Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

»Slavnostna večerja...« za konec sezone

France Vurnik, Dnevnik, 11. 6. 1985

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
»Slavnostna večerja...« za konec sezone Za zadnjo predstavo v iztekajoči se sezoni so v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju izbrali posrečeno satirično komedijo SLAVNOSTNA VEČERJA V POGREBNEM PODJETJU sodobnega hrvaškega dramatika Iva Brešana, avtorja mnogo uprizarjane in prevajane komedije »Uprizoritev Hamleta v vasi Mrduša Donja« in drugih satiričnih komedij, motivno uprtih na klasična dramska besedila, kot n. pr. »Hudič na filozofski fakulteti« idr. Izbrali so krajšo, bolj komorno varianto, ki ima tudi manjše število nastopajočih, kar ustreza tako celjskemu odru kot ansamblu. Brešan se tudi s tem besedilom uveljavlja kot spreten oblikovalec dramskega dogajanja in dialoga: z motivnim jedrom, ki si ga je zelo svobodno sposodil pri Gogoljevem Revizorju, razvije zgodbo dveh sleparjev, ki z drzno zamislijo izmamita iz veljakov obmorskega mesteca kar čedno vsoto denarja; nastopajoče osebe so predvsem funkcijsko označene s položajem, ki ga imajo v družbi, v vr­tinec dogajanja pa so zapleteni župan, direktor hotelov, predsednik krajevne SZDL, direktor pogrebnega podjetja in župnik, skratka vsi, ki lahko odločajo o predlogu Doktorja sleparja, ki igra bogatega Američana, rojaka, da hoče kupiti grobnico stare družine della Scala, njegov pajdaš pa se pojavi kot zadnji potomec te »izkoriščevalske fevdalne« družine in izsili iz veljakov veliko vsoto denarja kot povračilo za pristanek na prodajo grobnice... Skratka, v Brešanovi satirični komediji, skozi katero se prepletajo tako splošne etične komponente kot tipične sestavine lokalnega kolorita, ki ga je v slovensko ponazoritev skoraj nemogoče prenesti, se osrednji liki, krajevni družbeni vrh razkrije kot podkupljiva, pohlepna, prebrisana in tudi dovolj naivna druščina, iz katere reflektirajo problemske silnice manipuliranja pod plaščem samoupravljanja. To zadevo zdaj uprizarjajo v SLG Celje v precej strnjeni, zato pa tudi dovolj amacni in pregledni komorni obliki, na prizorišču, ki ga posrečeno rešuje scenska zasnova Svete Jovanovića z aseptičnim in s ploščicami obloženim ozadjem prostora v pogrebnem podjetju in z rekviziti, ki so za to ustanovo pač značilni: krsta, venec, rože. Velika, dolga miza ostaja skozi vso predstavo vez kot simbol navideznega gostoljubja in radodarnosti, za njima pa se skrivajo povsem drugi nameni. Ta miza je skozi vso predstavo tudi določala igralsko komuniciranje, ki se je oblikovalo od zmede v končni red ob večerji in v razpad. V tem pozicijskem konstruktivizmu, ki se dviga nad komični realizem, je dosti posrečene ironije in satiričnosti, vse pa po zaslugi iznajdljive režije Francija Križaja. V kontekst nevsiljivega ironičnega preraščanja v komični konstruktivizem so se bolj ali manj posrečeno vključevali tudi igralci. To je zlasti dobro napravil Iztok Valič v vlogi resničnega zadnjega potomca družine della Scala, ki pa je v prelomnem letu oseminštiridesetem doživel brodolom v svoji karieri in pristal kot knjigovodja v tem pogrebnem podjetju; Mikaca — Michelangella della Scala je odigral s tako samovšečnim in igrivim zadovoljstvom, saj je edini, ki ves čas ve, kaj se v zvezi z nakupom grobnice zapleta in napleta. Zelo posrečen lik šefa grobarjev Jureta je z dosledno govorno oznako odigral Peter Boštjančič, igrivo stilizacijo je vseskozi uveljavljala tudi Anica Kumer v vlogi šefinje cvetličark; z znano izrazno disciplino je Bogomir Veras zaznamoval Kozlino, generalnega direktorja hotelskega kompleksa Luna kot navzven uglajenega poslovneža, ki pa ga je mogoče hitro spregledati. Župnik don Felicio je v interpretaciji Jožeta Pristova učinkoval kot utelešenje tiste drže, ki se zdi nepopustljiva, vendar se v utemeljenih okoliščinah tudi upogne. Nekoliko poudarjeno komično je odigran direktor Boruta Alujeviča, posrečen je Matjaž Arsenjuk kot poteput Tiček, nekaj več zvitosti in spretnosti pa bi človek pričakoval od sleparjev Doktorja in Mušice v interpretaciji Mira Podjeda in Zvoneta Agreža. Sprejemljive in opazne detajle so v predstavo vnesli tudi Bojan Umek kot prvi grobar, pa Bruno Baranović, Drago Kastelic in Igor Sancin v vlogi umetnika vseh izraznih smeri. Satirična in zabavna predstava kot zrcalna podoba teh naših zabavno igrivih majhnosti. Tako je tudi sezona v SLG Celje pri kraju. Ni bila ravno med najboljšimi, bila pa je solidna zlasti z valorizacijo klasike (Striček Vanja, Podeželanka, Za narodov blagor), pa tudi Jesihova Pravopisna komisija je imela svoj odmev. FRANCE VURNIK
Report a problem to oder@slogi.si.