Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Dve razglednici iz Prage

France Filipič, Večer, 17. 10. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
France Filipič Dve razglednici iz Prage Če si obiskal Prago in nisi stopil skozi duri »Narodnega divadla«, osrednjega češkega gledališča ob Vltavi, potem nisi prodrl v srce Prage. Velikanski avditorij, lože z pozlačenimi okraski, vzpenjajoče se od nadstropja do nadstropja tako visoko do stropa, da se ti zdijo tam zgoraj ljudje majhni kot žužki. Vse tako ogromno, in vendar na svoj način intimno. Ljudje tiho zasedajo svoja mesta, oder pred nami pa je že odprt, tako da vidimo pred seboj že pred uradnim začetkom predstave masivno scenerijo. Na gledališkem listu je napisano: William Shakespeare Romeo a Julie. Torej Romeo in Julija! Pripovedujejo, da je to ena najboljših povojnih predstav v Pragi. Režiser z imenom, ki zveni: Otomar Krejča. O njem gre sloves, da si utira svoja pota skozi labirint dramske umetnosti, da je velik eksperimentator. To, kar potem v treh urah vidim pred seboj na odru, je zares eksperiment, posrečen eksperiment! Shakespeare v sodobnih kostumih z malce fantazijskim nadihom, scenerija spreplet naglo se spreminjajočih prizorišč, sestavljenih iz platojev in sten, zelo sodobno, vendar pa vedno z nekaj nakazanimi elementi gotike. Toliko, da je navsezadnje vendar tisti čas, ki je besedilo najlepše ljubezenske zgodbe v dramski literaturi rodil, navzoč. Režijski koncept igre je trd in neusmiljen. Krejča je pomedel s sentimentalnostjo, razlike med stanovi je zabrisal, značaje veljakov iz Verone razgalil in jih ponekod celo karikiral, Julijo predstavil kot jedro in podjetno češko kmečko dekle, Romea pa kot upornega neugnanca. Režijski koncept je izredno potisnil v ospredje meniha, brata Lorenza. Oblečen v cape predstavlja zavetnika in pomočnika ljudi, ki jih meljejo kolesa usode, ki se žrtve prevzetnosti in nestrpnosti bogataških družin. Na splošno je silovito poudarjen svet malih ljudi, v katerega sodita zaljubljenca sama in potem galerija likov od Julijine dojilje in njenega sluge Petra do beračev in otrok na trgih mesta Verone. Zelo razgibana igra, garnirana s tisoči preskokov, premetov, plezanjem po zidovih in balansiranjem na ograjah, v osnovi vendar skoraj nikoli ni prestopila dovoljene meje eksperimenta. Temu plebejskemu, na svoj način nekako golemu Shakespearu, ki mi ga je ponudilo praško gledališče, sem moral na kraju navdušeno zaploskati. Mogočno drevo tragedije je režiser močno oklestil — toda ali se zaradi tega vitko drevo poezije velikega umetnika ne dviga pred nami še bolj sproščeno proti nebu? Ali se režiser ni iznebil prenekatere tradicionalne navlake, ki Shakespeara samo kazi? Ali niso Shakespearovi liki klesani za brezčasnost? Nešteto takšnih vprašanj se mi je vzbujalo, ko sem odhajal iz gledališkega poslopja. Vsekakor sem prisostvoval predstavi, ki še danes živi v meni in me sili k razmišljanju. II V Pragi sem prisostvoval dogodku, ki je tako svojevrsten, da mu je težko najti para. Češki pisatelj Josef Stefan Kubin, pisec pripovedk, zbiralec narodopisnega blaga in jezikoslovec, rojen 7. oktobra 1864, je slavil stoletnico. Bilo je zvečer, v torek, 6. oktobra, ko se je kulturna, predvsem literarna Praga zbrala v dvorani mestne knjižnice in stoletnik je čil in zdrav prisostvoval lepo aranžiranemu večeru svoji stoletnici v čast. Prva polovica večera je bila posvečena govorom, v katerih so jezikoslovec akademik Bohuslav Havranek, prozaist Karel Konrad, ravnateljica muzeja češke literature na Strahovem dr. Jaroslava Vaclavkova in profesor dr. Jaromil Jech spregovorili o Kubinu kot pisatelju, znanstveniku in človeku. Po kratkem odmoru sta nato dva igralca, dramska igralka Zapletalova in igralec Stanislav Neumann (sin S. K. Neumanna) recitirala odlomke Kubinovih del, vmes pa je prepeval ženski kvartet. Josef Stefan Kubin je zares svojevrstna osebnost. Vstopil je v dvorano vzravnan, koščen stoletnik, naglušen sicer, toda bistrega duha in svetlih oči. Zanimivo je, da je do svojega 75. leta zbiral zgolj pravljice in narodopisno blago in šele tedaj začel pisati umetno prozo. Posebno znane so njegove »Jivinske rapsodie«, zbirka kratke humoristične proze. Zvečer smo slišali iz te zbirke vzeto kratko prozo »Vsaka beseda laž«. Kubin še vedno piše. Pred dnevi se je pojavil na televizijskem zaslonu in izjavil, da ima še načrte, da zdaj piše in bi rad končal svoj veliki roman in da se zdaj ukvarja tudi s pisanjem jezikoslovnega eseja, nekakega sprehoda skozi češki jezik. V dvorani je završalo, ko mu je nekdo, mislim da je bil Karel Konrad, voščil prav toliko uspeha tudi v drugem stoletju njegovega življenja, kot ga je bil deležen v prvem. Slavljenec je čestitko hladnokrvno in z nasmeškom sprejel. Vzdušje na proslavi je bilo izredno prisrčno, velika dvorana je bila povsem zasedena in mnogo ljudi je moralo stati. Naokrog ob stenah knjižnice so bile razstavljene Kubinove knjige. Kubin je proslavi dokaj pozorno sledil. Naglušen, kot je, pa se je od časa do časa kar med programom tudi glasno pogovarjal s svojo okolico in bilo je posrečeno, kako ga je občinstvo naokrog opazovalo s prizanesljivim nasmeškom. Med odmorom in po koncu prireditve je Kubin v stranski sobi dvorane sprejemal čestitke. Marsikoga reditelji niso hoteli spustiti tja. Kubinovih učencev in častilcev je bilo preveč, da bi lahko pri čestitanju vsi prišli na vrsto. Vsekakor je večer pomenil zame edinstveno doživetje.
Note
Narodno gledališče Praga; Romeo in Julija; Otomar Krejča; Josef Stefan Kubin; Bohuslav Havranek; Karel Konrad; Jaroslava Vaclavkova; Jaromil Jech; Stanislav Neumann; Eva Zapletalová
Archival material identifier
1964-10-2901-3000_2971
Report a problem to oder@slogi.si.