Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Razlika med črko in duhom

Jozo Puljizević, Delo, 29. 10. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Zagrebška sezona Razlika med črko in duhom Po ostavkah v Hrvaškem narodnem gledališču Skoraj celotna kulturna javnost Zagreba z vso pozornostjo spremlja krizo, ki že več dni traja v najuglednejši hrvaški gledališki hiši Hrvaškem narodnem gledališču. Zaenkrat še ni mogoče napovedati vseh posledic, ki jih bo ta kriza prinesla za nadaljnje delo Hrvaškega narodnega gledališča, in ne samo za to gledališče, temveč tudi za druga hrvaška gledališča, kajti problemi, ki so se tu pokazali, imajo svojo genezo in niso omejeni izključno na Zagreb. »Zagrebški gledališki položaj« bi utegnil biti simboličen uvod v podobne situacije v drugih gledališčih, če pri iskanju vzrokov ne bomo posegli po globljih koreninah. Nemara v tem hipu ni kdove kako pomembno, da je vrsta voditeljev tega gledališča podala ostavke, pomembneje je temeljito analizirati položaj, da bi odstranili prihodnje nevarnosti. Tudi zdajšnje ostavke so nadaljevanje nenavadne tradicije v Hrvaškem narodnem gledališču, saj je v zadnjih desetih letih vrsta vidnih imen iz zagrebškega kulturnega življenja zapustila gledališče, ne da bi bili kdajkoli temeljito in strokovno obrazloženi razlogi in razmere, zaradi katerih se je to zgodilo. Dejstvo je, da so nekdanji vodje tega gledališča pozneje in docela privatno razlagali svoje sklepe o ostavkah z absurdnim položajem, v katerem so se znašli, ker v najodločilnejših trenutkih niso imeli podpore kolektiva, čeprav so vso svojo dejavnost usmerjali v prid gledališča in kolektiva, ki dela v tem gledališču. Tudi ta zadnja vodstvena garnitura je privatno (in samo eden javno v časopisju) obrazložila svoje sklepe z istimi motivi. Kakšno je pravzaprav ozadje teh ostavk? Zakaj se vrstijo nezaželene situacije v zagrebškem gledališču, in to ne le v enem gledališču, saj se je pred mesecem dni prav tako zamenjala uprava v Komediji, za celotno minulo sezono v Zagrebškem dramskem gledališču pa so bile značilne deformacije in občasne krize. Kaj je poglavitni vzrok vsemu temu? V zelo kratkem času so se skoraj druga za drugo nanizale ostavke v Hrvaškem narodnem gledališču. Najprej sta podala ostavko direktor zagrebške opere Ivo Vuljević in vodja baleta tega gledališča, primabalerina Nevenka Bidjin. Dan pozneje sta podala ostavko tudi direktor drame Hrvaškega narodnega gledališča Georgij Paro in intendant Duško Roksandić, nekaj dni pozneje, na seji gledališkega sveta Hrvaškega narodnega gledališča, pa je odstopil celoten upravni odbor. Osrednje zagrebško gledališče se je tako znašlo brez upravnega vodstva. Do imenovanja nove uprave vodijo gledališče člani sveta. Splošna ocena ni mogoča. V vsakem izmed treh zagrebških gledališč so specifični razlogi motili delo, celota teh specifičnih razlogov pa da množico podatkov, ki vedejo k istim sklepom: nerazjasnjen položaj vodilnega kadra nasproti kolektivu, nepojasnjene pravice in obveznosti tako vodij gledališča kot tudi upravnih teles, pomanjkanje avtoritativne osebnosti, ki bi imela v umetniškem smislu popolno ingerenco, zelo težaven materialni položaj, nestimulirani umetniki, nejasnosti v delitvi dohodka, poleg vsega pa še vrsta subjektivnih situacij, v katerih so se oblikovale razne skupine, ki so skrbele zgolj za svoje koristi. Leta in leta smo bili v gledališčih priča vrsti nesporazumov glede tega, kako realizirati družbeno upravljanje in samoupravljanje. Zakonodajalec je pripravil zakon na podlagi daljše prakse in prejšnji splošni zakon o gledališču, izglasovan v zvezni skupščini leta 1956, je nadrobno določil mehanizem družbenega upravljanja v gledališčih. Toda eno je črka zakona, drugo pa njegov duh. Najpogosteje v gledališčih dogajalo, da so na domačo vztrajajo pri črki zakona, ne poznajo pa njegovega duha, zaradi česar mehansko prenašajo izkušnje družbenega upravljanja z drugih sektorjev na gledališko področje. Takšno mehanično, simplificirano in shematizirano pojmovanje zakona je prineslo v gledališčih vrsto negativnih posledic. Tudi zadnja kriza v Hrvaškem narodnem gledališču je plod tega, da niso doumeli duha zakona o samoupravljanju. Naposled niti en zakon ni nedotakljiv in svet, saj ga praksa utegne vsak hip prerasti. Takrat na podlagi novih izkušenj nastajajo tudi novi zakoni ali dopolnitve že veljavnih zakonskih predpisov. Če sedanji zakon o gledališčih ne poudarja kategorično, da je položaj umetniškega vodje izredno pomemben, da so ingerence umetniškega vodje in ustvarjanju predstave skoraj neomejene, potem to ne pomeni, da v gledališčih resnično umetniški vodja ni najpomembnejši. Praksa to nenehno dokazuje, saj ni na svetu gledališča, v katerem ne bi bile trdne ustvarjalne koncepcije značilne za izvirno umetniško osebnost. Kolektiv more in mora imeti vpogled v