Zoženo in poenostavljeno
Jože Sno, Delo, 25. 3. 1985
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
GLEDAMO, POSLUŠAMO...
GLEDALIŠČE
Zoženo in poenostavljeno
V petkovi uprizoritvi Cankarjeve politične komedije »Za narodov blagor« na odru celjskega Slovenskega ljudskega gledališča (režiser Vinko Möderndorfer, scenograf Tomaž Marolt, kostumografka Alenka Bartl, dramaturg Janez Žmavc, lektor Jože Faganel) sta se soočila dva izključujoča se pogleda na svet.
Ivanu Cankarju se sredi razgaljanja oblastniške politične demagogije, ki operira z nedotakljivimi ideali, ter kljub dvomljenju nad možnostjo človekovega individualnega upora (oboje je danes ta dan toliko aktualno, kolikor nam še kar naprej ostaja pisano na kožo!) svet še zmeraj kaže v katastrofičnem pričakovanju odrešilnih sprememb: s hrepenenjsko izpolnitvijo človekovega nadnaravnega bistva v območju duha in s socialno revolucijo na polju njegovega pragmatičnega družbenega življenja.
Vinko Möderndorfer nasprotno - ne verjame več ne v prvo ne v drugo - svet se mu kaže zgolj še kot prizorišče slepega samouničevalnega nasilja. In samo to ga očitno v tej Cankarjevi komediji, ki nam ima prav danes ta dan še toliko povedati, še zanima. In ga prične (to nasilje, namreč) kot nekaj poantirano neartikuliranega po vsej sili in najčešče brez mere iskati v teznem, miselno kristalno čistem dramatikovem besedilu. In povzroči tako na odru kot v gledalcu mučne trke med Cankarjevo strogo odrsko realistiko in njenimi miselnimi izpeljavami ter svojimi po vsej sili »alogičnimi« domislicami, ki temelje - za povrh - večidel na zelo preprosti burkaški situacijski komiki.
Stvar pa gre še dlje, kot je videti na prvi pogled. Pripelje do bistvene, žal neustrezne, preinterpretacije Cankarjevega sporočila. Režiser namreč izjavo zrevoltiranega žurnalista Ščuke (da mu je do »odločilnega koraka« potreben samo še »sunek«) razume kot namig na samomor ter ta samomor na sceni tudi nedvoumno nakaže, čeprav se Ščuka po Cankarju ob sklepu komedije popolnoma nedvoumno z glasom in revolucionarno repliko pojavi na čelu množice, ki razjarjeno hrumi pod razbitim oknom veljaške Grozdove hiše. Spregleda z drugimi besedami dramatikovo psihološko fineso, ki je v tem, da Ščuka (ko Grozdu pokorno zaveže čevelj) potrebuje zadnje najgloblje ponižanje, tisti napovedani odločilni »sunek« (!!!), da lahko v sebi premaga svoj intelektualski dvom o smiselnosti upora.
Te stvari pa s tem še ni konec, ampak teče nazadržno (in zelo nedinamično) svojemu logičnemu izteku nasproti. Če na tem svetu ni nič drugega več relevantno, kot nasilje, ki ga je mogoče samo še infantilno protestniško (neartikulirano, nereflektirano) prikazovati (tako ima vso pravico o misliti režiser, ampak tega ne more in ne sme podtakniti Cankarju) potem pod oknom politikanta Grozda tudi ne sme biti več razjarjene množice in tudi kamen, ki v strahu spet združi sprte politične barabine, ne sme več prileteti vanj.
In res režiser tako kot malo prej Ščuko odstrani s prizorišča tudi množico. Da pa bi v smislu svoje zamisli prikazal njeno odsotnost, preseli ob kup neizrabIjenih granitnih kock na cesto Grozdov meščanski salon. In na tem prizorišču, na katerem se kot eden izmed naivnih tehničnih hokusov-pokusov scenografa nemotivirano zruši tapecirana Grozdova hiša, se seveda ne more zgoditi nič drugega več, kot da razjarjeni politikanti družno neusmiljeno pretepejo mladega zaljubljenega Kadivca ter domala posilijo njegovo izvoljenko Matildo.
Vsekakor je osupljiva zoženost in poenostavljenost teh režijskih reakcij, ki dajejo misliti o marsičem, ne nazadnje o nižanju intelektualne ravni in oženju zavesti, toda kljub vsej zanimivosti - Cankarjeva komedija »Za narodov blagor« v svoji integralni pojavnosti ta celjska postavitev gotovo ni.
V okviru tega koncepta so bile »preusmerjene« (recimo Borut Alujevič kot profesor Kremžar), zavirane (posebno Zvone Agrež kot v nastavkih dober žurnalist Ščuka) ali celo izničene (Peter Boštjančič kot skoraj nedistancirano bebast Gornik) številne nastopajoče komedijske osebe. Nekaterim pa se je občasno (Janezu Bermežu kot dr. Grozdu) ali v celoti vendarle posrečilo ubrati svojim likom ustrezno pot. Med uspešna v starških vlogah smemo, tako šteti Mijo Mencej in Draga Kastelica kot rodoljubno navdušujoča se zakonca Mrmoljeva, eno svojih najlepših osrednjih vlog sploh pa je brez dvoma odigrala Ljerka Belak, ki se kot Grozdova žena Helena niti za hip ni dala zmotiti v svojem natanko zniansiranem, obratov polnem, pohoto in politično preračunljivost združujočem ljubezenskem zapeljevanju. Nastopili so še: Nada Božič, Jagoda Tovirac, Jože Pristov, Bruno Baranovič, Iztok Valič, Bojan Umek, Matjaž Arsenjuk in Slavica Žujič.
JOŽE SNO
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- Jože Faganel Alenka Bartl Vinko Möderndorfer Tomaž Marolt Peter Boštjančič Janez Žmavc Bojan Umek Janez Bermež Drago Kastelic Iztok Valič Ljerka Belak Zvone Agrež Borut Alujevič Mija Mencej Jože Pristov Ivan Cankar Bruno Baranović Matjaž Arsenjuk Nada Božič Jagoda Tovirac Slavica Žujič
- Producers
- SLG Celje
- Productions
- ZA NARODOV BLAGOR, Möderndorfer, 1985
- Archival material identifier
- 85-SLG-1-12_799