Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Most vzdihljajev

Irena Prosen, TT, 20. 10. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
PISMO Most vzdihljajev Spoštovani tovariš urednik! V vašem listu iz dne 29. septembra sem prebrala prispevek novinarja, ki se je skril za inicialki -ac. Novinar je na precej zbadljiv način obvestil našo javnost o Špeli Rozin. Že dolgo opažam, da se v slovenskih časopisih o naših igralcih zelo malo piše. Celo v kritikah domačih filmov se le redko najde prostor za igralce. Lahko smo veseli, če smo sploh omenjeni kot soavtorji filma. Slovenska filmska igralka Špela Rozin, ki ji je svet za kulturo in prosveto priznal status filmskega umetnika, se mudi v Italiji že dve leti. Izbrala si je težjo pot do uspeha v tujini, predstavila se je tujim producentom kot jugoslovanska igralka. Kdor le malo pozna razmere v tuji kinematografiji ve, da jugoslovanski film in jugoslovanski igralci za tuje producente le malo pomenijo. Lahko imaš nešteto visokih priznanj v domačem filmu, za tuje producente si neznan. Špela je s trdim delom in študijem uspela, da danes njeno ime ni več neznano italijanski kinematografiji. Toda igrala bi neprimerno več in pomembnejše vloge, če bi jo lahko predstavili kot Italijanko. Vztrajala je in uporno hoče dokazati, da bo uspela tudi kot jugoslovanska igralka. Novinar torej zameri Špeli, da se je pojavila v reviji SOGNO kot Eleonora v fotoromanu »Most vzdihljajev«. Ta revija je po mnenju novinarja revija za gospodinje in pubertetnike. Če smo iskreni, bi našli v naši ožji domovini nešteto revij, ki bi lahko nosile isto karakteristiko. Toda doma običajno nismo tako strogi. Nihče na primer ne zameri in se ne spotika ob to, da Jean Moreau, Sofijo Loren, Michel Morgan, Klavdijo Kardinale in dolgo vrsto velikih igralk lahko vidiš v vseh tujih revijah kot reklamo za milo ali pa spodnje perilo. Seveda one so zvezde in njim je dovoljeno marsikaj. Mlada igralka, ki si mora publiko šele pridobiti, pa je v svoji domovini, kjer zanjo ni dela, vsega obsojanja vredna, če se pojavi v fotoromanu. V Italiji mnoge znane igralke zaradi popularizacije nastopajo v fotoromanih in to za njih ni nobena sramota. Bilo bi bolj umestno, da bi novinarji kdaj omenili razlog, zakaj morajo naši igralci vse bolj pogosto iskati zaposlitve v tujini. Špela Rozin je na primer v Jugoslaviji snemala svoj poslednji film 1963 in to za podjetje Avala film Dve noči v enem dnevu. Za slovensko podjetje pa 1962 epizodo v Hladnikovem filmu Peščeni grad. Naši honorarji pa na žalost niso tako visoki, da bi z honorarjem od glavne vloge lahko zelo skromno živel eno leto. Jugoslovanska filmska proizvodnja niti za osem profesionalnih filmskih igralk s statusom umetnika nima dela. Slovenska proizvodnja pa ne more najti dela niti za nas dve. Pri nas se snemajo samo koprodukcije, kjer se tujcem drago prodajajo naši konji in statisti, v Zagrebu in Beogradu pa se na nas spomnijo le tedaj, če so zaposlene vse njihove igralke. Torej kaj preostane mladi igralki drugega, kot da poizkusi srečo v tujini. V Jugoslaviji ne poznamo sistema menegerjev in tako je igralec popolnoma prepuščen sam sebi. Šele letos smo se vsi profesionalni igralci združili v enotno Združenje, ki bo od sedaj dalje skrbelo za nas in tako lahko upamo, da bodo tudi za nas nastopili boljši časi. Toda spet bomo odvisni od milosti filmskih podjetij, četudi imamo svoje Združenje. Rada pa bi povedala še nekaj. Ne poznam igralke v Jugoslaviji, ki bi mislila, da je bila ali da je velika zvezda. Do danes nismo poznali sistema zvezdništva. Vsaka profesionalna igralka se zaveda, da je film samo del njenega umetniškega ustvarjanja. Uspeh filma v katerem igra, ni odvisen samo od nje, ampak od nešteto drugih činiteljev. Marsikatera bi raje odigrala lepo vlogo v gledališču kot pa slab koprodukcijski film. Samo na žalost ni lahko dobiti dobre vloge ali pa sploh kakršnokoli vlogo v gledališču ali pa na televiziji; živeti pa je treba. IRENA PROSEN
Note
pisma bralcev; Dve noči v enem dnevu; Boštjan Hladnik; Peščeni grad; Most vzdihljajev
Archival material identifier
1964-10-2901-3000_2945
Report a problem to oder@slogi.si.