Opazovati ali pomagati?
Lojze Smasek, Večer, 4. 1. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Opazovati ali pomagati?
Cenzura kot zunanji faktor, kot družbeni organ se v današnjem svetu vedno bolj umika ustreznemu odločanju posameznika o tem, ali bi naj ta ali oni njegov prispevek, ona ali ta stvaritev zagledali luč belega dne, se predstavili javnosti in povzročili tak ali drugačen odmev. Da je tako, gre zasluga razvoju ekonomsko političnih gibanj družbe, ki na tak ali drugačen, bistvene premike uprizarjajoč ali jih kot fasadno nujnost sprejemajoč način omogočajo vedno večjo svobodo izražanja resnice o sebi, o drugih, o politiki, umetnosti... Seveda ta svoboda ni pavšalna karakteristika za ves naš čas, je pa prisotna že v tolikih primerih, da lahko napovedujemo kolikor toliko bližnjo osvoboditev človeštva pred strahom, da bi lahko »moja« resnica prizadela »njegovo in zato povzročila ustrezno (brutalno maščevalno ali pa tudi drobno intrigantsko revanžirajočo se) reakcijo, da bo strah »moja« resnica tudi njegova«, saj bo porojena iz realistično kritičnega upoštevanja njegove, njegova pa »moje«...
Do sem teorija, ki pa pozna bogato praktično dokumentacijo. In prav na področju oprijemljivega dokazovanja so možna srečanja z »izjemami, ki potrjujejo pravilo«. Naloga vsakega temeljito družbeno angažiranega posameznika kot tvornega delčka ustrezno angažirane družbe bo, da si bo prizadeval ohraniti tem primerom naziv »izjeme, res samo plevela, ki ne more uničiti njive, da bo koga zapekla vest tudi zato, ker ni pogumno ožigosal zgrešenega ravnanja te ali one »veličine«.
Konkretno: naša TV je pred kratkim predstavila nagrajence s svetovne razstave del reporterjev snemalcev, med njimi je bil tudi film o tragični usodi ne potnikov belgijskega avtomobila, na katerega so streljali temnopolti pripadniki sil OZN v Kongu, ranili šoferja in ubili njegovi sopotnici (če se prav spominjam ženo in svakinjo, sicer pa to za predmet našega zapisa ni bistveno važno). In prav ta senzacionalistični dosežek, ko je filmski snemalec snemal in snemal razmrcvarjenega in krvavečega šoferja, ko z dvignjenimi rokami prosi za milost, saj je prepričan, da je prišel med klavce, in ne more razumeti, da je samo žrtev nesporazuma, ko je snemal in snemal (pozorno, natančno in potrpežljivo) njegov obup ob obeh umirajočih ženah, je kričeč dokaz, da je še precej nevarnosti za razbohotenje plevela. Ne samo pri publiciranju že realiziranega, temveč tudi pri odločitvi, kaj in kako realizirati. Ali po vsi sili snemati in tako dokazati absurdnost vseh vojnih spopadov, v katerih trpi predvsem »mali človek«, ali pa se odpovedati svojemu »snemalskemu« poslanstvu in dati prednost človeškemu, poseči v dogodke, onemogočiti žrtvi njeno ponižanje, onemogočiti sklenjenje proseče roke, drsanje po kolenih, obup in strah, pomagati, pojasnjevati, umiriti...
Odgovor je popolnoma jasen. Človek je prvi, posebno tedaj, če se z odpovedjo registrirajoči akciji in odločitvijo za smrtni spremeni tok dogodkov, ki jih torej sploh ne bi bilo mogoče zabeležiti na filmski trak ali v novinarjevo beležnico, ker bi jih ne bilo, ker bi jih preprečili, ker bi pomagali dejanskemu, konkretnemu, otipljivemu človeku, ne pa anonimni množici radovednih bralcev ali gledalcev...
daje ta pozicija, in njih realizacijo) in da se bo znal odpovedati iskanju resnice po vsi sili, da bo človek, s katerega primerom bi rad, na primer, dokazal absurdnost vojskovanja, važnejši kot nauk, ki bi ga rad ob njem oziroma z njim povedal.
Lojze Smasek
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- People
- Lojze Smasek
- Archival material identifier
- 1964-01-2001-2100_2050