vse, kar se v gledališču dogaja, zlasti mora biti zavzet v trenutkih, kadar gledališče sanira in organizira svojo materialno podlago, vendar pa je v gledališču področje, kjer ni mogoče ničesar doseči z glasovanjem. To je predstava, njena fiziognomija, hotenje, da bo predstava kot končni umetniški rezultat nedvoumna. Pogostokrat pa se je v naših gledališčih dogajalo, da so na domačo vztrajajo pri črki zakona, ne poznajo pa njegovega duha, zaradi česar mehansko prenašajo izkušnje družbenega upravljanja z drugih sektorjev na gledališko področje. Takšno mehanično, simplificirano in shematizirano pojmovanje zakona je prineslo v gledališčih vrsto negativnih posledic. Tudi zadnja kriza v Hrvaškem narodnem gledališču je plod tega, da niso doumeli duha zakona o samoupravljanju. Naposled niti en zakon ni nedotakljiv in svet, saj ga praksa utegne vsak hip prerasti. Takrat na podlagi novih izkušenj nastajajo tudi novi zakoni ali dopolnitve že veljavnih zakonskih predpisov. Če sedanji zakon o gledališčih ne poudarja kategorično, da je položaj umetniškega vodje izredno pomemben, da so ingerence umetniškega vodje in ustvarjanju predstave skoraj neomejene, potem to ne pomeni, da v gledališčih resnično umetniški vodja ni najpomembnejši. Praksa to nenehno dokazuje, saj ni na svetu gledališča, v katerem ne bi bile trdne ustvarjalne koncepcije značilne za izvirno umetniško osebnost. Kolektiv more in mora imeti vpogled v vse, kar se v gledališču dogaja, zlasti mora biti zavzet v trenutkih, kadar gledališče sanira in organizira svojo materialno podlago, vendar pa je v gledališču področje, kjer ni mogoče ničesar doseči z glasovanjem. To je predstava, njena fiziognomija, hotenje, da bo predstava kot končni umetniški rezultat nedvoumna. Pogostokrat pa se je v naših gledališčih dogajalo, da so na domačo vztrajajo pri črki zakona, ne poznajo pa njegovega duha, zaradi česar mehansko prenašajo izkušnje družbenega upravljanja z drugih sektorjev na gledališko področje. Takšno mehanično, simplificirano in shematizirano pojmovanje zakona je prineslo v gledališčih vrsto negativnih posledic. Tudi zadnja kriza v Hrvaškem narodnem gledališču je plod tega, da niso doumeli duha zakona o samoupravljanju. Naposled niti en zakon ni nedotakljiv in svet, saj ga praksa utegne vsak hip prerasti. Takrat na podlagi novih izkušenj nastajajo tudi novi zakoni ali dopolnitve že veljavnih zakonskih predpisov. Ta čas trditi, da velja nekaj podobnega tudi za nedavne dogodke v Hrvaškem narodnem gledališču, ne bi bilo pravično. Vendar pa so bili tudi v teh dogodkih trenutki, ko niso mogli biti plodni, ali pa so vnašali nemir in negotovost. Ta čas trditi, da velja nekaj podobnega tudi za nedavne dogodke v Hrvaškem narodnem gledališču, ne bi bilo pravično. Vendar pa so bili tudi v teh dogodkih trenutki, ko so posamezni ostro nasprotovali gledališki upravi in trdili, da gledališču niso potrebni angažmaji vrhunskih umetnikov od drugod, ker to bremeni proračun. Kasneje so te proteste demantirali. Ne glede na to, ali je do njih zares prišlo ali ne, pa drži, da je gledališki vodja zares v vsakem trenutku utegnil doživeti interno ostro kritiko, ker je z režijo kake predstave povabil na gostovanje uglednega tujega ali našega režiserja in ker se ni »oprl na lastne sile«. Če mora umetniški vodja tudi tu dokazovati svoj alibi, potem je ogrožen njegov položaj v gledališču nasploh, kajti po tej poti postaja vprašljiva tudi njegova koncepcija ustvarjanja predstave. Ali bi Orson Welles režiral svoj film »Proces«, če bi mu kdo prepovedal angažirati za glavno vlogo igralca Perkinsa ali če bi mu zaradi tega kaj očital? Kolektiv ima pravico skrbeti za to, koliko bo gledališče porabilo sredstev in koliko si jih bo pridobilo, kakšna bo njegova politika do občinstva, toda, kakšna bo ta ali ona predstava, za to je v gledališču zmeraj odgovoren en človek ali največ dva. Začetni takt za disharmonijo v Hrvaškem narodnem gledališču je bila tudi delitev dohodka. Delitev dohodka, ki sama po sebi vključuje tudi selekcijo, saj bo vsakdo dobil toliko, kolikor velja, ogroža tiste, ki prejemajo ta čas več, kot zaslužijo. Delitvi ne bodo nasprotovali tisti, ki bodo dobili toliko, kolikor zaslužijo, in to pomeni več kot doslej, upirali pa se ji bodo namreč tisti, ki se bojijo za svoje dosedanje dohodke, katerih ni mogoče opravičiti z učinkom. Družbeno upravljanje je praksa in perspektiva dela v naših kulturnih institucijah, toda te ideje in programa ne smemo vulgarizirati, temveč se ju je treba lotevati z veliko smisla in pozornosti. Kadar tega ni, se dogaja tisto, kar se je pripetilo nedavno tudi v Hrvaškem narodnem gledališču. Takrat sta kompromitirana tako gledališče kot pozitivna ideja. JOZO PULJIZEVIĆ
Note
Hrvatsko narodno kazalište (HNK); Ivo Vuljević
Archival material identifier
1964-10-2901-3000_2985-2986
Report a problem to oder@slogi.si.