gledališča so za Cankarja po letih odločno premladi. Vendar z vso gotovostjo trdim, da prizadevnejših, vestnejših, pridnejših in bolj požrtvovalnih delavcev še nisem srečal.« — Tako je v gledališkem listu na rob prve premiere Goriškega gledališča v tej sezoni, Cankarjeve komedije »Za narodov blagor«, zapisal njen režiser Hinko Košak. Ogledali smo si sobotno premiero v Novi Gorici, prvo v deseti, jubilejni sezoni tega mladega polprofesionalnega gledališča in lahko po doživetju, ki nam ga je prizoritev pravil prizadevni ansambel, v poglavitnem pritegnemo režiserjevim besedam. V soboto smo imeli priložnost videti in poslušati konverzacijsko in miljejsko in v skladu z našo gledališko tradicijo lepo povzetega Cankarja, ki je zdrsnil čez mali oder solkanske kinodvorane tekoče, duhovito in brez opaznejših spodrsljajev kake provincialne interpretacije. Režiserjevo vodilo pri postavljanju te zahtevne satirične komedije na oder polprofesionalnega gledališča, namreč, da bo poskusil rekonstruirati zgodovinske razmere takratnega časa z vso potrebno muzealno patino ter ohranitvijo literarnih podob takšnih, kakršne je napisal Ivan Cankar sam,« je tako v bistvenem doživelo uresničitev. Po drugi strani pa so se od prizora do prizora bolj ali manj očitno uveljavljale oziroma udarjale na dan tudi posledice vseh težav, na katere je naletel pri izpolnjevanju svoje režiserske naloge. Najteže mu je gotovo bilo z osmimi profesionalci in nekaj amaterji zasesti nosilne vloge z igralci, ki bi po letih, zrelosti, izraznih možnostih in nagnjenjih ustrezali svojim literarnim predlogam. Posebno še, ker je muhavost te bleščeče in v zunanjo aktualistično intrigo obrnjene Cankarjeve farse prav v tem, da zelo skopo označuje notranje konflikte in usodnost svojih likov, ki pa taki kljub močni satirični stilizaciji in posplošitvam vendarle so. Napolniti te osebnosti, ki so na zunaj in na videz samo nosilci ob- čih pojmov, kot so politik, žurnalist, literat, svétnik itd., z individualno človeško vsebino, bi pomenilo idealno interpretirati to komedijo. Da take nerazrešene uganke še obstajajo tudi za interprete likov iz te komedije, nam zgovorno dokazuje na priliko presenetljivo izvirno odkritje Gornika v upodobitvi Staneta Severja ob zadnji ljubljanski postavitvi komedije »Za narodov blagor«. Goriški ansambel se tega najtršega igralskega oreha seveda ni mogel lotiti. Omenjamo ga le zato, da nam bo jasneje, zakaj so v sobotni odrski postavitvi, ki je bila, ponavljamo, nasploh vendar le elokventna in zvesta uprizoritev satirične intrige, raziteje in izvirneje izstopali stranski liki, tisti seveda, ki jim pesnik ni posvečal več tolikšne oblikovalne skrbi. Med temi interpretacijami sta posebne omembe vredni dve upodobitvi, profesorja Kremžarja (Andrej Jelačin) in Stebelca (Marjan Kovač). V glavnih vlogah z že razloženim interpretacijskim primanjkljajem pa so nastopili Sergej Ferrari kot Gornik, Zofka Nanut kot Helena, Aleksij Pregarc kot ščuka, Tone Šolar kot Grozd, Stane Leban kot Gruden in tako naprej v smeri manj očitnega razhajanja posplošenih komedijskih likov z njihovo človeško vsebino. Pripomniti velja še, da se je režiser ogibal grotesknih elementov v komediji ter s tem zameglil psihični vzrok za fiasko, ki ga doživi Grozd s ponižanjem ščuke, s čimer je njegova odrska postavitev komedije zgrešila edini mogoči sarkastični prelom dejanja. V zameno za izgubljeno je bila poudarjena Ščukova revolucionarna manifestacija. Z 48 premierami, okoli 700 nastopi in nad 50 obiskanimi kraji v svojem dosedanjem obračunu je Goriško gledališče v soboto začelo deseto leto svojega obstoja dostojno in v znamenju resničnih prizadevanj po nadaljnjem delu in predvsem razvoju. Tega pa si brez trdnega medobčinskega financiranja, dovolj velikega jedra profesionalnih igralcev in gledališke dvorane v težko pričakovanem in projektiranem kulturnem domu v Novi Gorici ni mogoče zamisliti. Vsaj takega ne, kakršnega bi požrtvoválen ansambel in kultura na Primorskem nasploh nedvomno zaslužila. JOŽE SNOJ
Report a problem to oder@slogi.si.