Razmah gledališke poetičnosti
Andrijan Lah, Novi tednik, 24. 1. 1985
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Razmah gledališke poetičnosti
Milan Jesih: Pravopisna komisija, predstava celjskega gledališča
Celjsko gledališče se je po velikem uspehu z blestečimi Queneaujevimi Vajami v stilu (v Okrogli dvorani CD) in po solidni uprizoritvi zanimive aktualistične igre M. Mikelna Moralnopolitična kvalifikacija Gubca (v Mali dvorani CD) pojavilo še v Srednji dvorani naše osrednje kulturne hiše, in sicer s krstno predstavo Jesihove igre Pravopisna komisija.
Nova Jesihova komedija se v svoji osnovni dramaturški liniji še vedno veže z avtorjevo zgodnjo uspešnico Grenki sadeži pravice; gre za mozaično gradnjo igre, sama igra pa se ukvarja ali skuša ukvarjati z najširšo ali kar celotno, integralno stvarnostjo, seveda s posebnega zornega kota, ki mu lahko rečemo igrivost, burlesknost, grotesknost.
Jesih se poigrava že z naslovom: »Pravopisna komisija« se resda ukvarja tudi z jezikom (pisanim oziroma pred-pisanim), vendar je predvsem metafora za funkcionarski (funkcionalistični) sistem, v katerem posamezniki na različne načine pridobivajo svojo družbeno pomembnost. V igri so prepleteno obravnavane zasebna, družinska in družbena raven, največji poudarek pa je v prikazovanju hierarhije položajev in odnosov, ki so utemeljeni v glavnem generacijsko.
Osebe seveda niso v tradicionalnem smislu psihološko izrisane, saj imamo opravka z ludistično zasnovanimi zmuzljivimi, begotnimi figurami, ki so pa vendar kmalu razvidne in od avtorja v gledališkem listu tudi prikladno označene. Jesihova komedija, ki govori o našem bivanju zdaj in tu, najbrž nima dovolj močnega ali enakovrednega naboja za svoj celotni potek, je pa vendar posrečeno duhovita in ohranja nekaj presenečenj do konca.
Režija Zvoneta Šedlbauerja se odlikuje s svežino in domiselnostjo. Celotni tok predstave je ubran v učinkovito gledališko poezijo. Režiser je udejanil vrsto zabavnih situacij in več aluzij na slovensko izročilo: od Hlapcev do Altamire. Močno opazen in kvaliteten je delež scenografke in kostumografke Eke Vogelnik (Režiserjeva uporaba padanja scenskih plasti in ohranjanja zadnje je tudi ena od poant predstave!). Skladno se zliva s predstavo tudi glasba Gojmirja Lešnjaka in skupine Srp.
Igralci so zagnano in prizadevno pomagali v svet novi slovenski igri, pri tem pa so se morali najprej spoprijeti z že znanimi pomanjkljivostmi odra v Srednji dvorani CD (slaba akustika in še kaj). Z. Agrež je intenzivno in dognano podal svojega Brumna od kipečega mladostnika do oportunista srednjih let. Pozornost je pritegnil P. Boštjančič s podrobno izdelanim likom Grilca. Bil je prijazen in simpatičen, primerno nebogljen »mož brez posebnosti«. Izrazito poudarjeno in nastopaško, teatralno udarno, a ustrezno je predstavil tehnokrata Blatnika I. Sancin. Sitnobnega stremuha Hrepevnika je zanesljivo izpeljal M. Podjed. Med ženskimi vlogami je izstopala J. Tovirac, ki je talentirano oblikovala Marico v razponu od razvajene muhaste najstnice do odraslejšega dekleta z ljubezenskimi dimenzijami. L. Belak je učinkovito razvila gospo Ajdič kot živahno, temperamentno naivko, ki ji pamet ne otežuje življenja. Viden ustvarjalni delež, vsak s svojimi posebnimi utrinki, so pridali še drugi igralci: B. Miklave kot v pokoj se umikajoči veljak Vidic, M. Mencejeva kot oblastniška gospa Vidic, B. Umek kot pridno delujoči Ajdič, B. Baranović kot sredinec Špacapan, B. Veras kot spretni in okretni Vizjak, M. Kalezićeva kot rahlo zanesena gospa Grilc, J. Pristov kot užaljeni bivši pomembnež Rostohar, J. Šmid kot vdana soproga Rostoharjeva in N. Božič kot nositeljica temeljev doma, gospodinja Brumnova.
Skratka, opraviti imamo s predstavo, ki ji ne manjka gledališke očarljivosti, s svojo večpomenskostjo pa omogoča različno odzivnost. Čeprav igri ne moremo prerokovati najširše uspešnosti (npr. po vzoru predstave A. Goljevščkove Pod Prešernovo glavo) pa bo gotovo pritegnila vsaj z dobršnim delom svojega pestrega akcijskega programa.
Vsekakor jo moremo označiti kot nedvomno repertoarno osvežitev in letošnjo najambicioznejšo, a uspelo stvaritev celjskih gledališčnikov.
ANDRIJAN LAH
SLG
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- People
- Zvone Šedlbauer Milan Jesih Eka Vogelnik Alenka Goljevšček Gojmir Lešnjak Peter Boštjančič Bojan Umek Miro Podjed Ljerka Belak Zvone Agrež Bogomir Veras Mija Mencej Jože Pristov Igor Sancin Jana Šmid Bruno Baranović Milada Kalezić Neža Božič Miloš Mikeln Jagoda Tovirac Branko Miklavec
- Producers
- SLG Celje
- Productions
- GRENKI SADEŽI PRAVICE, Šedlbauer, 1974 POD PREŠERNOVO GLAVO, Šedlbauer, 1984 MOR. POL. KVALIF. TOV. GUBCA, Križaj, 1983 VAJE V SLOGU, Souček, 1983, 1983 PRAVOPISNA KOMISIJA, Šedlbauer, 1985, 1985
- Archival material identifier
- 85-SLG-1-12_799