Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Marionete napovedujočega se nesmisla

Jože Snoj, Delo, 11. 12. 1985

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
GLEDALIŠČE Marionete napovedujočega se nesmisla S petkovo premiero v celjskem Slovenskem ljudskem gledališču je vodvil »Bolha v ušesu« Georgesa Feydeauja po nekaj letih drugič prišel na enega izmed naših odrov. In ne glede na to, ali je bilo Feydeaujevo komediografstvo v svojem času (»Bolha v ušesu« je na primer iz leta 1907) že anahronizem ali ena sama precizna metafora zasičene in zahajajoče »belle époque« uprizoritev kateregakoli izmed njegovih gledaliških del je še dandanes visoka preskušnja režijske in igralske spretnosti in občutljivosti ali, z drugimi besedami, teatrske profesionalnosti. Treba je povedati takoj na začetku, da so celjski gledališčniki pod vodstvom Vinka Möderndorferja in na razkošni, pa hkrati tudi funkcionalni sceni Tomaža Marolta (prevod Bruno Hartman, dramaturg Janez Žmavc, kostumi Alenka Bartl, koreografija Ana Vovk-Pezdir, lektor Sonja Juvan, glasbena oprema Anton Natek) to preskušnjo dobro prestali. Po začetnih nastavkih intrige je predstava v drugem dejanju dosegla svoj dinamični vrh, ta pa – in to je vredno še posebne pohvale – tudi v tretjem ni popustil, ampak celo v sklepnem pravnem zatišju ohranjal naboj za zbruh novih norčevskih strasti ravkar že do konca upehanih marionetnih junakov. Domiselna in nadarjena svežina Möderndorferjeve režije je – se zdi – prav v tem, da so nastopajoči, pomešani v štrene pomot in zamejav, ki jih sproži provokativno ljubezensko pismo, učinkovali kot marionete. Toda ne kot marionete na nitkah mogočne zle Usode, temveč kot igračke ničeve, a železne logike. Ničeva železnost je paradoks, paradoks pa je znanilec absurda. Absurdno smešno, čeprav še čisto razložljivo, je pehanje razosebljenih (mimogrede rečeno iz vrst ansambla dobro izbranih) osebkov za zgolj še senco oziroma privid užitka. Naslednji hip – se zdi – bodo ti (raz)osebki ovedeli jalovosti svoje preračunljivosti in se iz ljubeznivih plitvežev spremenili v nevarne nemotivirane kreature, ki bodo na valu brezsmiselnih blebetanj počenjale najbolj grozljive stvari. Temna nagonska nerazumnost se bo maščevala gladkemu in praznemu meščanskemu izigravanju življenjskih vrednot, katerih prva in poslednja je ljubezen. Ta raztežaj od Feydeauja do Ionesca se je ponujal gledalcu ob pogledu na celjske feydeaujevske marionete, zasukane v dovolj natančno delujočem vrtiljaku odrskega prometa. Pod dekorom historičnega sloga, karikiranih lastnosti in fingiranih strasti so se zdele že skorajda nečutne, abstraktne. To pa se je prilegalo Feydeaujevemu matematično natančnemu izračunu njihovega komedijskega učinkovanja. V vodvilu so uigrano nastopili: Iztok Valič (v dveh odlično obvladanih kontrastnih vlogah), Bojan Umek, Borut Alujevič, Bruno Baranovič, Igor Sancin, Miro Podjed, Matjaž Arsenjuk, Peter Boštjančič, Drago Kastelic, Ljerka Belak, Milada Kalezić, Mija Mencej, Jana Šmid, Jagoda Tovirac in Franc Lukač. JOŽE SNOJ

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.