Ničevost in moč življenja
Jernej Novak, Dnevnik, 24. 9. 1985
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
FRYJEVA KOMEDIJA »GOSPA NE BO ZGORELA« V SLOVENSKEM LUDSKEM GLEDALIŠČU CELJE
Ničevost in moč življenja
Slovensko ljudsko gledališče v Celju je svojo novo sezono začelo z uprizoritvijo igre angleškega dramatika Christopherja Fryja (1907) »Gospa ne bo zgorela« (1948). Bila je to že tretja uprizoritev te poetične drame na slovenskem odru, tudi tokrat seveda v lepem, metaforično bogatem prevodu Jožeta Udoviča (lektor Jože Faganel).
Fryjeva (v blank verzu napisana) komedija v treh dejanjih tokrat razumljivo ne prihaja na oder kot silovito doživetje poetične drame, ki je pred dobrimi tremi desetletji, ko so jo pri nas prvikrat uprizorili na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, zamajala takrat absolutno prevladujoče realistično gledališče. Tokrat se ji odpiramo drugače, gledamo jo skozi bistveno spremenjeno in neprimerno širšo izkušnjo sodobnega gledališča. Hočeš - nočeš jo preverjamo kot teater, ki pesniški besedi na odru ustvarja razsežnost nazornega in konkretnega, poskuša »ozemljiti« transcendečnost metaforičnega govora in v tem prizadevanju oblikuje poetični drami tisto eksistencialno intenzivnost, ki je v sodobnem gledališču pogoj za doživetje »globlje resničnosti«, za katero Fry pravi, da jo je sposobno izreči le pesništvo.
»Gospa ne bo zgorela« govori o praznini ničevega sveta in življenja sredi brezsmiselnega zla in nasilja, govori pa tudi o lepoti nenehno prisotnega čudesa, ki nas drži v objemu neobvladljivih naravnih moči življenja. V soočenju teh dveh komponent se ta Fryjeva igra zavrti v »preizkus« življenja. Za junakinjo te igre, čarovništva obtoženo in na smrt na grmadi obsojeno Jennet Jourdemayne (Anica Kumer), ima življenje vrednost prav po tem, da je stvarno oziroma resnično.
Junaku, odpuščenemu vojaku Thomasu Mendipu (Peter Boštjančič), ki zase terja smrt za zločine, ki jih ni zagrešil, je takšna resničnost zgolj »gola neresničnost«, z njo izpolnjeno življenje pa je seveda ničevo in brezsmiselno.
Scena Mete Hočevar oblikuje prizorišče v stilizirano katedralo: med zemljo in nebom, med črno prstjo in belimi kopastimi oblaki razpeti črni stebri ustvarjajo hkrati hram besede in zaprt, a še vedno zračen, v naravo odprt in prepihu zunanjega sveta izpostavljen prostor. (Stopničasto prirezana rdeča ploskev se kot klin zajeda vanj!) Nedvomno ustrezna rešitev zahtevane dvojnosti (hkratnosti) zaprtega in odprtega prostora, doma in institucije, privatnosti in uradnosti, ki je za to Fryjevo igro značilna. Več težav je pri uprizarjanju sveta, kot ga vzpostavljajo dialogi in monologi Fryjevih oseb ter iskanjem tiste druge resničnosti, ki se je to metaforično besedilo sicer nenehoma dotika (ne da bi jo tudi zares imenovalo), imel režiser Dušan Mlakar. (Je to, kot skuša nekazati finale celjske uprizoritve, svet zunaj odra, neznano, ki leži onstran igre, v katero so ujete osebe te Fryjeve komedije?) Zdi se, da je iz te stiske izšla lepa, gladko tekoča in zelo gledljiva, v prenekaterem detajlu tudi mojstrsko oblikovana predstava, ki pa je Fryjevo poetično igro neoromantičnega stremljenja uprizorila, ne da bi se je dotaknila s kakšno izraziteje razvidno potezo bistveno spremenjene izkušnje sodobnega človeka in, nenazadnje, tudi teatra.
Režija Dušana Mlakarja (kostumi Alenke Bartl) jasno izrisuje nosilce obeh temeljnih polov Fryjeve komedije »Gospa ne bo zgorela«. Ničevost življenja nazorno utelešajo groteskno poudarjene figure župana Tysona (Miro Podjed), kaplana (Igor Sancin) in sodnika Tappercoorna, ki ga je z duhovito odmerjeno dozo pomembnosti tega moža in z učinkovito ironijo interpretiral Janez Bermež. V stilu klasične komedije izrisan tip praktične pameti je oblikovala Nada Božič kot Margareta Devize. Njenega sina Nicholasa je z igrivo lahkotnostjo in v duhovitem poigravanju z zabavnostjo tega bistrega juvenilneža interpretiral Iztok Valič ter tako ustvaril dovolj izrazito oblikovan pol, ki pa mu Zvone Agrež v vlogi brata Humphreja ni znal postaviti ustreznega nasprotja drzne možatosti in oblastnega polaščanja. Lep, subtilno oblikovan prizor je z nastopom v prvem dejanju oblikovala Jagoda Tovirac kot ljubka in življenju odprta Alizon Eliot. Plahega Richarda je, ne da bi izkoristil možnost notranjega razvoja tega lika, upodobil Drago Kastelic, Jože Pristov pa je z vehementnostjo Shakespearejevih čudakov odigral pijano robatega Skippsa. Odpuščenega vojaka Thomasa Mendipa je igral Peter Boštjančič. Njegova interpretacija je šla v smer sodobno utemeljenega nihilističnega junaka, ki pa mu Boštjančič ni ustvaril dovoljšnje intenzivnosti ne takrat, ko je življenje radikalno zanikoval, ne tedaj, ko se je boril z ljubeznijo, ki ga je skušala znova zavezati življenju. Anica Kumer je svoji Jennet Jourdemayne dala premišljeno odmerjene poteze razumnosti in čutnosti. Oblikovala je žensko, ki se življenja oklepa z vsemi močmi, bila pa je hkrati tudi dovolj silovita v izpovedovanju ljubezni, ki vrača v življenje. Glasbeno opremo je predstavi oblikoval Ilija Šurev.
JERNEJ NOVAK
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- People
- Jože Faganel Meta Hočevar Dušan Mlakar Alenka Bartl Ilija Šurev Jože Udovič Peter Boštjančič Janez Bermež Drago Kastelic Miro Podjed Iztok Valič Zvone Agrež Anica Kumer Jože Pristov Igor Sancin Christopher Fry Nada Božič Jagoda Tovirac
- Producers
- SLG Celje
- Productions
- GOSPA NE BO ZGORELA, Mlakar, 1985
- Archival material identifier
- 85-SLG-1-12_799